UPRS sodba IV U 18/2014

I. Tožbi se ugodi. Sklep Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, številka: 0141-15/2006-DE-54 z dne 12. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 85,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je odločeno, da se vloga gospodarske družbe A. d.d. - v stečaju, … (tožeče stranke v tem postopku) za podaljšanje rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec, na območju razširjenega pridobivalnega prostora Kamnoloma B., zavrže. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožeča stranka dne 4. 12. 2013, vložila vlogo za podaljšanje gospodarske pravice. Navaja, da se lahko nosilcu rudarska pravica podaljša ob izpolnjevanju pogojev iz 50. člena, v zvezi s 6. členom Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 61/10, 62/10, 57/12, v nadaljevanju ZRud-1). Med izpolnjevanjem pogojev se šteje, da zoper pravno ali fizično osebo ni uveden stečajni postopek, postopek prisilne poravnave ali likvidacije.

2V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil dne 23. 12. 2012 uveden postopek stečaja, zato zaradi neizpolnjevanja pogojev podaljšanje rudarske pravice ni mogoče. Tudi sicer je rudarska pravica ugasnila po samem zakonu, kot to določa 60. člen ZRud-1, ki določa, da rudarska pravica ugasne, če je nad nosilcem rudarske pravice opravljen stečaj, nobena oseba pa v enem letu po pravnomočnosti stečaja ni prevzela nepremičnin oziroma stvarnih pravic na nepremičninah znotraj pridobivalnega prostora z namenom izkoriščanja. Ker je tožeča stranka vložila vlogo za podaljšanje rudarske pravice v roku enega leta od uvedbe stečajnega postopka (vloga vložena 4. 12. 2013), je ugotovljeno, da ne obstoji več predmet, katerega podaljšanje se z vlogo stranke zahteva, zaradi česar je vlogo tožeče stranke zavrgla v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena, ki med drugim določa, da v primeru, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koriti, organ zahtevo stranke s sklepom zavrže.

3Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka. Dne 23. 10. 2012 ni bil uveden stečajni postopek, temveč se je začel stečajni postopek. Razlika izhaja iz določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Sklicuje se na vlogo z dne 20. 11. 2012, naslovljeno na Vlado RS in na toženo stranko v zvezi s podaljšanjem Koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine, št. 0141-15/2006-15 z dne 22. 4. 2010, z namenom prodaje celotnega Kamnoloma B. v stečajnem postopku. Navaja navedbe Vlade RS v odgovoru na to vlogo, ki se nanašajo na izpolnitev postavljenih določenih pogojev.

4Nepravilno so uporabljene določbe 60. člena ZRud-1. Ta določa v prvem odstavku v prvi alinei kot pogoj, da je nad nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje opravljen stečaj, nobena oseba pa v enem letu po pravnomočnosti stečaja ne prevzame nepremičnin. S tem določilom ni nikjer navedeno, da rudarska pravica ugasne v roku enega leta od uvedbe stečajnega postopka, kot je to napačno tolmačila tožeča stranka, saj je v zakonskem določilu: „v enem letu po pravnomočnosti stečaja“ samovoljno dodala pojem „uvedbe stečaja“. To pa izkazujejo sledeča dejstva;

5Začetek stečajnega postopka nima nobenega vpliva na veljavnost koncesijske pogodbe in rudarske pravice. Stečajni dolžnik še vedno lahko do pravnomočnega konca „posluje in izkorišča koncesijo“. Določilo v enem letu po pravnomočnosti stečaja ne pomeni, da rudarska pravica ugasne v roku enega leta od uvedbe stečajnega postopka. Ugasnitev rudarske pravice, kot jo tolmači tožena stranka, bi pomenila abnormne stroške, ki bi bili povezani z zapiranjem in sanacijami rudarskega prostora.

6Storjene so tudi bistvene kršitve določb postopka z uporabo 2. točke prvega odstavka Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tožena stranka navaja, da tožeča stranka ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. To je napačno, ker je tožeča stranka uveljavljala svoje pravice in pravne koristi. Pravna korist je v tem, da gre za prodajo Kamnoloma B. kot poslovne celote skupaj z rudarsko pravico, kar pomeni boljšo vnovčitev stečajne mase, kot prodaja nepremičnin pridobivalnega prostora kamnoloma brez rudarske pravice.

7Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani upravni akt odpravi in zadevi vrne toženi stranki v ponovni postopek in zahteva povrnitev stroškov postopka.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Sklicuje se na sicer nejasnost prve alinee prvega odstavka 60. člena ZRud-1. Ta določba je nasproti določbam ZFPPIPP ex specialis. Nobeden od teh dveh zakonov ne pojasnjuje besednih zvez „opravljen stečaj“ in „pravnomočnost stečaja“, zato se morajo interpretirati v skladu z določbami obeh zakonov. Sklicuje se na lex generalis, to je 49. člen ZFPPIPP, ki loči predhodni in glavni postopek zaradi insolventnosti. Določbo „opravljen stečaj“ je treba razumeti tako, da je nad nosilcem „začet stečajni postopek“ določbo „pravnomočnost stečaja“, pa je treba interpretirati v smislu pravnomočnosti sklepa, s katerim je glavni (stečajni) postopek začet. Takšna interpretacija je skladna z drugim delom določbe prve alinee prvega odstavka 60. člena ZRud-1. V nadaljevanju se še sklicuje na namen ZRud-1, kot tudi določb ZFPPIPP.

9V pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2014, tožeča stranka navaja pravno mnenje C., dr. D.D., ki po njenem mnenju daje odgovor na sporna vprašanja.

10Tožena stranka v vlogi z dne 8. 5. 2014 navaja, da je tožena stranka lahko le Republika Slovenija v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvo, ki kot zakoniti zastopnik zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, zato predlaga, da se vse pošiljke pošljejo njenemu zakonitemu zastopniku.

K točki I izreka:

11Tožba je utemeljena.

12V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, ker je ta zavrgla vlogo tožeče stranke z dne 4. 12. 2013, za podaljšanje rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec za kamnolom B.

13Tožena stranka je kot procesno pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa navedla 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Obrazložitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka v stečaju vložila vlogo za podaljšanje rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec, v roku enega leta od uvedbe stečajnega postopka. Ker je tožena stranka presodila, da ne obstoji več predmet, katerega podaljšanje tožeča stranka z vlogo zahteva, je odločila, da se vloga zavrže.

14Vsebinska odločitev tožene stranke (četudi gre za procesni sklep) torej temelji na določbi 60. člena ZRud-1, ki določa, da rudarska pravica ugasne, če je nad nosilcem rudarske pravice opravljen stečaj, nobena oseba pa po enem letu od pravnomočnosti stečaja ne prevzame nepremičnin oziroma stvarnih pravic na nepremičninah, znotraj pridobivalnega prostora z namenom izkoriščanja.

15Iz upravnega spisa izhaja, da je bila Koncesijska pogodba za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine št. 0141-15/2006-15 sklenjena na podlagi 10. člena takrat veljavnega Zakona o rudarstvu dne 22. 4. 2010, med Vlado Republike Slovenije kot koncedentom in A. d.d., ..., (sedaj A. d.d. v stečaju - tožeča stranka) kot koncesionarjem. Koncesija je podeljena vse do 2. 2. 2026, kot to izhaja iz 6. člena pogodbe.

16Iz listin upravnega spisa ne izhaja, niti stranki postopka ne zatrjujeta, da je navedena pogodba iz kateregakoli vzroka prenehala (tožeča stranka celo navaja, da ji vloge ne bi bilo treba vložiti). Iz pogodbe je razvidno, da je bila pogodba sklenjena na podlagi takrat veljavne uredbe in javnega razpisa (Uradni list RS, 81/05), in je tožena stranka rudarsko pravico podelila na podlagi razpisa zgoraj navedenemu koncesionarju.

17Tožena stranka bi morala, ob prejemu vloge tožeče stranke za podaljšanje rudarske pravice, najprej na podlagi materialnih predpisov, ki obravnavajo insolventnost gospodarskih družb ugotoviti, ali je navedena koncesijska pogodba, glede na statusno spremembo takratnega koncesionarja (sedaj tožeče stranke), še vedno v veljavi, ali je ta z začetkom stečajnega postopka prenehala in sprejeti odločitev glede na vsebino zahtevka v vlogi. S procesnim sklepom namreč ni mogoče vsebinsko odločiti o prenehanju rudarske pravice, in to s sklicevanjem na 60. člen ZRud-1 ter 50. člen v zvezi z 6. členom ZRud-1 ter posledično iz tega presoditi, da tožeča stranka ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (pravnega interesa) za vložitev tovrstnega zahtevka.

18Tožena stranka je s takšno vsebinsko odločitvijo pri izdaji procesnega sklepa (po določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP), bistveno kršila določbe upravnega postopka, kar pomeni, da gre za nasprotje med izrekom izpodbijane odločbe, ki določa procesno zavrženje (nedopustnost) vloženega zahtevka in obrazložitvijo, v katerem tožena stranka navaja dejansko stanje stvari (ugotovitveni postopek) in uporabo zgoraj navedenih materialno pravnih predpisov (ZRud-1).

19Ne glede na zgoraj navedeno, sodišče še pojasnjuje, da tudi sicer (če bi šlo za vsebinsko obravnavanje), uporaba zakonskih določb ZRud-1 v tem spornem primeru ni dosledna. 6. člen, 50. člen in 60. člen v času veljavnega ZRud-1, urejajo povsem različna zakonska dejanska stanja (6. člen - pogoji za pridobitev rudarske pravice, 50. člen - pogoji za podaljšanje rudarske pravice, 60. člen - ugasnitev rudarske pravice), katerih uporaba, z zgolj njihovo pavšalno navedbo, ni pravilna.

20Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo razlaga povezavo med ZRud-1 in ZFPPIPP, vendar odgovor na tožbo po ustaljeni sodno upravni praksi, ne more nadomestiti obrazložitve upravne odločbe po določbi 210. člena ZUP.

21Glede na navedeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

22Ker je izpodbijani upravni akt izdan kot procesni sklep po določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa nedopustnost vložitve zahteve (vloge), iz obrazložitve pa izhaja njegovo dokaj nedosledno vsebinsko (kar je v nasprotju z izrekom sklepa) obravnavanje zahtevka, je sodišče presodilo, da ima izpodbijani akt takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno, je v skladu z določbo četrte alinee prvega odstavka 13. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 37. člena ZUS-1 odločilo po sodniku posamezniku.

K točki II izreka:

23Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika, je tožeča stranka (tožba ni bila vložena po odvetniku) upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285 EUR, če jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Odvetniška pisarna, ki zastopa tožečo stranko, je priglasila stroške (nagrada za postopek) v višini 50 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 EUR, skupaj torej 70 EUR in 22% DDV v znesku 15,40 EUR. Tožeči stranki se priznajo stroški zastopanja v priglašeni višini 85,40 EUR.