VSC sklep I Ip 285/2014

Pritožbi dolžnice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 1. izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnice delno ugodi v delu, v katerem je dovoljena izvršba na nepremičnine: ..., ... in ..., na denarna sredstva na transakcijskem računu, hranilni knjižici ali vezani vlogi oziroma depozitu dolžnice, ki jih ima pri organizaciji za plačilni promet ter na premičnine dolžnice, ter se v tem delu sklep o dovolitvi izvršbe razveljavi in se razveljavijo že opravljena izvršilna dejanja ter se predlog za izvršbo v tem delu zavrne.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I. v celoti zavrnilo ugovor dolžnice in pod II. zavrnilo predlog za odlog izvršbe. Upnica je vložila predlog za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. ... z dne 19. 8. 2008 zaradi izterjave 39.076,58 EUR s pripadki in kot sredstvo izvršbe predlagala prodajo nepremičnin, rubež dolžničinega dobroimetja na transakcijskih računih in prodajo premičnin in rubež 2/3 plače. S sklepom o izvršbi z dne 22. 1. 2014 je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo z predlaganimi sredstvi, zavrnilo je le predlog za izvršbo na plačo.

Dolžnica je zoper sklep o izvršbi vložila ugovor in obenem predlagala odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnice zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo predlog za odlog izvršbe.

Dolžnica se je zoper sklep pravočasno pritožila in sklep izpodbija samo v delu, ko je sodišče zavrnilo njen ugovor. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno navedlo, da je dejstvo v zvezi z vročitvijo prvič navajala v odgovoru na ugovor, saj je dolžnica že v ugovoru navajala, da ji opomin niti odstop od pogodbe nista bila vročena osebno in da vročitev v poštni predal ne velja za osebno vročitev. Upnica bi ji morala izjave vročati po pravilih ZPP in meni, da vročitev v poštni predal ni zakonita. Nepravilna vročitev pa pomeni bistveno kršitev določb postopka. Sodišče bi moralo preveriti njene navedbe v ugovoru o nepravilni vročitvi tako opominov kot samega obvestila o odstopu od pogodbe, vendar sodišče tega ni storilo, s tem pa ni opravilo svoje osnovne funkcije poštenega sojenja. Vročitev ji na osebni naslov ni bila niti poskušena, pač pa je bila opravljena v poštni predal njene odvetniške pisarne. Procesna predpostavka za izdajo sklepa o izvršbi v skladu z določbo tretjega odstavka 20.a člena ZIZ je, da se dolžniku vroči pisna izjava ali notarjevo sporočilo o tem, da je terjatev zapadla. Upnica pa je sodišču šele nato, ko je sama v ugovoru na to opozorila, poslala izpisek plačil po kreditni pogodbi. Šele takrat je dolžnica lahko videla, kako je upnica preračunala terjatev. Listina o zapadlosti pa je zahtevana po zakonu prav zaradi tega, da sta dolžniku znana datum zapadlosti in višina zapadle terjatve. Še vedno ne ve kako je upnica izračunala obresti v višini 2.274,97 EUR, niti zakaj je preračunavala dolg na dan 6. 12. 2013. Zato se niti iz predloga za izvršbo niti iz kasneje predloženih listin ne more ugotoviti, na kateri znesek in datum se fiksira zapadlost terjatve, kar bi sodišče moralo upoštevati. Še do danes ji ni bila vročena pisna upnikova izjava, da je terjatev zapadla, niti notarjevo sporočilo. Ničesar tistega, kar je določeno v 20.a členu ZIZ ni sprejela. V drugem delu pritožbe pa izpostavlja, da je upnica predlagala izvršbo tudi na ostale nepremičnine, ne pa tiste, ki so zavarovane s hipoteko, sodišče prve stopnje pa je takšno izvršbo dovolilo. Na podlagi notarskega zapisa upnica ni mogla predlagati izvršbe na ostala sredstva izvršbe, niti zaseči sredstva na njenem poslovnem računu. Sredstvo izvršbe je po pogodbenem določilu, ki je navedeno v točki 6 kreditne pogodbe, pogodbeno določen in navedeno, banka pa je upravičena poseči po drugem premoženju dolžnice šele, če zastavljeno premoženje ne zadostuje za poplačilo. Ker je sodišče torej ravnalo nezakonito predlaga, da se sklep o izvršbi razveljavi, da se sprostijo na tekočem računu zadržana sredstva ter da sodišče izvršbo ustavi.

Upnica je vložila obširen odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je dolžnici predložila izračun višine terjatve, glede več sredstev izvršbe pa navaja, da je terjatev visoka in da s tistimi sredstvi izvršbe, ki so bili zavarovani s hipoteko terjatev ne bo poplačana. Predlaga, da se pritožba zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Dolžnica lahko v pritožbi navede le tiste razloge, ki jih je navajala v ugovoru, ne sme pa širiti ugovornih navedb. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z pritožbenimi trditvami o tem, da ji upnik ni vročal na pravilen naslov niti da na vročilnici ni njenega podpisa.

Sodišče prve stopnje je v točki 6 sklepa dolžnici pravilno odgovorilo na njene ugovorne navedbe o tem, da terjatev ni zapadla in da upnica ni ravnala v skladu z določbo 20.a člena ZIZ. Dolžnica neutemeljeno navaja, da obe vlogi, ki jih je sprejela in na katere se upnica sklicuje, ne predstavljata takšne pisne izjave upnika, ki se šteje ko izjava po tretjem odstavku 20.a člena ZIZ. Oba dopisa upnice, ki sta v prilogi spisa in ki jih je sodišče pravilno ocenilo sta jasna in nedvoumna. Upnica je dolžnici posredovala najprej opomin pred odpoklicem kredita oziroma odstopom od pogodbe, v katerem je dolžnico pozvala, da plača dolgovani znesek, ker bo v nasprotnem primeru odstopila od pogodbe. Prav tako ji je posredovala odstop od pogodbe, iz katerega jasno izhaja, da odstopa od pogodbe. Takšen odstop je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in to v točki 6 tudi obrazložilo, v skladu tako s kreditno pogodbo kot tudi z notarskim zapisom. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obrazložilo višino terjatve. V sklepu je v točki 7 prepričljivo navedlo, zakaj je sledilo upničinem izračunu, česar dolžničine pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

Dolžnica je tako v kreditni pogodbi kot v notarskem zapisu navedla, da je njen naslov O. u. ..., C., upnica ji je oba dopisa posredovala na ta naslov, zato dolžnica neutemeljeno ugovarja, da vročitev ni bila pravilna. Upnica je posredovala oba dopisa dolžnici osebno in ne kot odvetnici, zato tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi bila dopisa posredovana odvetniški pisarni.

Iz upničinega predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova izhaja, da je upnica zoper dolžnico predlagala izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Iz notarskega zapisa kreditne pogodbe (...) in pogodbe o zastavi nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ izhaja, da je banka zavarovala denarno terjatev iz kreditne pogodbe z zaznambo neposredne izvršljivosti in z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah parc. št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., …, in ... vse v vl. št. ... k.o. T. Takšen notarski zapis je bil le v tem obsegu neposredno izvršljiv. V sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ dne 19.8. 2008 je v tretjem členu izrecno zapisano, da kreditojemalec soglaša, da po zapadlosti terjatve banka opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljenih nepremičnin. Ob takšnem zapisu v notarskem zapisu pa je mogoče predlagati in tudi dovoliti izvršbo samo na nepremičnine, ki so obremenjene s hipoteko, ne pa tudi na ostalo premoženje.(* in pod črto:/tako tudi Nina Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo- 2012, številka 8, stran 1617/).

Upnica je na podlagi istega izvršilnega naslova predlagala, kar je sodišče prve stopnje dovolilo, še izvršbo na ostale nepremičnine dolžnice, tudi tiste, ki niso bile zastavljene kot tudi na premičnine in denarna sredstva. Zato je pritožba dolžnice v delu, ko navaja, da sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe na ostale nepremičnine, na njena sredstva in na premičnine, utemeljena. Lastnost izvršilnega naslova je lahko v notarskem zapisu priznana le v obsegu danega soglasja in ker je bilo dano soglasje le z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah in za poplačilo iz teh nepremičnin, tega soglasja ni možno razširiti tudi na neposredno izvršljivost z drugimi izvršilnimi sredstvi. V kreditni pogodbi ni določbe o neposredni izvršljivosti, v notarskem zapisu ni navedeno, da se lahko izvršba opravi z drugimi sredstvi izvršbe, zato je sodišče prve stopnje v tem delu, ko je dovolilo izvršbo tudi na ostale nepremičnine in tudi na ostala sredstva napačno uporabilo materialno pravo, določbe 17. člena ZIZ, določbo 142. člena SPZ in določbo 20.a člena ZIZ, ki določa, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Ker je notarski zapis neposredno izvršljiv le z, v tem zapisu navedenimi sredstvi izvršbe, ne pa neomejeno kot je to predlagala upnica, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o dovolitvi izvršbe razveljavi v delu, kjer je sodišče dovolilo izvršbo tudi na ostale nepremičnine, za katere ni bila določena neposredna izvršljivost, kot tudi izvršbo na denarna sredstva in na premičnine. V tem delu je bilo potrebno predlog za dovolitev izvršbe zavrniti (tretja točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnica je v pritožbi sicer navedla, da izpodbija sklep v celoti, vendar pa iz njene pritožbe ni razvidno, da bi se pritožila tudi zoper odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Zato pritožbeno sodišče sklepa sodišča prve stopnje v točki 2 izreka ni preizkušalo.

Izrek o stroških je odpadel, saj pritožnica, ki je s pritožbo delno uspela stroškov ni priglasila. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato upnik sam te stroške trpi (ZPP člen 165, 154/1 v zvezi s 15. členom ZIZ).