VSL sodba II Cpg 703/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 9524/2010 z dne 28. 1. 2010 v prvi točki izreka ostane v veljavi za glavnico 618,08 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 602, 94 EUR od 23. 12. 2009 dalje do plačila in od zneska 15,14 EUR od 28. 1. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu prve točke izreka (za glavnico 3,24 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 16. 6. 2009 do 23. 12. 2009, ki znašajo 0,16 EUR) se prej citirani sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 9524/2010 z dne 28. 1. 2010 v tretjem odstavku izreka in v prvem odstavku izreka za glavnico 621,48 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 606,18 EUR od 23. 12. 2009 dalje do plačila in od zneska 15,30 EUR od 28. 1. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (za del zakonskih zamudnih obresti) je prej citiran sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 133,54 EUR tožnikovih nadaljnjih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi povračilo pravdnih stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku tožeče stranke ugodilo na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je bilo s Pogodbo o izvajanju storitev upravljanja (priloga A17, v nadaljevanju Pogodba) dogovorjeno, da tožeča stranka (upravnik) v okviru svoje zakonsko urejene gospodarske dejavnosti razdeljuje in obračunava stroške upravljanja, obratovanja in investicijskega vzdrževanja, tekočega vzdrževanja in zavarovanja skupnih delov večstanovanjskih hiš in skrbi za njihovo redno poravnavanje in izterjavo. Vendar iz takšne dikcije ne izhaja, da bi bilo med upravnikom in etažnimi lastniki s pogodbo dogovorjeno, da bo slednji namesto etažnih lastnikov plačeval stroške dobaviteljem (da bo torej zanje zalagal sredstva). Prav iz tega razloga – ker je tožeča stranka kot upravnik dobaviteljem plačevala stroške, ki bi jih bila po zakonu in Pogodbi dolžna plačati najemnica tožene stranke (subsidiarno pa tožena stranka sama), lahko tožeča stranka od njiju zahteva povračilo na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (torej 190. člena v zvezi s 197. členom OZ).

6Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je v takšnih primerih potrebno uporabiti splošni, 5 letni zastaralni rok. Pritožba namreč pravilno opozarja, da je za zastaranje tovrstnih obveznosti potrebno uporabiti 1 letni zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ (1). Ob tem je glede začetka teka zastaralnega roka potrebno upoštevati 2. odstavek istega člena, ki določa, da ta začne teči s potekom leta v katerem je terjatev dospela v plačilo.

7Tožeča stranka v obravnavanem primeru v pretežnem delu vtožuje plačilo terjatev, ki so dospele v plačilo v letu 2009. Zastaralni rok za te terjatve je začel teči 1. 1. 2010 in bi se iztekel 1. 1. 2011. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila dne 27. 1. 2010. S tem dnem je bilo zastaranje pretrgano (365. člen OZ). Znova bo začelo teči z dnem, ko bo spor končan ali kako drugače poravnan (3. odstavek 369. člena OZ). Terjatve, ki so dospele v plačilo v letu 2009 tako še niso zastarale.

8Drugače je s terjatvijo (v višini 3,24 EUR), ki jo je tožeča stranka plačala Skupnosti lastnikov stanovanj X in se nanaša na košnjo trave v letu 2008. Ta je dospela v plačilo 11. 12. 2008 in je skladno s prej citiranimi določbami OZ zastarala dne 1. 1. 2010. Ker je bil predlog za izvršbo vložen po tem datumu, je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu neutemeljen.

9Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zgoraj citirani sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka obdržalo v veljavi za znesek 618,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 602, 94 EUR od 23. 12. 2009 dalje do plačila in 15,14 EUR od 28. 1. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu (glede plačila glavnice 3,24 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 16. 6. 2009 do 23. 12. 2009 – kar znese 0,16 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

10Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka po spremembi sodbe ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega posebni stroški niso nastali. Skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP ji mora zato tožena stranka povrniti celotne pravdne stroške prvostopenjskega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, zato višje sodišče vanjo ni posegalo.

11Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj v minimalnem obsegu, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

12Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločal sodnik posameznik.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Ta določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v 1 letu. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v odločbi III Ips 23/2014.