VSL sklep I Cpg 898/2014

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani sklep z dne 3.3.2014 in dopolnilni sklep z dne 15.5. 2014.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom: 1. ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo opr. št. V Pg 3343/2013 z dne 24.10.2013 zavrnilo in izpodbijani sklep obdržalo v celoti v veljavi, 2. denarno kazen, izrečeno s sklepom o zavarovanju z dne 24.10.2013, odločilo izterjati po uradni dolžnosti, 3. naložilo toženi stranki v primeru ponovne kršitve začasne odredbe v plačilo denarno kazen v znesku 5.000,00 EUR, 4. odločitev o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo je pridržalo za odločbo o glavni stvari. Z dopolnilnim sklepom pa je navedeni sklep v uvodu dopolnilo z EMŠO tožene stranke.

2Tožena stranka se je pravočasno pritožila tako zoper sklep kot tudi zoper dopolnilni sklep. Sklep z dne 3.3.2014 je izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi in predlog tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi dopolnilni sklep z dne 15.5.2014 je izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je spremembo sklepa v njeno korist oziroma podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem se je sklicevala na pritožbene razloge v pritožbi zoper sklep z dne 3.3.2014.

3Tožeča stranka je na pritožbo zoper sklep z dne 3.3.2014 odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izdalo t.i. ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, s katero je omejilo pooblastila tožene stranke kot poslovodje družbe P. d. o. o. tako, da zastopa družbo skupaj z drugim direktorjem V. V., pri čemer je odločilo, da se v sodnem poslovnem registru ePRS Okrožnega sodišča v Ljubljani pri subjektu vpisa P. d. o. o. zaznamuje omejitev pooblastil tožene stranke. Obenem je odločilo še, da če tožena stranka krši to začasno odredbo, je dolžna plačati denarno kazen v znesku 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala, da je družbenica družbe P. d. o. o. in da tožena stranka kot družbenik omenjene družbe in poslovodja le-te načrtno zmanjšuje premoženje družbe in sledi zgolj lastnim interesom ter s tem povzroča družbi in tožeči stranki kot družbeniku škodo. Poleg tega je tožeča stranka po ugotovitvah prvostopnega sodišča z verjetnostjo izkazala, da je začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči samovolja tožene stranke kot poslovodje družbe in nevarnost, da se v času tega postopka zaradi ravnanj tožene stranke popolnoma razvrednoti premoženje družbe in s tem tudi naložba tožeče stranke v njej, s čimer bi ji nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda. Po oceni sodišča prve stopnje z izdajo začasne odredbe ne bo pretirano poseglo v položaj tožene stranke, saj je toženi stranki že sklep skupščine družbe oziroma individualna pogodba, ki jo ima sklenjeno z družbo, kot zakonitemu zastopniku družbe nalagata, da na vseh dokumentih, s katerimi družba prevzema kakršnekoli obveznosti, zagotovi sopodpis drugega direktorja; zastopanje družbe po obeh zakonitih zastopnikih ne more posegati v pravice toženca tudi zato, ker že sam zakon predvideva, da mora poslovodja ravnati v dobro družbe (263. člen Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1, v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1). Izdana začasna odredba zagotavlja učinkovitost pravice do sodnega varstva, ker preprečuje, da bi v času trajanja sodnega postopka prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Z izdano začasno odredbo se bo zagotovila ohranitev vrednosti poslovnega deleža tožeče stranke v družbi P. d. o. o.

6Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke, ker se tožena stranka v ugovoru ni opredelila do vseh očitkov tožeče stranke, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo verjeten obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe. Tako tožena stranka ni ovrgla očitkov tožeče stranke glede njenega ravnanja v funkciji poslovodje družbe P. d. o. o. glede sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 28.2.2012 med družbo P. d. o. o. in družbo C. K. d. o. o. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do očitkov glede nakazil družbi R. P. d. o. o. Niti ni prerekala trditev tožeče stranke o najemu posojila v višini 200.000,00 EUR za družbo P. d. o. o., glede očitanih ravnanj v hčerinski družbi P. d. o. o. B. kot tudi glede nezavarovanosti terjatve družbe C. K. za plačilo kupnine po pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža v znesku 400.000,00 EUR in njene neizterjave kljub zapadlosti v plačilo. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožene stranke, da je razlog za posojila oziroma nakazila družbi C. K. nakup reševalnih vozil, ki jih uporablja družba P., družba C. K. pa posojila družbi P. vrača s kompenzacijo z najemninami za ta vozila. Sodišče prve stopnje ni našlo razloga, zakaj je vozila, ki jih je očitno potrebovala družba P. in je za njihov nakup tudi imela razpoložljiva sredstva, kupila družba C. K., ki jih očitno ni potrebovala (saj jih je nato v najem dala družbi P. d. o. o.) in sicer s sredstvi oziroma posojilom družbe P. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s tožečo stranko, da izjava računovodkinje, da so bila dolgoročna posojila tožene stranke v višini 130.000,00 EUR na dan 31.12.2011 prenesena v kapitalske rezerve družbe, ni ustrezen dokaz. Ker je tožena stranka tudi po izdani začasni odredbi nadaljevala z izčrpavanjem družbe in sicer je kot poslovodja prodala reševalna vozila družbi C. K., ne da bi pred tem dobila soglasje V. V., je prvostopno sodišče ugodilo tudi predlogu tožeče stranke za izrek denarne kazni toženi stranki (226. člen ZIZ).

7Po določbi 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za izdajo regulacijske začasne odredbe po določilu 2. in 3. alineje drugega odstavka cit. člena izkazati tudi eno izmed navedenih predpostavk (preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode), pri čemer je tožeča stranka navajala, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, kot tudi, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastali upniku. Sodišče pri tem upošteva, da mora biti stranki zagotovljena možnost učinkovitega sodnega varstva. Eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do sodnega varstva pa je tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči namena (prim. odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 z dne 16.7.1998). Pomen ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, ki se lahko izda ob oblikovalnem zahtevku, kakršnega uveljavlja tožeča stranka v tej zadevi, ni le v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje. Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo ostalo brez pomena – to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. V konkretnem primeru bi do tega lahko prišlo, če bi bilo toženi stranki omogočeno, da brez smiselnega razloga zmanjšuje premoženje družbe, v kateri imata poslovna deleža obe pravdni stranki, in s tem zmanjšuje tudi vrednost poslovnega deleža tožeče stranke.

8Pritožnica ni uspela izpodbiti pravilnih ugotovitev prvostopnega sodišča glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki so z verjetnostjo podani, zaradi česar je bil njen ugovor zavrnjen. Pritožnica si prihaja v nasprotje s svojimi navedbami. Po eni strani navaja, da sta stranki dosegli dogovor o delitvi dejavnosti družbe P. na dve ločeni družbi tako, da bo zdravstveno dejavnost vodil tožnik (zanj V. V.), toženec pa bo opravljal dejavnost reševalnih prevozov v družbi P., po drugi strani pa tudi sama ne izvršuje tega dogovora (npr. izterjava plačila poslovnega deleža od C. K. d. o. o.). Na eni strani navaja, da individualne pogodbe o zaposlitvi direktorja niso podpisane, na drugi strani pa, da je do razrešitve V. V. kot direktorja prišlo zaradi kršitve konkurenčne klavzule, zapisane v tej isti individualni pogodbi. Zato sodišče njenim izvajanjem ni moglo slediti.

9Pritožnica ne more uspeti z navedbami v smislu, da tudi nasprotna stranka krši medsebojne dogovore in dela v škodo družbi P. Tudi če bi to držalo, še ne daje dovoljenja pritožnici za tovrstna dejanja. Sicer pa je iz odgovora na pritožbo razvidno, da je tudi pritožnica predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se omejilo pooblastila V. V. kot direktorju družbe P. Škodljiva ravnanja V. V. so lahko kvečjemu predmet obravnavanja v drugem predlogu oziroma postopku izdaje začasne odredbe. Zgolj na takšen način bi tožena stranka dosegla, da se omejijo pooblastila obeh direktorjev, torej tako V. V. kot tudi R. M., tako, da oba družbo zastopata skupaj z drugim direktorjem. V okviru tega postopka pa bi omejitev pooblastil V.V. pomenila odločanje mimo zahtevka v smislu 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10Iz navedb obeh pravdnih strank je razvidno, da sta se dogovarjali o delitvi dejavnosti družbe P. na dve ločeni družbi, in sicer dne 20.3.2012 (tožnica preko V. V.) in nato nepodpisani dogovor delno spremenili z dogovorom z dne 14.3.2013 zaradi spremenjenih okoliščin, vendar tudi tega dogovora nista podpisali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v fazi, dokler stranki ne izpeljeta nameravane razdelitve družbe, v katerih sta obe družbenici, smotrno, da se vzdržita samovoljnega ravnanja, ki bi lahko pripeljalo do protipravnega zmanjšanja vrednosti premoženja družbe P. in s tem poslovnih deležev pravdnih strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, da je toženi stranki odvzelo možnost takšnega ravnanja z izdajo začasne odredbe, po tem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji zanjo.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec ni v ugovoru ustrezno pojasnil očitkov tožeče stranke glede ravnanj v škodo družbe, na način, da manjkajoča pojasnila prvič podaja v pritožbi, kar pa ni dopustno. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti pravočasno, sicer niso upoštevni (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tako pritožnica ni pojasnila, da brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti dejstev in dokazov, ki jih je prvič podala šele v pritožbi, in sicer glede nakazil R. P. d. o. o., vračilu DDV, prenosu poslovnega deleža v družbi P. B. d. o. o., dobrih poslovnih rezultatih družbe P., prodaji vozil družbi C. K. d. o. o. Prepozne navedbe niso upoštevne.

12Zmotno je stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo omogočiti toženi stranki dopolnjevanje manjkajoče trditvene in dokazne podlage z zaslišanjem strank in prič. Zaslišanje je namenjeno dokazovanju in to po tem, ko je stranka pravočasno podala ustrezno trditveno podlago.

13Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da tožnik z zadevo ni seznanjen, da gre v bistvu za spor med V. V. in toženo stranko ipd. Tožena stranka bi morala na podane očitke tožeče stranke vsebinsko odgovoriti, ne pa se izgovarjati z navedbami, da V. V. že ve...

14Prav tako pritožnica ne more uspeti z navedbami, da V. V. že dalj časa kot poslovodja ne opravlja svojih nalog. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem le pojasnjuje, da bi bil kot poslovodja v tem primeru odškodninsko odgovoren.

15Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje imelo že na osnovi navedenega dovolj podlage za izdajo ureditvene začasne odredbe in zavrnitev ugovora tožene stranke. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo več treba ukvarjati z vprašanjem, zakaj ni prišlo do neodplačnega prenosa lastnega poslovnega deleža s C. K. d. o. o. na tožečo stranko, ali je družba P. registrirana za kreditiranje in s posojili toženi stranki. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, glede katerega verjetnosti pritožnica ni uspela zasejati dvoma, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna začasna ureditev spornega razmerja z regulacijsko začasno odredbo do pravnomočne odločitve v tej pravdi.

16Glede pritožbe zoper dopolnilni sklep sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica posebnih pritožbenih razlogov ni navedla, ampak se je zgolj sklicevala na pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo. Pritožbeno sodišče samo pa v dopolnilnem sklepu nepravilnosti ni našlo.

17Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).