VSK sodba Cp 1278/2010

Pritožbo se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da se je dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izseliti iz hiše, last tožeče stranke, na naslovu I., ki stoji na parceli št. 5052 k.o. M. ter hišo izpraznjeno od oseb in stvari izročiti tožeči stranki, prav tako v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Tožencu je naložilo tudi, da tožeči stranki povrne stroške postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik lastnik predmetne nepremičnine, toženec jo zaseda brez pravnega naslova. Tudi če bi nepremičnina predstavljala skupno premoženje tožnika (zemljiškoknjižni lastnik) in matere toženca, toženec na podlagi dovoljenja skupne lastnice nima pravnega naslova za bivanje v hiši. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku, odločitev pa oprlo na določbe 100. ter 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Toženec se je zoper sodbo pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodba materialnopravno napačna, kršen pa je tudi postopek. Iz navedb v tožbi in zahtevka izhaja, da naj bi toženec uporabljal celo hišo, saj se zahteva, da izprazni celo hišo, kar pa ne drži. Tožba je bila nesklepčna, saj je toženec že v odgovoru povedal, da živi z materjo v stanovanju v prvem nadstropju. Ta del hiše uporabljata le on in mati. Zato tožnik ne more zahtevati izpraznitve celotne hiše, saj dela, ki ga toženec uporablja, niti ni imel v posesti. Tožnik mora zahtevek prilagoditi dejanskemu stanju uporabe. Toženec je tudi navajal, da ima dovoljenje matere za bivanje v stanovanju v hiši, ki ga ima v izključni uporabi mati, a je sodišče to štelo kot irelevantno, zato tudi ni zaslišalo matere toženca, glede vprašanja dovoljenja glede bivanja in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Dejstvo, ali je mati skupna lastnica, pa je predhodno vprašanje, čeprav sodišče šteje, da tek pravde med tožnikom in materjo toženca glede vprašanja obsega in deleža na skupnem premoženju ni pomemben v tej izpraznitveni pravdi. Skupni lastnik (če bo to v pravdi ugotovljeno) ima namreč pravico do uporabe svojega deleža nepremičnine. Bivanje je tožencu dovolila mati, ki ima po 100. členu SPZ tudi pravico do tožbe zoper tožnika zaradi varstva pravic na delu stvari, ki jo izključno uporablja, do odločitve v pravdi zaradi deleža. Pravica tožnika do varstva na celi stvari ne pride v poštev glede na zgoraj opisano, saj bi to v dani situaciji pomenilo odrek pravic iz 100. člena SPZ materi toženca, to pa ni dopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi materialnopravne narave, ki jih je podalo za utemeljitev odločitve sodišče prve stopnje. Tožnik je izključni lastnik, zato lahko od toženca, ki naslova za bivanje v hiši nima, hišo pa uporablja (v kakšnem obsegu, pravno ni pomembno), zahteva izpraznitev. Toženec se namreč ne more sklicevati, kot je navajal že v odgovoru na tožbo in ponavlja zdaj v pritožbi, „da je uporaba hiše de facto razdeljena že nekaj let“. Dejanska raba je namreč eno, delitev (primerjaj 70. v zvezi z 72. členom SPZ) pa nekaj drugega. Ker skupni lastniki stvar uporabljajo skupno, in tudi tožnik z bivšim zakoncem, ki naj bi bil po trditvah tožene stranke skupni lastnik, v takem primeru (če bi se izkazalo, da gre res za skupno lastnino) po 52. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko oziroma je lahko kot eden od zakoncev le sporazumno in skupno upravljal s stvarjo, trditve pritožbe, da ima toženec naslov za bivanje, ker mu je to dovolila skupna lastnica, niso pravno utemeljene. Zato tudi rešitev spora med tožnikom in toženčevo materjo glede obsega in deleža skupnega premoženja ne more predstavljati predhodnega vprašanja v tej pravdi, tožnik bi namreč imel izpraznitveni zahtevek tudi v primeru, če le eden od skupnih lastnikov na toženca kot na tretjega prenese kako upravičenje iz 72. člena SPZ, kot je zapisalo že prvostopenjsko sodišče (upravičenje do uporabe stvari). Če pa ne gre za pravno pomembno dejstvo, je jasno, da dokaz, ki je bil predlagan (zaslišanje toženčeve matere), ni potreben. Razlogovanje pritožbe o pravicah matere toženca, domnevne skupne lastnice, ki jih ima zaradi varstva pravic na delu stvari, pa v tem postopku nima nobene teže, saj le-ta v tej pravdi ne uveljavlja nobenih upravičenj.

Ker je torej glede na pravni okvir tega spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, in je materialno pravo pravilno uporabljeno ter sodišče prve stopnje tudi uveljavljanih procesnih kršitev ni zagrešilo in tudi pritožbeno sodišče, ki po uradni dolžnosti pazi na določene procesne kršitve, le-teh ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).