VSL sklep I Cpg 1286/2013

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prvotoženi stranki naložilo plačilo zneska 425.566,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 150.000,00 EUR od 2. 6. 2007 dalje, od zneska 150.000,00 EUR od 2. 1. 2008 dalje in od zneska 125.566,00 EUR od 1. 6. 2008 dalje (točka I izreka). Hkrati je prvotoženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.994,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točke II. izreka sodbe).

2V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo vložila prvotožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pristojnemu sodišču.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4S pritožbo se ne izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko B. d.o.o., zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu pravnomočna. To pa pomeni, da je pravdno razmerje odprto zgolj še med tožečo stranko in prvotoženo stranko – pritožnico.

5Pritožba je utemeljena.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek v delu, s katerim izpodbija sodno pristojnost odločanja sodišča Republike Slovenije v tem sporu. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožeča stranka uveljavlja denarni zahtevek na podlagi sklenjene pogodbe z dne 2. 2. 2007, v katerem je bila izrecno dogovorjena pristojnost sodišča po sedežu tožeče stranke. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje na izključno pristojnost sodišča po sedežu tožene stranke z utemeljitvijo, da naj bi terjatve izvirale iz medsebojnih dogovorov v zvezi z nepremičninami v BIH.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede nejasnosti, kdo naj bi v pravdi nastopal kot tožeča stranka. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je kot tožeča stranka opredeljena družba E d.o.o., kot je bil na dan izpodbijane sodbe vpisan v sodnem registru. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 9.6.2010 utemeljila svoje pravno nasledstvo s prvotno tožečo stranko, na kar se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Vprašanje presoje ali je na sedanjo tožečo stranko tudi prešla terjatev do tožene stranke, pa je stvar vsebinskega preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez razpisa glavne obravnave, sklicujoč se na določilo 488. člena ZPP (1). Navedena določba daje sodišču pooblastilo, da lahko brez razpisa naroka za glavno obravnavo izda odločbo o sporu, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe.

9Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je torej nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Takšna nespornost mora biti podana že na podlagi odgovora na tožbo, v trenutku torej, ko je vzpostavljena kontradiktornost postopka in je toženi stranki omogočeno, da se opredeli do trditvene podlage tožeče stranke. Izjema od obligatornosti glavne obravnave (prvi odstavek 4. člena ZPP), je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena torej v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje prvostopenjskega sodišča v smislu 488. člena ZPP.

11Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi. Pritožnica pa je v odgovoru na tožbo uveljavljala več vsebinskih ugovorov. Poleg ugovora nepristojnosti prvostopenjskega sodišča pa je tudi zanikala kakršnokoli pogodbeno razmerje s tožečo stranko. Pri tem se je sklicevala, da je bila pogodba sklenjena brez soglasja dejanskega upnika, s katerim je bila tožena stranka v poslovnih odnosih, to je družbo X d.o.o., nad katerim je bil začet in zaključen stečajni postopek. Tožena stranka se je tako sklicevala na neizkazan prehod terjatve na tožečo stranko.

12Na takšno trditveno podlago pritožnice v odgovoru na tožbo je tožeča stranka sicer v nadaljevanju postopka ponudila svoje trditve, s katerimi je nasprotovala ugovorom pritožnice in ponudila tudi dokazno podlago. Tako je v pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2010 podala ustrezne navedbe, z vlogo z dne 18. 3. 2011 pa je tudi razširila tožbeni zahtevek.

13Takšno procesno stanje ni omogočalo prvostopenjskemu sodišču izdajo sodbe brez naroka za glavno obravnavo, saj očitno med pravdnima strankama ni bilo nesporno relevantno dejansko stanje za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

14Sodišče prve stopnje je nespornost dejanskega stanja utemeljilo na ugotovitvi, da je dejansko stanje razvidno že iz predloženih listin, medtem ko nobena od pravdnih strank ni predlagala izvedbe dokaza z zaslišanjem prič. Pritožbeno sodišče poudarja, da narok za glavno obravnavo ni namenjen zgolj izvajanju dokazov, temveč tudi uresničevanju načela neposrednosti, ki vključuje tudi pravico strank, da v smislu 286. člena ZPP podajajo in dopolnjujejo relevantne trditvene navedbe in predlagajo dokaze. V smislu pooblastil iz 488. člena ZPP lahko sodišče svojo odločitev opre le na med pravdnima strankama nesporno dejansko podlago, ki izključuje potrebo po dokazovanju (prvi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče na podlagi 488. člena ZPP zato nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po 488. členu ZPP razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti (drugi odstavek 455. člena ZPP), v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano. Ker v konkretnem primeru glede na višino tožbenega zahtevka ne gre za spor majhne vrednosti, prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za izdajo sodbe izven naroka za glavno obravnavo.

15Postopanje prvostopenjskega sodišča je zato v nasprotju s 488. členom ZPP in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne pomanjkljivosti sodbe ne more odpraviti samo pritožbeno sodišče, zato je pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je odločitev pritožbenega sodišča pogojena že z ugotovljeno neodpravljivo postopkovno kršitvijo prvostopenjskega sodišča, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede drugih pritožbenih navedb, ki se tičejo same utemeljenosti tožbenega zahtevka.

16Sodišče prve stopnje se v svoji obrazložitvi med drugim sklicuje tudi na procesne ovire pri vročanju sodnih pošiljk toženi stranki s sedežem v tujini. Res je, da je sam postopek do izdaje izpodbijane sodbe tekel že več kot pet let, vendar to še ni opravičljiv razlog za nespoštovanje načela kontradiktornosti pri odločanju prvostopenjskega sodišča. Sicer pa je glede na trenutno stanje spisa razvidno, da do tovrstnih zastojev ne bi smelo več prihajati, saj toženo stranko zastopa odvetniška pisarna s sedežem v Republiki Sloveniji. Zato je prvostopenjskemu sodišču omogočeno, da v smislu načela hitrosti postopka vabilo za narok za glavno obravnavo v tej zadevi pooblaščencem vroča že skupaj s tem razveljavitvenim sklepom.

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1)Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami.