UPRS sodba I U 542/2014

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem za vložitev tožbe zoper dopolnilno odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 228/2013 z dne 5. 2. 2014 zavrne. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prosil za dodelitev nujne BPP, hkrati pa opozarja na določbo prvega odstavka 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in zakonsko določbo povzema. Navaja, da določba 36. člena ZBPP organu, pristojnemu za odločanje o BPP, v ničemer ne preprečujejo, da se tudi v postopku za dodelitev nujne BPP ne opredeli do podatkov, ki so mu na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. člena ZBPP. Z dodelitvijo nujne BPP se namreč na prosilca prenese tveganje, da bo dodeljeno BPP vrnil, če se bo v naknadni obvezni presoji izpolnjevanje pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila ta dodeljena neutemeljeno. Na podlagi podatkov, s katerimi je tožena stranka razpolagala, je opravila presojo izpolnjevanja pogojev ter ugotovila, da bi bila dodelitev nujne BPP v konkretni zadevi v nasprotju z zgoraj navedeno prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja prosilca. Toženi stranki so bila namreč znana dejstva o finančnem stanju tožnika, drugačnih oziroma spremenjenih finančnih razmer pa tožnik ni zatrjeval. Tožena stranka se pri svojem odločanju sklicuje na določbe Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) ter na določbe prvega odstavka 8. člena navedenega zakona, kjer je določeno, da se osnovni znesek minimalnega dohodka ne glede na prvi odstavek 8. člena zakona v obdobju do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2% bruto domačega proizvoda, določi v višini 265,22 EUR in se usklajuje po zakonu, ki ureja usklajevanje transferjev posameznikov in gospodinjstev v Republiki Sloveniji, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi. Glede na navedeno dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP v omenjenem obdobju znaša 530,44 EUR. Tožena stranka je na podlagi potrdil ZPIZ o prejemkih tožnika za mesec februar 2014 ugotovila, da je tožnik prejel pokojnino v višini 824,65 EUR. Iz potrdil ZPIZ za čas od 1. 4. 2013 do 30. 6. 2013 pa je razvidno, da je tožnik prejel pokojnino v višini 2.473,95 EUR oziroma 824,65 EUR mesečno. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je ugotovila, da mesečni dohodek tožnika presega znesek, določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre in 36. člena ZUPJS-C, ki kot cenzus izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP določa 530,44 EUR.

Tožnik, ki je vložil tožbo po zakonitem zastopniku, se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in meni, da je odločitev nepravilna in ni zakonita. Meni, da je splošno znano, da tožnik nima nikakršnega premoženja, da se mu invalidska pokojnina rubi zaradi dolgotrajnega kratenja njegovih pravic do enakih možnosti, kratenja pravice do sodnega varstva in pravnih sredstev. Prosi, da se tožniku dodeli BPP in se mu dodeli odvetnik. Predlaga, naj sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano odločbo razveljavi in prošnji tožnika samo ugodi.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni predložila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je pravilno presodila, da glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP znaša 530,44 EUR, tožnik pa prejema pokojnino v višini 824,65 EUR mesečno, kar niti ne zanika. Ta pogoj se upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (36. člen ZBPP). Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je prosilec dolžan vrniti (četrti odstavek 36. člena v zvezi s 43. členom ZBPP).

Po prvem odstavku 36. člena ZBPP pristojni organ v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, pristojni organ ne glede na določbe tega zakona ob pogojih in postopku za odobritev BPP nemudoma odobri BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (tako imenovana nujna BPP). Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je glede na podatke, na podlagi katerih je opravila presojo izpolnjevanja pogojev ter ugotovila, da bi bila dodelitev nujne BPP v konkretnem primeru v nasprotju z navedeno prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja tožnika. Organu so bile namreč, kot je bilo že rečeno, znana dejstva o finančnem stanju tožnika, to je o preseganju cenzusa za dodelitev BPP.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, saj administrativne prepovedi na odločitev o zadevi ne morejo vplivati.