VSK sodba Cp 1047/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik od tožene stranke vtoževal plačilo odškodnine v višini 1.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2006 dalje do plačila in zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo glede plačila njegovih pravdnih stroškov ter hkrati odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 36,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pri čemer naj zadevo obravnava drug sodnik, ali da pritožbeno sodišče samo izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, tožniku prizna vse pravdne stroške, skupaj s pritožbenimi stroški, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da se izrek sodbe ne da razumeti, ker izpodbijana sodba glasi na Zavarovalnico, dejansko pa slednja ni bila stranka ampak je to bila njena Območna enota. Zato je podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nadalje navaja, da je tožnik na pisni odpravek sodbe čakal kar šest mesecev, kar je v nasprotju z 323. členom ZPP. Tožnik pojasnjuje, da je od toženke zahteval plačilo odškodnine mirnim potem, ampak ko je od slednje dobil odgovor, da je po njenem mnenju tožnik soodgovoren za nesrečo 70% in da mu zato ponuja adekvatno plačilo škode, se je tožnik odločil za tožbo. Sodišče je za to dejstvo vedelo, pa je vseeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik je v tožbi pod točko IV izpostavljal te okoliščine in s tem opozarjal sodišče na delno priznanje same tožene stranke, da je za nesrečo soodgovorna, sodišče se pa do tega ni opredelilo, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. V nadaljevanju obsežne, ponavljajoče in mestoma težko razumljive pritožbe tožnik na več mestih izpostavlja: - da rampa prikazana na fotografiji priloga B4 ni rampa na kateri se je poškodoval, saj se je on poškodoval na rampi št. 6 ter - da je svoje navedbe glede tega in dejstva, da je bila rampa, na kateri se je poškodoval, pokvarjena, pravočasno zatrjeval, saj mu je sodišče dalo rok za to; - da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 286. člen ZPP. Vse to je razvidno iz zapisnika, ko je sodišče tožniku omogočilo, da poda svoje razloge v roku osmih dni, ko bo prejel kopijo fotografije pod prilogo B4. Zato njegove navedbe, podane na drugem naroku, niso prepozne. Sodišče bi to tožnikovo izjavo moralo upoštevati, jo preveriti samo, po uradni dolžnosti in pošteno, v cilju materialne resnice o zadevi odločiti. Tožnik nadalje navaja, kaj so izpovedale posamezne priče. Tako glede pričanja B.B. navaja, da je slednji izjavil, da je verjel tožniku, da je zato sam napisal in podpisal zapisnik o poškodbi, da je čiščenje okoli rampe nevarno, da se lopute poškodujejo na način, da se zvijejo, da so lopute težke. Tako se tožniku zastavlja vprašanje, kako je mogoče trditi, da tožnik ni mogel preprečiti padca lopute, ko je že ugotovljeno, da to nihče ni bil zmožen, če je loputa težka nekoliko ton? Nadalje tožnik ne sprejema zaključka sodišča, da zavarovanka tožene stranke ni objektivno odgovorna. Sodišče tožniku ni omogočilo ali ni sprejelo tožnikove trditve o načinu poškodovanja, kraju in predmetu in nenazadnje pomembnemu dejstvu, ki ga je izpostavljal, da je rampa na kateri se je poškodoval št. 6 (in ne B4) bila poškodovana oz. pokvarjena in da je zaradi tega nastala nenadna in nepričakovana škoda, kot to najboljše dokazuje zapisnik o njegovi poškodbi, kar pa sodišče ni upoštevalo in ocenilo. Poudarja, da je okoli lopute čistil kot vedno, da je loputo vzel kot nepoškodovano (»izpravno«), da pa se je zgodila nesreča, da mu je po dvigu lopute, ki ni imela pravilnega naklona, se zavrtela in padla na nogo. Da bi nepravilno dvigal je ugotovljeno, ne ve pa kakšen je pravilen način. To ni uspelo niti sodišču, saj so vse priče povedale, da za to delo ni posebnih pravil. Tožnik se je poškodoval na nevarni stvari – rampi, za katero zakon pravi da gre za nevarno, premično stvar, katero sodna praksa šteje kot stroj, nevaren stroj, ki sama zase glede na svoje nevarne lastnosti in svoj položaj pomeni nevarnost za ljudi, ki na njem delajo - uporabljajo. Nadalje navaja, da je delo tožnika na tako težkem in nepremikajočem stroju z loputami, prav gotovo delo, ki predstavlja nevarno dejavnost. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni upošteval navodil dela, njegovih delovnih nalog, da ni upošteval varnosti pri delu. Tako naziranje ne napačno, zaključi sodišča so protispisni in nasprotujejo izjavam prič, ki so dobesedno na vsa ta vprašanja odgovorili, da za delo tožnika ni bilo posebnega pravilnika in ustnih navodil.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da se izpodbijane sodbe ne da razumeti, ker se glasi na Zavarovalnico, dejansko pa slednja ni bila stranka, ampak je to bila njena Območna enota, so neutemeljene. Tožnik je toženo stranko označil kot Zavarovalnica, Območna enota. Glede na tako označbo toženke je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka Zavarovalnica, oznako območne enote pa štelo le kot pojasnilo na katero območno enoto zavarovalnice se zavarovalni primer nanaša. Območna enota zavarovalnice namreč ni pravna oseba in zato ne more biti stranka v postopku. To je lahko le zavarovalnica kot delniška družba, ker je pravna oseba. Zato zatrjevana postopkovna kršitev ni podana. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo s precejšnjim časovnim zamikom od zadnje glavne obravnave, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnikovo izpostavljanje predpravdnega dogovarjanja s toženo stranko glede morebitnega plačila odškodnine je za ta postopek, glede na to, da je toženka v odgovoru na tožbo ugovarjala tako temelju kot višini tožbenega zahtevka, nepomembno. Zato sodišče ni storilo zatrjevane postopkovne kršitve, ker se do tega ni posebej opredeljevalo.

Pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče napačno uporabilo določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne drži. Odločitev sodišča prve stopnje glede prekluzije tožnikovih navedb je pravilna. Tožnik se je o sami predloženi fotografiji (priloga B4) izjasnil na prvem naroku (na katerem sta bila prisotna tako tožnik osebno kot tudi njegov pooblaščenec) potem, ko ga je sodišče na to pozvalo in sicer je izjavil, »da je to v resnici rampa, ki je tožnika poškodovala« (l. št. 25). Kot izhaja iz zapisnika o prvem naroku (listovna št. 24-25) sodišče prve stopnje tožniku ni dalo osemdnevnega roka za izjasnitev o fotografiji, kot to napačno zatrjuje pritožba. Sodišče je osemdnevni rok dalo toženi stranki za dostavo kopije fotografije za sodišče in tožnika. Šele na drugem naroku je tožnik navajal, da se je poškodoval na rampi št. 6, kar pa je bilo prepozno. Ne glede na navedeno, pa to v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča niti ni pomembno, saj so tako tožnik (prvi odstavek na listovni št. 36) kot tudi zaslišani priči (priča M.– zadnji odstavek na listovni št. 36 in prvi ter drugi odstavek na listovni št. 37, priča B. – deveti odstavek na listovni št. 47) izpovedali, da so pri zavarovanki tožene stranke vse rampe enake, torej gre za enak tip rampe. Zato je irelevantno, ali je bila pričam pokazana rampa na fotografiji B4 ali pa rampa katera je dejansko tožnika poškodovala. Na drugem naroku je tožnik tudi prvič zatrjeval, da je bila rampa, ki ga je poškodovala pokvarjena in po nesreči odpeljana na popravilo. Na poziv sodišča prve stopnje, da pojasni zakaj ni že v tožbi oz. na prvem naroku to navajal, je pojasnil, da zato, ker ni bil seznanjen s fotografijo tožene stranke in da je zahteval na prvem naroku rok, da se o fotografiji izjasni. Glede na zgoraj naveden potek postopka, katerega tožnik s pritožbo ni uspel izpodbiti, je tožnikovo vztrajanje pri tem, da je relevantne navedbe podal pravočasno, neutemeljeno, saj ni bila podana situacija, ki jo opredeljuje drugi odstavek 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo te tožnikove navedbe (glede številke rampe in njene pokvarjenosti) za prepozne in jih zato pravilno pri odločanju ni upoštevalo in se o njih ni izjasnjevalo, niti tega ni bilo dolžno storiti po uradni dolžnosti, kot zmotno meni pritožba. Stranke same so namreč dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP) in le glede dejstev pomembnih za odločitev o utemeljenosti zahtevka se izvajajo dokazi. V našem pravu tako velja načelo dispozitivnosti (glede zahtevka) in razpravno načelo (glede opredelitve dejanske podlage). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje pokvarjenosti rampe in katero rampo dejansko prikazuje fotografija v prilogi B4.

Pritožbene navedbe s katerimi tožnik podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, niso omajale prepričljivih in logičnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno povzemanje izpovedbe B.B. delno prostispisno (na primer, da je povedal, da je čiščenje okoli rampe nevarno), delno pa povzeto le delno, kot odgovarja pritožbi (da se rampe kvarijo tako, da se zvijejo, ne pa da se to zgodi približno le enkrat na leto - kar pa sploh ni pomembno, glede na to, da tožnik ni pravočasno zatrjeval, da je bila rampa pokvarjena). Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je tožnik čistil – pometal okoli razkladalne rampe, to pa ni ne nevarna dejavnost ne nevarna stvar. Gre za povsem vsakdanjo nenevarno dejavnost, ki ni postala nevarna zato, ker se je izvajala ob rampi, ki je stoječa, katere lopute se ne premikajo, saj jih premakne kvalificiran delavec ob manipulaciji tovora. Nadalje je ugotovilo, da tožnik ni konkretno navedel dejstev, ki bi utemeljevala, da je rampa nevarna stvar. Navedel je zgolj, da rampa nima zatiča. Sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zatič ni potreben, saj je konstrukcija rampe takšna, da so lopute zavarovane že s težo njih samih (teža jim onemogoča stanje na 90 stopinjah, so ali dvignjene ali spuščene), zato varnostnega zatiča ne potrebujejo. Teh ugotovitev pritožba ne uspe izpodbiti, saj tožnik ni uspel dokazati, da bi rampe ne glede vse morale tak zatič imeti. S pritožbeno navedbo o nekaj ton težki loputi (česar tožnik sploh ni zatrjeval v postopku na prvi stopnji, priče pa so govorile le o težkih loputah), le potrjuje gornjo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev podalo na podlagi izpovedbe priče B.B., ki je povedal, da so lopute pravilno dvignjene na način, kot je to prikazano na fotografiji priloga B4 in da v tem položaju ne morejo pasti na tla, ampak le na rampo samo, in da loputa ne more stati v položaju 90 stopinj, je lahko le na tleh spuščena, ali pa dvignjena – zvrnjena proti rampi. Tak zaključek, glede na fotografijo B4 tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot logičen in ga pritožba ne izpodbije. Tožnikovo izpostavljanje zapisnika o svoji poškodbi, je nepomembno, glede na to, da sta zaslišana S.M. in B.B. izpovedala, da samega dogodka nista videla, pri čemer je S.M. izpovedal, da je o poškodbi napisal to, kar mu je povedal tožnik, da je tožniku, ki je njegov sodelavec verjel, priča B.B. pa je izpovedal, da je podpisal zapisnik, ki ga je sestavil S.M. Kar se tiče zatrjevanja glede pokvarjenosti rampe, kar bi sodišče moralo ugotoviti oz. dati tožniku možnost dokazovanja, pa se je pritožbeno sodišče o tem že opredelilo. Da bi bila rampa z loputami stroj, kot to želi prikazati pritožba, pa ne drži. Rampa ni stroj. Tožnik tudi ni delal na rampi, ni čistil rampe (kar je izpovedal tudi sam tožnik), ampak je bil zadolžen za čiščenje manipulativne površine. Da bi bil tožnik zadolžen za dvigovanje loput rampe oz. da lopute rampe dviguje tudi čistilec (kar je bil tožnik), pa ni izpovedala nobena zaslišana priča. Priča B.B. je celo izpovedal, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da se lopute dvigajo in spuščajo le ob manipulaciji s tovorom in da je za to delo zadolžen kvalificiran viličarist ali luško transportni delavec in nihče drug. Torej ne čistilec, kar je bil tožnik. Zato je pritožbeno zatrjevanje, da je dokazni postopek pokazal, da lopute ramp dviguje tudi delavec, ki te rampe čisti, protispisno. To pa pomeni, da če se je tožnik poškodoval, ko je dvigoval loputo, je sam povzročil nevarno situacijo. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanka tožene stranke ni odgovorna za tožnikovo škodo, pravilen. Glede na to, da je bil tožnik zadolžen le za čiščenje manipulativnih površin, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno usposobljen za svoje delo čistilca s tem, ko je bil pravilno in obsežno izobražen iz varnosti pri delu, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in česar tožnik ne uspe izpodbiti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede tega vprašanja (na strani šest sodbe) in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

Glede na vse povedano je ugotoviti, da je pritožba tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje neutemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).