UPRS sodba II U 199/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je gozdarski inšpektor A.A. naložil, da mora v gozdnem prostoru s parc. št. 198/1 k.o. ... odstraniti zaporo ceste, ki zapira gozdno cesto št. 124519, opredeljeno v gozdnogospodarskem načrtu Vzhodno Pohorje, tako da odstrani dva vertikalna nosilca in prečno rampo v celoti. Rok za izvršitev naložene obveznosti je 8 dni. Prav tako je inšpekcijsko zavezanko opozoril, da bo v primeru neizvršitve odločbe uveden prekrškovni postopek v skladu z Zakonom o gozdovih (ZG). V obrazložitvi odločbe navaja, da je dne 23. 7. 2013 na podlagi prijave Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov opravil ogled, pri katerem je ugotovil, da je navedena gozdna cesta zaprta z zapornico, tako da je prehod z vozili onemogočen. Zapornica sicer ni bila blokirana, vendar je očiten namen, da se prepreči prehod oz. uporaba gozdne ceste. S tem pa je kršen drugi odstavek 42. člena ZG, ki določa, da je le Zavod za gozdove pristojen za zapiranje gozdnih cest. Zaradi zapore Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ne more izvajati gospodarskih dejavnosti, ki jih zagotavlja ta gozdna cesta, zato je že prišlo do velike gospodarske škode. Po določbi 77. člena ZG pa sme gozdarski inšpektor v nujnih primerih, ko bi lahko nastala škoda (v obravnavanem primeru pa je do nje že prišlo), odrediti začasne ukrepe.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov kot neutemeljeno. Po določbi 38. člena ZG so gozdne ceste gozdne prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdovi ter so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero potekajo in so javnega značaja. Evidenco o gozdnih cestah vodi Zavod za gozdove, ki je tudi edini pristojen, da trajno in popolno zaporo ceste označi s cestno prometnimi znaki oz. določi, katere gozdne ceste se zaprejo z zapornico. Dogovori iz leta 1971 in 1992, na katere se sklicujejo tožniki, ne določajo režima uporabe sporne gozdne ceste na način, da bi lahko bila zaprta z zapornico, oz. je morala biti koristnikom odprta brez zadržkov. Navedeni režim uporabe pa ni bil potrjen in na novo dogovorjen na podlagi sedaj veljavnega ZG, ki pa določa, da se morajo gozdne ceste uporabljati v skladu z režimom uporabe, ki ga določi Zavod za gozdove. Takšen režim pa za sporno cesto ni bil dogovorjen.

Tožniki v tožbi navajajo, da so solastniki parcele št. 198/1 k.o. ... vsak do 1/3, preko katere poteka sporna gozdna cesta. V letu 2013 so na delu te ceste postavili prečno rampo z namenom, da se prepreči uporaba ceste voznikom motornih vozil, ki nimajo gospodarskega interesa voziti po tej cesti. Zaradi navedenega so namestili prečno rampo, ki pa je bila vedno odprta za prevoz lesa. Kljub takemu režimu te ceste je gozdarski inšpektor odredil odstranitev rampe. Menijo, da s postavitvijo zapornice niso v ničemer kršili določb ZG, temveč so želeli le preprečiti uporabo ceste v druge namene. Zapornica bi tudi varovala lastnike gozdov pred tatvinami in drugimi nezakonitimi posegi v lastnino, saj zanje ni bila zaklenjena in so lahko cesto uporabljali brez ovire. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je gozdna cesta, ki poteka tudi po zemljišču parc. št. 198/1 k.o. ..., ki je v lasti tožeče stranke, evidentirana kot gozdna cesta, prav tako ni sporno, da so tožniki na gozdni cesti postavili zapornico.

V skladu z določbo 38. člena ZG so gozdne ceste prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdom ter so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero potekajo in so javnega značaja. Zavod za gozdove vodi evidenco o gozdnih cestah in oceni površino neodmerjenih gozdnih cest, ki se odšteje pri osnovi katastrskega dohodka za odmero davka in drugih dajatev. Gozdne ceste, ki omogočajo tudi dostop do kmetij, zaselkov oz. vasi, turističnih objektov, izletniških in drugih podobnih objektov in so pretežno javnega značaja, prevzemajo pripadajoče lokalne skupnosti. Po določbi drugega odstavka 42. člena ZG Zavod za gozdove trajno in popolno zaporo gozdnih cest označi s cestno prometnimi znaki za prepoved prometa, prav tako tudi določi, katere gozdne ceste se zaprejo z zapornico.

Iz navedenih določb je torej jasno, da zaporo gozdne ceste z zapornico lahko odredi le Zavod za gozdove. Tožniki zato neutemeljeno ugovarjajo, da s postavitvijo zapornice niso kršili predpisov, ker so želeli le preprečiti uporabo ceste v druge namene. To bi namreč po veljavni zakonodaji lahko odredil le Zavod za gozdove. Pri tem pa tudi ni pomembno, da zapornica ni bila zaklenjena, torej da je bila upravičenim uporabnikom omogočena uporaba gozdne ceste, saj je v zadevi bistveno, da postavitev zapornice lahko določi le Zavod za gozdove. Iz istega razloga je tudi neutemeljen ugovor, da je bil glede zapore gozdne ceste že leta 1992 sklenjen dogovor z gozdnim gospodarstvom, saj ta po določbah ZG ni pristojen za odločanje o zapiranju gozdnih cest.

Ker je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje v bistvenih okoliščinah pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).