VSM sklep I Cpg 288/2014

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovor o pristojnosti arbitraže zavrglo. Sklicevalo se je na drugi odstavek 11. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit).

2Tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožbo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da gre v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine za specifično situacijo, ko tožeča stranka (v izvršbi upnica) šele po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi poda trditveno in dokazno podlago, ki jo sodna praksa obravnava kot dopolnitev tožbe. Če tožeča stranka tožbe ne dopolni, niso izpolnjene predpostavke za začetek gospodarskega spora, sodišče pa takšno pomanjkljivo tožbo zavrže. Šele po dopolnitvi tožbe je tožena stranka seznanjena z vsebino terjatve tožeče stranke in šele takrat lahko poda svoje stališče v zvezi z zatrjevanji in predloženimi dokazi tožeče stranke. Tudi v obravnavanem primeru je bilo tako. Tožeča stranka je šele v prvi pripravljalni vlogi opredelila, kaj terja od nasprotne stranke in predložila dokaze, med drugim tudi okvirno delovno pogodbo z vsebovano arbitražno klavzulo. Nobenega dvoma ni, da je tožena stranka šele takrat lahko podala ugovor o pristojnosti arbitraže. Pritožnica se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSL I Cp 2171/2012 z dne 21. 6. 2013.

Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi primarno ugodi in izpodbijani sklep „odpravi“, v breme tožeče stranke pa odloči o stroških pritožbenega postopka. Podrejeno se zavzema za njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

5V tej zadevi se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se v primeru vložitve (obrazloženega) ugovora in razveljavitve sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, obravnava kot tožba v pravdi (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju,v nadaljevanju ZIZ). Iz tega izhaja logična razlaga, da se ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi takšnega izvršilnega predloga, šteje za odgovor na tožbo. Res je, na kar opozarja pritožba, da tožba, vsebovana v predlogu za izvršbo, z vidika zahtev iz 180. člena ZPP, ne vsebuje dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek, vendar pa to ne pomeni, da od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da v ugovoru določno nasprotuje tožbenemu zahtevku. Ugovor mora biti v skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ obrazložen (dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze za ta dejstva). Takšna zakonska zahteva predpostavlja, da verodostojna listina, na katero se sklicuje tožeča stranka, vsebuje dovolj dejstev v zvezi s historičnim dogodkom, da je terjatev upnika mogoče identificirati. Pri tem ne drži trditev pritožbe, da brez dopolnitve tožbe niso izpolnjene predpostavke za začetek gospodarskega spora, saj se postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, ne vrne v začetno stanje (stanje ob vložitvi tožbe), ampak se nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari (drugi odstavek 62. člena ZIZ v zvezi s 437. členom ZPP).

6To velja v konkretnem primeru tudi za račun št. 043/2011 za plačilo zneska 2.247,60 EUR, ki je z datumom izdaje (4. 10. 2011) in datumom zapadlosti (4. 11. 2011) zadosten izkaz nastanka obveznosti, kot takšen pa dolžniku v izvršbi omogoča obrazloženo prerekanje terjatve po temelju in višini. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da je bila tožena stranka šele s prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke seznanjena z vsebino njene terjatve oziroma je šele takrat izvedela, kaj tožeča stranka terja od nje, zato je lahko šele takrat podala obrazložene navedbe v zvezi z terjatvijo, kar velja tudi za ugovor pristojnosti arbitraže. V tem kontekstu velja omeniti, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni trdila, da računa ni prejela in zato z njegovo vsebino ni seznanjena, trdila je le, da ga med svojimi listinami ne najde in da so vse obveznosti poravnane. Listin, ki bi to potrjevale, sodišču ni predložila.

7Sicer pa je bilo o tem, da bo o zahtevku v kontradiktornem pravdnem postopku odločalo stvarno in krajevno pristojno OS P, že odločeno s (pravnomočnim) sklepom VL 2013 z dne 19. 12. 2013, kar brez dvoma kaže na to, da bi se moral dolžnik na dogovorjeno pristojnost arbitraže, s katero ugovarja sodni pristojnosti, sklicevati (že) v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pri tem ni odveč poudariti, da mora dolžnik enako ravnati tudi v primeru sporazuma o krajevni pristojnosti sodišča (glej drugi odstavek 62. člena ZIZ).

8Ker dolžnik (sedaj tožena stranka) tega ni upošteval, takšen ugovor je podal šele v prvi pripravljalni vlogi, v kateri je odgovoril na navedbe nasprotne stranke, ga je sodišče prve stopnje pravilno, v skladu z določbo drugega odstavka 11. člena ZArbit, kot prepoznega zavrglo.

9Upoštevalo je stališče, zavzeto v odločbi VSL I Cp 4507/2010 z dne 13. 4. 2011 in ne stališče, zavzeto v odločbi VSL I Cp 2171/2012 z dne 21. 6. 2013, na katero se sklicuje pritožba in dodatno opozorilo na okoliščino, da je bilo o tem, da bo o zahtevku odločalo stvarno in krajevno pristojno sodišče v pravdnem postopku, že pravnomočno odločeno.

10Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).