UPRS sodba I U 428/2014

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 601/2013 z dne 16. 01. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 30.12.2013 za zagovor na naroku na Okrajnem sodišču v Krškem dne 17.01.2014 v zadevi II Kr ... zaradi preklica pogojne obsodbe po sodbi IK ... z dne 11.12.2012, zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v sostorilstvu po 122./II. in 122./I. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 2. odstavkom 20. člena KZ-1. Organ je v obrazložitvi akta povzel, da je tožnik v dopisu, priloženem prošnji, navedel, da mu je bilo s sodbo naloženo, da mora oškodovancu A.A. plačati 3.500,00 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Navedel je, da tega pogoja ni mogel izpolniti, ker je brezposeln in brez lastne krivde nikakor ne more dobiti službe, da ga je strah, da mu bo sodišče preklicalo pogojno obsodbo in bo moral v zapor, da se na sodišču ne znajde, zato prosi, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč. Organ je vpogledal v spis II Kr ... in v predlog za preklic pogojne obsodbe ODT št. ... z dne 12.12.2013, iz katerega izhaja, da je oškodovanec osebno pristopil na ODT in povedal, da mu tožnik dolgovanega zneska ni plačal. Organ je prošnjo zavrnil kot nerazumno na podlagi 1. in 3. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Postopek za preklic pogojne obsodbe ureja 506. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), izvede se, če obsojenec v roku ne izpolni obveznosti iz pogojne obsodbe. Sodišče zasliši obsojenca in opravi potrebne poizvedbe, da zbere dejstva in dokaze, pomembne za odločitev. Materialna podlaga za sprejem odločitve sodišča je urejena v 61. členu KZ-1. Tožnik je v prošnji sam navedel, da ni v roku izpolnil v pogojni obsodbi naloženega pogoja. Če sodišče ugotovi, da obsojenec ni izpolnil pogoja, ima na voljo več odločitev. Lahko izda sodbo, s katero pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen, ali določi nov rok za izpolnitev obveznosti. V postopku preklica pogojne obsodbe torej sodišče ugotavlja razloge. Prosilec lahko enako kot v dopisu, priloženem prošnji, na sodišču sam pove razlog, zakaj ni izpolnil v pogojni obsodbi določenega pogoja - zaradi brezposelnosti. Organ je ocenil, da prosilčev uspeh v postopku za preklic pogojne obsodbe ni odvisen od strokovne pomoči odvetnika. Gre namreč za postopek, v katerem sodišče ugotavlja predvsem dejanske okoliščine, ki so prosilcu onemogočile izpolnitev naloženega pogoja v danem roku. V tem postopku praviloma ne gre za reševanje pravnih vprašanj, zato objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP ni izpolnjen, čeprav gre za zadevo, katere izid bi lahko pomembno vplival na prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj. Zato organ ni ugotavljal, ali prosilec izpolnjuje subjektivni kriterij. Sklicuje se na odločbi Upravnega sodišča IV U 81/2012 z dne 22.05.2012 in I U 1430/2012 z dne 10.10.2012. Organ za brezplačno pravno pomoč praviloma postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v konkretnem primeru pa je odločil v skrajšanem postopku (144/I-1 člen ZUP), ker je ocenil, da se je dejansko stanje dalo v celoti ugotoviti na podlagi dejstev v spisu in poseben ugotovitveni postopek ni bil potreben.

Tožnik v tožbi oporeka odločitvi tožene stranke in ji očita bistveno kršitev določb postopka, ker je odločila v skrajšanem postopku, čeprav bi morala izvesti celoten postopek in tožnika zaslišati. Meni, da je pravno zmotno stališče, da preklic pogojne obsodbe ni odvisen od strokovne pomoči odvetnika iz razloga, da sodišče v takšnih postopkih ugotavlja predvsem dejanske okoliščine, ki so prosilcu onemogočile izpolnitev naloženega pogoja v danem roku. Prav za izpostavljanje takšnih okoliščin mora imeti tožnik ob sebi strokovno usposobljenega pooblaščenca, odvetnika, ki pazi, da bo tožnik na sodišču izpostavil vse tiste okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Pojmovanje, da so odvetniki v takšnih postopkih potrebni le, kadar gre za reševanje pravnih vprašanj, je napačno, saj je pri reševanju pravnih vprašanj sodišče vezano zgolj na zakonite predpise, pri dejanskih vprašanjih pa je treba ugotavljati še mnogo drugih okoliščin, pomembnih za odločitev. Tožnik se strinja s stališčem tožene stranke, da gre za zadevo, katere izid bi lahko pomembno vplival na prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj, zato bi mu morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč. Predlaga odpravo akta in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Cilj zakonodajalca v ZBPP je zagotoviti enak dostop do uresničevanja pravice do učinkovitega sodnega varstva in dostopa do sodišča za upravičence ne glede na njihov socialni oziroma gmotni položaj (2. odstavek 14. člena v zvezi z 23. členom Ustave in 1. členom ZBPP). Gre torej za izraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in socialne države (2. člen Ustave). Z brezplačno pravno pomočjo se osebam s šibkejšim gmotnim stanjem zagotavlja enaka možnost do uresničevanja sodnega varstva s pomočjo odvetnika, kot jo imajo osebe, ki jim gmotno stanje dopušča, da odvetnika plačajo same.

Po presoji sodišča je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer določbo 24. člena ZBPP, po kateri se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedena pravna ureditev organu za brezplačno pravno pomoč ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, organ pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov, ki jih organ navede, izhajati tudi, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno »na prvi pogled«. Po upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, na primer zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Takšno stališče je to sodišče že zavzelo v sodbi I U 1430/2012 z dne 10.10.2012.

V obravnavani zadevi tožena stranka ni pojasnila, zakaj meni, da je pričakovanje tožnika v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Stališče tožene stranke bi lahko imelo določeno težo le, če bi s sklicevanjem na konkretne primere izkazala, da obstaja ustaljena sodna praksa o tem, da se obsojencem, ki iz razloga brezposelnosti v roku ne izpolnijo v pogojni obsodbi naloženega posebnega pogoja plačila obveznosti, pogojna obsodba vedno prekliče. Tega tožena stranka ni niti trdila. Poleg tega je tudi sama ocenila, da bi izid zadeve lahko pomembno vplival na prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj. Tožnik utemeljeno opozarja, da posameznikom tudi v postopkih, v katerih sodišče ugotavlja predvsem dejanske okoliščine, lahko koristi strokovna pomoč odvetnika, ki pazi, da bo stranka na sodišču izpostavila vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Dejansko stanje se namreč vedno ugotavlja v povezavi z materialnim in procesnim pravom, ki določa, katere dejanske okoliščine so pravno relevantne za odločitev. Da bi oseba lahko navedla vse pravno relevantne okoliščine, mora poznati pravo ali imeti strokovno pomoč prava veščega pooblaščenca. Zato je stališče tožene stranke, da so odvetniki v postopkih potrebni le, kadar gre za reševanje pravnih vprašanj, napačno. To velja tudi v konkretnem primeru, za katerega ni predpisan enostaven pravni postopek, kajti sodišče na prvi stopnji izvede postopek na predlog tožilca, kar velja za obravnavani primer, sodnik nato zasliši obsojenca in opravi druge poizvedbe, da ugotovi pravno relevantna dejstva in zbere dokaze (2. odstavek 506. člena ZKP), s katerimi je odvetnik obsojenca lahko seznanjen, nato pa se postopek nadaljuje pred senatom sodišča (3. odstavek 506. člena ZKP), o čemer je obveščen tudi odvetnik obsojenca, da na seji lahko zagovarja obsojenca (3. odstavek 506. člena ZKP). Na podlagi pravno relevantnih dejstev, ki se obravnavajo na seji senata, ima sodišče več različnih možnosti za odločitev (4. odstavek 506. člena ZKP), ki z različno intenzivnostjo lahko posegajo v pravne interese obsojenca in v tem položaju morajo biti obsojenci, ki si zaradi gmotnega položaja ne morejo sami najeti odvetnika, v enakem položaju, kot tisti, ki tovrstnih gmotnih težav nimajo. Te različne možne vrste odločitev so urejene tudi v materialnem predpisu (61. člen KZ-1). Tožena stranka je pravno zmotno sklepala, da tožnik do brezplačne pravne pomoči ni upravičen, ker mu odvetnik pri tem ne bi mogel nič pomagati. Za takšno odločitev tožena stranka ni imela podlage v določbi 24. člena ZBPP in citiranih določbah ZKP in KZ-1, na katere je oprla svojo odločitev. Upravno sodišče je sicer v sodni odločbi IV U 81/2012 z dne 22. 5. 2012, ki se je tudi nanašala na postopek preklica pogojne obsodbe, sprejelo drugačno določitev. Vendar pa v navedeni zadevi sodišče ni omenjalo ustavno-pravnega namena ZBPP, ni napravilo analize zahtevnosti postopkovnih pravil in materialnega prava z vidika vprašanja, ali odvetnik stranki v tem postopku lahko pomaga v zadevi IV U 81/2012, poleg tega pa je bila pravna situacija drugačna v tem smislu, da je bil tožnik že enkrat zaslišan pred sodiščem, ki je vodil postopek preklica pogojne obsodbe in mu je bil v sodnem postopku že določen (nov) rok za izpolnitev posebnega pogoja. Zaradi tega je sodišče v obravnavanem upravnem sporu sprejelo drugačno stališče in odločitev kot v zadevi IV U 81/2012.

Utemeljena pa je tudi tožbena navedba, da je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev določb postopka, ker je odločila v skrajšanem postopku, čeprav za to niso bili podani pogoji iz 144. člena ZUP. V skladu z 2. odstavkom 34. člena ZBPP pristojni organ za BPP praviloma postopa po določbah ZUP. V skrajšanem ugotovitvenem postopku po 1. odstavku 144. člena ZUP lahko organi odločajo le: 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; 2. če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; 3. če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi; 4. če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. V konkretnem primeru je organ zmotno menil, da je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev v spisu brez zaslišanja ali pisne izjave tožnika, medtem ko je tožnik v obravnavani tožbi navedel dejstva, ki so pomembna za odločitev, natančneje, zakaj potrebuje strokovno pomoč odvetnika na naroku za preklic pogojne obsodbe. Organ je sicer tožnika povabil na narok za zaslišanje za dne 15.01.2014, vendar je bilo vabilo tožniku vročeno prepozno, saj je 15-dnevni rok za osebno vročitev po 4. odstavku 87. člena ZUP pretekel 20.01.2014, kar je bilo po predvidenem dnevu zaslišanja kot tudi po dnevu naroka za preklic pogojne obsodbe, ki je bil 17.01.2014. S tem je bila tožniku odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Na teh podlagah je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek (4., 2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, ki ga mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.