VSL sodba in sklep I Cpg 1595/2013

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se delno zavrne, delno pa se ji ugodi tako, da se v tem delu po spremembi pravilno glasi:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 7486/2008 z dne 5. 3. 2008 se razveljavi.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 5.511,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2007 do 10. 1. 2012 in izvršilnih stroškov v višini 51,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 do 10. 1. 2012, v skupni višini 8.155,65 EUR.

Tožena stranka je skladno s pogoji prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 7. 2012, opr. št. St 5/2012, dolžna tožeči stranki plačati 50 odstotkov tako ugotovljene terjatve (kar predstavlja 4.077,82 EUR), in sicer:
- znesek 2.446,96 EUR do 16. 8. 2015 in
- znesek 1.631,13 EUR do 16. 8. 2016,
v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po navedenih datumih dalje do plačila.

3. Zavrne se tožbeni zahtevek:
- za plačilo glavnice v višini 189,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2006 dalje do plačila,
- za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.511,19 EUR od 14. 6. 2006 do 12 6. 2007 ter
- za plačilo izvršilnih stroškov v višini 68,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 dalje do plačila.

III. Pritožba zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 213,89 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 7486/2008 z dne 5. 3. 2008 v stroškovnem delu in v dajatvenem delu izreka za znesek 5.700,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2006 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 1.339,65 EUR toženčevih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga spremembo sodbe. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje, pri odločanju o nekakovostno opravljenih delih, sklicevalo na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 8. 6. 2013. Takšna vloga v predmetnem sporu ni bila vložena in gre očitno za pisno pomoto. Vloga na katero se sodišče prve stopnje sklicuje v stavku: „tožeča stranka je stroške povzela v vlogi z dne 8. 6. 2013 ...“, se nanaša na vlogo tožene stranke, z dne 8. 6. 2009, v kateri je ta povzela stroške, o katerih je govora v tem delu obrazložitve.

6V zvezi s tem je tožena stranka res opredelila katera dela naj bi tožeča stranka opravila nekakovostno in navedla, da to izhaja tudi iz dopisa z dne 11. 6. 2007 (priloga B29). Kljub ugovorom tožeče stranke, da je napake odpravila marca ali aprila 2007, da ni jasno kaj pomeni pojem dodelava (ki je uporabljen v 1. in 3. točki omenjenega dopisa) in da je strošek, ki ga poskuša tožena stranka zaračunati za ta dela previsok, pa tožena stranka ni navedla kdo in kdaj je omenjene napake odkril, kdo jih je odpravil in kako je prišla do zneskov in števila ur, ki jih je zaračunala za vsako posamično postavko. Prav tako se ni opredelila do navedb, da do napake pod točko 4 (barvanje lukenj v okvirju za dele ključavnic pri vratih) sploh ni moglo priti, saj so bili elementi barvani strojno. Zaslišanje M.T. tako pomanjkljivih trditev ne bi moglo nadomestiti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko slednjega ni izvedlo. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je tožena stranka v dokaz trditev, da in koliko so bila dela manjvredna, predlagala tudi postavitev izvedenca gradbene stroke. Slednji je bil postavljen, nobena od strank pa mu vprašanj v zvezi s spornimi deli ni postavila. Odločitev sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor v tem delu ni utemeljen, je tako pravilna.

7Ostali pritožbeni očitki so utemeljeni.

8Sodišče prve stopnje je napačno preračunalo vrednost računa št. 71/06 z dne 12. 2. 2006 - 24.300,00 din tega dne je namreč ustrezalo vrednosti 277,39 EUR in ne zgolj 87,60 EUR. (1) Stroški, ki jih je tožena stranka imela s prenočevanjem delavcev tožnika tako znašajo 2.839,79 EUR (in ne zgolj 2.650,00 EUR). Glavnica, ki jo tožena stranka še dolguje tožeči, pa znaša 5.511,19 EUR. V tem delu je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi in tožbeni zahtevek za plačilo 189,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrniti.

9Nadalje je res, da pobot nastane, ko se stečejo pogoji zanj – 2. odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Določba postavlja fikcijo, da so se tega dne (na dan zapadlosti poznejše obveznosti) izpolnile medsebojne obveznosti (kar pomeni, da te prenehajo do višine nižje). Zaključek sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti tečejo do dneva, ko je bila dana pobotna izjava, je tako napačen.(2) Za njihov pravilen izračun je bilo potrebno ugotoviti, kdaj je zapadla v plačilo poznejša obveznost. V obravnavanem primeru tožena stranka plačila stroškov prenočevanja delavcev in prevozov oziroma raztovarjanja materiala, zahteva na podlagi neupravičene obogatitve tožeče stranke (namesto nje jih je plačala tožena stranka, ker je bilo to nujno (torej, da bi se izognila sili) - 191. člen OZ). V primeru takšnih zahtevkov je potrebno vprašanje pravice do zamudnih obresti presojati v skladu z določbo 193. člena OZ. Ta določa, da mora pridobitelj, če je bil nepošten, zakonske zamudne obresti plačati od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Dobra vera se domneva, nedobrovernost pa je dolžna dokazati nasprotna stranka. Slednja te ni zatrjevala. Zakonske zamudne obresti tako tečejo od dneva vložitve zahtevka, torej od dneva, ko je tožena stranka od tožeče zahtevala plačilo. Enako velja tudi glede stroškov, ki jih tožena stranka zahteva zaradi manjvrednih del. Slednji namreč ne morejo zapasti v plačilo, dokler tožena stranka o njih ni bila obveščena. Tožena stranka je plačilo vseh stroškov, ki jih uveljavlja v pobot, od tožeče stranke zahtevala z dopisom z dne 12. 6. 2007, ki mu je bil priložen račun z dne 11. 6. 2007. Njena terjatev je torej zapadla 12. 6. 2007. Odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti je tako v tem delu pravilna, kljub napačnemu zaključku, da slednje tečejo od podaje pobotne izjave.

10Napačna pa je odločitev glede začetka teka zamudnih obresti od zneska 5.511,19 EUR. Sodišče prve stopnje je štelo, da se navedeni znesek, ki že vsebuje obresti od zapadlosti do dne 12. 6. 2007, ponovno obrestuje od 14. 6. 2006. To je materialnopravno zmotno. Glede na že upoštevan izračun zakonskih zamudnih obresti do vključno 12. 6. 2007 (glej prejšnjo točko), tožnik ni upravičen do plačila obresti od 14. 6. 2006, temveč od 13. 6. 2007 dalje (do 10. 1. 2012). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. odstavka 358. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek za navedene obresti zavrnilo.

11Nadalje so utemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 31. 7. 2012, opr. št. St 5/2012, ki je postal pravnomočen dne 16. 8. 2012 (torej pred zaključkom prvostopenjskega postopka) nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava. Postopek prisilne poravnave se je začel dne 10. 1. 2012. Po določbi 1. odstavka 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave - v obravnavanem primeru torej tudi za vtoževano terjatev. Če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave odloča o terjatvi, ki v postopku prisilne poravnave ni bila ugotovljena, a ta nanjo učinkuje, in ugotovi, da terjatev obstaja, najprej ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave, nato pa dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu in pod pogoji prisilne poravnave (217. člen ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje bi potrjeno prisilno poravnavo moralo upoštevati. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

12Skladno s pogoji prisilne poravnave znaša delež plačila terjatev upnikov 50%. Dolžnik mora 60% preostanka terjatev vrniti v roku 36 mesecev po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, ostalih 40% pa v roku 48 mesecev. Terjatve se od 10. 1. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo. V takšnem odstotku in skladno z navedenimi pogoji mora toženec plačati tožnikovo terjatev.

13Glavnica terjatve tožeče stranke na dan 1. 10. 2012 je znašala 8.084,95 EUR (5.511,19 EUR glavnice in 2.573,76 EUR zakonskih zamudnih obresti, nateklih od 13. 6. 2007 do 10. 1. 2012). Poleg tega je tožena stranka tožeči dolgovala tudi izvršilne stroške v višini 70,70 EUR (42,8% od 120 EUR znaša 51,36 EUR, zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 15. 3. 2008 do 10. 1. 2012, pa 19,34 EUR).(3) Celotna terjatev tožeče stranke do tožene na dan uvedbe postopka prisilne poravnave je tako znašala 8.155,65 EUR. Tožena stranka mora tožeči plačati 50% navedenega zneska - torej 4.077,82 EUR, in sicer: 2.446,69 EUR do 16. 8. 2015, 1.631,13 EUR pa do 16. 8. 2016. Izračuna obresti sta prilogi in sestavni del obrazložitve te odločbe.

14Tožena stranka je prvostopenjsko sodbo izpodbijala v celoti - torej v vseh točkah izreka. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka zoper takšno odločitev nima pravnega interesa za pritožbo, saj s pritožbo ne more doseči zanjo ugodnejše rešitve. Pritožba zoper navedeno točko izreka zato ni dovoljena in jo je višje sodišče kot takšno zavrglo (4. odstavek 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP).

15Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe, ki se nanaša na napačen preračun zneska 23.400,00 dinarjev v evrsko protivrednost in na tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.511,19 EUR do 14. 6. 2006 do 12. 6. 2007, je na uspeh tožene stranke v postopku na prvi stopnji vplivala zgolj minimalno. Višje sodišče zato v stroškovno odločitev prvostopenjskega ni posegalo in je pritožbo v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP).

16Tožena stranka je uspela s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na upoštevanje potrjene prisilne poravnave. Njen pritožbeni uspeh je torej 50%, kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti 50% pritožbenih stroškov (2. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, upoštevaje Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah. Toženi stranki je priznalo 500 točk oziroma 229,51 EUR, kar z 22% DDV znese 280,00 EUR ter sodno takso v višini 147,78 EUR. Skupni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 427,78 EUR, 50% pa 213,89 EUR.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Po prodajnem menjalnem tečaju, izračunano na spletni strani http://www.nbs.rs/export/sites/default/internet/english/scripts/ondate.html

(2) Sodišče prve stopnje pri tem tudi napačno zaključi, da je bila slednja dana dne 12. 6. 2007 - iz listin v spisu namreč izhaja, da je bila podana 5. 7. 2007 (priloga B2)

(3) Višje sodišče je odstotek izvršilnih stroškov, do plačila katerih je upravičena tožeča stranka, določilo enako kot odstotek pravdnih stroškov (42,8%). Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo presežka – torej za 68,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 dalje do plačila.