177. člen SPZ

Zakaj dolžnik stroja ne uporablja v lastne namene, za odločitev ne more biti relevantno, dejstvo, da ga prodaja naprej, pa tudi po zaključku višjega sodišča samo zase niti s stopnjo verjetnosti ne izkazuje zatrjevanega namena prikrajšati upnika, prav tako ne, da je šlo za usklajeno ravnanje dolžnika. Ob odsotnosti kakršnihkoli drugih okoliščin, ki bi kazale na nedobrovernost dolžnika, slednjemu ni mogoče očitati, da ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bil v dobri veri glede neobstoja neposestne zastavne pravice.

Oba notarska spisa sta sklenjena zaradi zavarovanja terjatve po kreditni pogodbi, vsebina kreditne pogodbe, t.j. terjatev, zapadlost le-te, obrestna mera in ostali bistveni pogodbeni pogoji, pa je povzeta v obeh sporazumih o zavarovanju, kar za določnost terjatve zadostuje in sta izvršilna naslova zato primerna za izvršbo. Skladno z načelom stroge formalne legalitete je izvršilno sodišče vezano na celotno vsebino izvršilnega naslova, tudi na to, kdo je pooblaščenec ene izmed strank. Notarskima zapisoma zato ni mogoče odreči izvršljivosti zgolj zato, ker jima ni priloženo pooblastilo upnikove pooblaščenke. Res je telekomunikacijsko omrežje spreminjajoče se, dinamično omrežje, vendar pa je povsem pravilno stališče, da so predmet neposestne zastavne pravice v konkretnem primeru lahko le tiste premičnine, ki so se na konkretnih parc. št. nahajale na dan sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa in so torej določljive, medtem ko so posamezni optični kabli in deli gospodarske javne infrastrukture v notarskem zapisu še bolj določno identificirani. Pravno nepomembna so v tem oziru dolžnikova izvajanja o "telesnosti" in zaznavnosti s čutili. Ne drži, da teleko

Neposestna zastavna pravica, ki je bila ustanovljena s sklenitvijo sporazuma, sklenjenega v obliki notarskega zapisa pred začetkom stečajnega postopka nad zastaviteljem, ima v stečajnem postopku značilnost ločitvene pravice, ne glede na to, ali je bila vpisana v register neposestnih zastavnih pravic. V stečajnem postopku pa bi imel njen vpis v register neposestnih zastavnih pravic, pomen samo, če bi ZFPPIPP določal pravno fikcijo prijave ločitvene pravice, podobno kot tako pravno fikcijo ureja v 298.a členu za prijavo hipoteke oziroma maksimalne hipoteke. V konkretnem primeru ne gre za primer ločitvene pravice iz 281. člena ZFPPIPP in ne iz drugega odstavka 282. člena ZFPPIPP, ki je ločitvenemu upniku ne bi bilo treba prijaviti v stečajnem postopku, ker jo lahko uveljavi zunaj sodno. Razmerje neposestne zastavne pravice namreč preide v razmerje ročne zastave šele tedaj, ko je stvar izročena upniku in šele tedaj nastopi domneva, da je med strankama sklenjen dogovor o izvensodni prodaji zastavne pravice.

Višino in plačilo (v tej zadevi spornega) nadomestila za opravo vpisa ureja 51. člen Uredbe. Za upravičence, ki lahko zahtevajo vpis v register, pa niso notarji, je višina nadomestila določena v tretjem odstavku 51. člena Uredbe, četrti odstavek istega člena pa določa, da nadomestilo plačajo upravičenci, ki so zahtevali opravo vpisa, in sicer enkrat mesečno po poteku meseca, v katerem so zahtevali vpis. Glede na navedene določbe se pritožbeno sodišča strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pasivna legitimacija toženca (stečajnega upravitelja) podana. Določbi četrtega odstavka 21. člena in četrtega odstavka 51. člena Uredbe sta jasni. Stečajni upravitelj je upravičenec za vložitev zahteve za izbris zastavne pravice, zato je tudi zavezanec za plačilo nadomestila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v Uredbi določena ureditev plačila za storitev izbrisa zastavne pravice tožencu ne nalaga končnega plačila nadomestil iz svojih sredstev, ampak gre kvečjemu za začasno naložitev plačil, dokler ti stroški ne bodo poplačani iz stečajne mase. Vsi stroški, ki nastanejo stečajnemu upravitelju, so stroški stečajnega postopka (prim. 354. člen in nadaljnje ZFPPIPP). Sodišče

Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor tožene stranke, da je pridobljena premičnina že zarubljena in rubež vpisan v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin in zato po 86. členu ZIZ je tak posel prepovedan. Zato gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin k

Upnik zavarovane terjatve mora v stečajnem postopku v roku za prijavo terjatev prijaviti terjatev in ločitveno pravico, četudi je njegova zastavna pravica, ki je podlaga ločitveni pravici, vpisana v register neposestnih zastavnih pravic.

Notar mora kot nosilec javne službe, ne da bi bilo za to potrebno posebno naročilo, nemudoma poskrbeti za vpis neposestne zastavne pravice v register neposestnih zastavnih pravic, razen če stranke pravnega pravila iz tretjega odstavka 142. člena SPZ, ki se za presojo pravnega razmerja med pogodbenimi strankami uporablja le podrejeno, niso uredile drugače. Prav to pa so storile v konkretnem primeru.

Sporna kupoprodajna pogodba je bila sklenjena z namenom izigrati dolžnikove (prodajalčeve) upnike, kar pomeni, da ni imela dopustne podlage in je nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Na podlagi nične pogodbe tožnica ne more utemeljevati svoje (lastninske) pravice na predmetu izvršbe in posledične nedopustnosti izvršbe.

Pritožbeno stališče, da brez zahteve toženke za vpis NZP v register do ustanovitve NZP sploh ne more priti, je pravno zmotno; NZP se ustanovi (in učinkuje med strankami) že s samo sklenitvijo notarskega sporazuma (171. člen SPZ), ki se šteje kot razpolagalni posel, vknjižba v register pri AJPES pa je drugi pogoj za njen nastanek.

Za takšen učinek prenosa terjatve, glede na določbo 418. člena OZ (torej brez zavarovanja), bi se stranke pogodbe o odstopu terjatve morale izrecno dogovoriti, takšen dogovor pa po oceni sodišča druge stopnje iz 12. člena pogodbe ne izhaja. Nadalje je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje iz 14. točki obrazložitve, da je za prehod registrske neposestne zastavne pravice potreben vpis novega zastavnega upnika v register in se pri tem sklicuje na pravno teorijo. Sporazum ima v postopku izvršbe učinek rubeža premičnin (drugi in tretji odstavek 171. člena SPZ). Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja pa ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon namreč določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka (418. člen OZ). Vpis v zemljiško knjigo pa je potreben zaradi publicitetnih učinkov (6. člen ZZK-1).

Nična je lahko pogodba, ali kakšen drug pravni posel, nikakor pa ne morejo biti nične pravne posledice sodnega dejanja. Nična tudi ne more biti opustitev, zaradi katere pravni posel ni sklenjen.

Ena od ključnih predpostavk za ustanovitev neposestne zastavne pravice je razpolagalna sposobnost zastavitelja. Zahteva po razpolagalni sposobnosti praktično zlasti pomeni, da mora biti zastavitelj lastnik predmeta zastavne pravice.

V zadevi je sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni realizirala, in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska. Po mnenju sodišča pogoj iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ki bi tožnici dovoljeval neizvršitev spornega sklepa, ni izpolnjen. Prednostni vrstni red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi ZIZ. Za izterjavo davčnih obveznosti pa velja specialna določba 94. člena ZDavP-2 in ne ZIZ. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo ima tožnica sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti javen, da lahko sploh služi svojemu namenu. Tožnica ni upoštevala, da gre na eni strani za sodno odločbo, ki se izterjuje na podlagi ZIZ, na drugi strani pa za upravno odločbo, ki se izvršuje na podlagi ZDavP-2 za davčne obveznosti, za katere je podlaga za absolutno prednostno izterjavo določena v prvem odstavku 94. člena ZDavP-2.

V glavnem postopku zaradi insolventnosti se sodna pisanja ne vročajo strankam postopka (tako kot v predhodnem postopku zaradi insolventnosti), temveč se objavijo na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Sodna pisanja ter pisanja strank ali upravitelja se vročijo samo, če za posamezno pisanje tako določa zakon, in osebi, za katero zakon določa, da se ji pisanje vroči. Ker upnik uveljavlja ločitveno pravico na terjatvah do dolžnikovega dolžnika z vpisano nadhipoteko, terjatvah do dolžnikovih dolžnikov, sredstvih na računih dolžnika in premičninah za poplačilo iste terjatve, bi navedeno pomenilo, da bi glede na to, da upnik ni izkazal, da je ločitvena pravica na sredstvih na računih dolžnika in terjatvah do dolžnikovih dolžnikov nastala, moral vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v skladu z določbo drugega odstavka 305. člena ZFPPIPP upnik, tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve v skladu z določbo drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP pa upravitelj. To bi povzročilo, da bi o isti terjatvi tekla dva postopka. Navedeno sodišču narekuje skupno obravnavanje zahtevkov, ki ga je mogoče doseči le tako, da se napo

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka v svoji prijavi z dne 11.10.2012 ločitveno pravico ustrezno identificirala, upoštevaje ob tem, da je treba določilo 2. točke drugega odstavka 298. člena ZFPPIPP razlagati v povezavi s prvim odstavkom 173. člena SPZ in prvim odstavkom 10. člena Uredbe. Zastavljene zaloge se ustrezno individualizirajo že s tem, da se v prijavi zavarovane terjatve in ločitvene pravice ustrezno opredeli prostor oziroma mesto, kjer se zaloge nahajajo. Dodatni opis zalog (po vrsti in vrednosti) ni nujno potreben, oziroma je smiseln zgolj zaradi večje jasnosti, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

Najemnine ne predstavljajo posebne stečajne mase, ki bi pripadala zastavnemu oziroma ločitvenemu upniku. Zastavni upnik z odtujitvijo ne izgubi registrske neposestne zastavne pravice na premičnini, če je zastavna pravica na premičnini vpisana v register.

Dolžnik (zastavitelj) že pojmovno ob ustanovitvi maksimalne hipoteke oz. zastavne pravice ne more (pravno učinkovito) izreči soglasja z neposredno izvršljivostjo take (nedoločene) bodoče obveznosti, temveč lahko soglasje z neposredno izvršljivostjo izreče šele pozneje, ko iz poslovnega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko oz. zastavno pravico, nastane konkretna posamična obveznost.