VSL sodba II Cpg 1651/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 110009/2011, z dne 28. 7. 2011, v izreku v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, ter v delu glede stroškov upnika (I. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 72,00 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

2Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki v plačilo naloži tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo od navedenega predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

7Tožeča stranka v predmetnem gospodarskem sporu vtožuje denarno terjatev v višini 414,00 EUR (in sicer po računu št. 172/1006005 z dne 11. 3. 2011), ki naj bi ji nastala na podlagi objave oglasa v informativni brošuri „X“, katero je pri njej naročila tožena stranka.

8Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje (458. člen ZPP), so naslednje:

- naročilo objave oglasa v informativni brošuri v vrednosti 414,00 EUR je tožena stranka podpisala in žigosala (fax naročilo, A 12);

- v naročilu je jasno navedeno, da se oglas naroča pri tožeči stranki in da je izdajatelj brošure P., kot tudi, da je podpisnik seznanjen s tem, da oglaševanja ne izvaja policist, ampak delavec tožeče stranke po naročilu P.;

- tožeča stranka je naročeni oglas v brošuri objavila dne 11. 3. 2011;

- v brošuri so bili objavljeni skopi podatki in navedbe v smeri promocije boja proti drogam;

- brošura je informativne narave.

9Poglavitna pritožbena navedba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ki je po mnenju tožene stranke rezultirala v nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, pritožnica pa jo utemeljuje (enako kot že v postopku pred sodiščem prve stopnje) z nedoseganjem obljubljenega namena pogodbe. Po zatrjevanju pritožnice je bila pogodba med pravdnima strankama namreč sklenjena iz razloga sodelovanja in pomoči tožene stranke pri izvedbi družbeno zavednega projekta promocije boja proti drogam, ki naj bi se izvajal preko oblikovanja informativno - vzgojne brošure. Tožeča stranka pa s tem, ko je oglas tožene stranke umestila v brošuro, ki sploh ni imela potrebne vsebine in ni služila zagotovljenemu namenu, ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti - pogodbe tožnica namreč ni mogla izpolniti že s tem, da je oglas tožene stranke umestila v kakršnokoli brošuro s kakršnokoli vsebino.

10Pritožbeno sodišče tovrstnemu razlogovanju ne more pritrditi. Razmerje pravdnih strank je - kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje - potrebno presojati skladno z določili sklenjene pogodbe in upoštevaje 619. in naslednje člene Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka je pri tožeči stranki naročila objavo oglasa v informativni brošuri v vrednosti 414,00 EUR, podlaga navedene pogodbe oziroma njen glavni razlog (tj. odgovor na vprašanje, iz katerih razlogov sta se pogodbeni stranki zavezali s pogodbo) pa je iz nje v celoti razvidna. V razmerju do tožene stranke (tj. naročnika) se namreč kaže v objavi njenega oglasa v informativni brošuri „X“, v razmerju do tožeče stranke (tj. podjemnik) pa v pridobitvi denarne odmene za opravljeno delo v pogodbeno dogovorjeni višini 414,00 EUR. Pritožbeno navajanje, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena z namenom sodelovanja in pomoči tožene stranke pri izvedbi družbeno zavednega projekta promocije boja proti drogam, je vsled navedenemu za predmetni spor irelevantno. Tožena stranka objave oglasa (katerega plačilo je predmet tožbenega zahtevka) namreč ni naročila pri P., namen, podrobno opisan v obravnavani pritožbi, pa iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ne izhaja. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka tega niti ne zatrjuje, med pogodbenimi določili pa je jasno navedeno, da je podpisnik seznanjen s tem, da oglaševanja ne izvaja policist, ampak delavec tožeče stranke po naročilu P., ter da korespondenca poteka izključno s tožečo stranko. Vse obrazloženo pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je mogoče opisane interese tožene stranke obravnavati le kot motive za sklenitev pogodbe (40. člen OZ).

11K temu pa pritožbeno sodišče dodaja še, da se pritožnica pri utemeljevanju ugovora neizpolnjene pogodbe (zaradi česar meni, da vtoževane terjatve ni dolžna poravnati) zmotno sklicuje na 39. člen OZ. Vsebino obveznosti (ki daje odgovor na vprašanje, k čemu se je zavezala pogodbena stranka) namreč določa njen predmet (34. do 38. člen OZ), njegova neizpolnitev pa je pogoj za uveljavljanje navedenega ugovora, medtem ko ima izostanek podlage oziroma njena nedopustnost (česar pa tožena stranka ne zatrjuje) za posledico ničnost pogodbe. Ker med pravdnima strankama torej ni bila dogovorjena zatrjevana vsebina brošure (3) (niti njen končni učinek!), pritožnica v obravnavanem gospodarskem sporu ne more doseči drugačne odločitve, kot tiste, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

12Z navedbami, da sodišče prve stopnje določb ZPP ni pravilno uporabilo, v posledici česar je zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339, člena ZPP, pritožnica uveljavlja (v postopku v sporu majhne vrednosti) nedovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP), s trditvijo, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ko ni pozvalo tožeče stranke, da predloži sporno brošuro, (s čimer pritožnica smiselno uveljavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), pa neutemeljen pritožbeni razlog. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, dejstva, katera naj bi se dokazovala z vpogledom vanjo, za obravnavano zadevo niso pravno relevantna. Da je brošura informativne narave (obveznost tožeče stranke je bila namreč v objavi oglasa tožene stranke v informativni brošuri), pa je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo že na podlagi navedb same tožene stranke.

13Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke in priče D. S., ki bi lahko izpovedala o vsebini telefonskega dogovora in ponudbe, na podlagi katere se je tožena stranka odločila za sodelovanje pri publikaciji. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo namreč sprejelo na podlagi 2. odstavka 454. člena ZPP, po katerem sodišče brez razpisa naroka izda odločbo v sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji sicer res predlagala dokaz z zaslišanjem predhodno navedenih oseb, ker pa ni izrecno zahtevala tudi izvedbe naroka, je sodišče prve stopnje zakonsko pooblastilo iz 2. odstavka 454. člena ZPP pravilno uporabilo (o spornem dejanskem stanju je lahko odločilo že na podlagi vpogleda v listine, ki jih je v dokaz svojih navedb predložila tožeča stranka). Ni namreč mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Poleg tega tudi v tem primeru velja, da dejstva, katera naj bi se dokazovala z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke in priče D. S., za obravnavano zadevo niso pravno relevantna. Vse navedeno pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati niti kršitve neposrednosti (10. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) niti kršitve pravice do sodelovanja v postopku oziroma pravice do izjavljanja (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

14Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno kot neupoštevni in delno kot neutemeljeni, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP (kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14 in 10/14 - Odl. US.

(2) Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

(3) Kar v obravnavani pritožbi izrecno priznava tudi tožena stranka sama, ko navaja, da drži, da je na sami naročilnici zgolj navedeno, da tožena stranka naroča oglas, ime brošure, ne vsebuje pa naročilnica točne vsebine celotne brošure oziroma opisa načina, na katerega bo tematika predstavljena.