VSL sodba I Cpg 1188/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in četrto tožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo: tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja ločitvene pravice na v izreku navedenih denarni terjatvi in nepremičninah (1. točka), zahtevek za prednostno poplačilo tožeče stranke iz te terjatve za njeno terjatev v višini 200.967,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2011 do plačila, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja (2. točka), zahtevek za prednostno poplačilo tožeče stranke iz navedenih nepremičnin za njeno terjatev v višini 200.967,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2011 do plačila, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja (3. točka) in zahtevo za povračilo stroškov tožeče stranke (4. točka), (II.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov prvo tožene stranke v višini 3.907,05 EUR z zamudnimi obrestmi in (III.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov drugo tožene, tretje tožene in četrto tožene stranke v višini 6.251,28 EUR z zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Četrto tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni sporno, da je bila s predhodno odredbo z dne 29.3.2011 (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani 865 Z 122/2011) zavarovana terjatev tožeče stranke iz nepravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. VL 33873/2011 z dne 17.3.2011, pri čemer je bilo dovoljeno zavarovanje s predhodno odredbo na dolžnikovih nepremičninah in z rubežem denarne terjatve do dolžnikovega dolžnika D., d.d.

6Glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev obstoja ločitvene pravice na nepremičninah tožeča stranka v pritožbi navaja zgolj to, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje in teorije, katerega posledica je tudi neenakost upnikov, kar naj ne bi bilo v skladu z ustavo. Tako stališče tožeče stranke je napačno. Ustava Republike Slovenije namreč ne določa, da morajo biti vse pravice urejeno enako ne glede na položaj upnikov, temveč določa, da morajo biti pravice oseb, ki so v enakem položaju, enako urejene (primerjaj 14. člen Ustave Republike Slovenije). Položaj bank, ki so dolžniku – prvo toženi stranki – odobrile posojila le ob hkratni ustanovitvi hipoteke na dolžnikovih nepremičninah, pa ni enak položaju tožeče stranke (upnika), ki svojih terjatev ni enako zavarovala že ob njihovem nastanku. Pravo pa ne predpisuje in s stališča Ustave tudi ne sme predpisovati, da bi osebe, ki so svoje terjatve učinkovito zavarovale že ob nastanku obveznosti, prejele poplačilo le hkrati in v enakem deležu kot osebe, ki tega niso storile, saj sta položaja takih upnikov bistveno različna.

7Tožeča stranka se tudi moti, ko trdi, da naj bi obstajala pravnomočna odločitev o zavarovanju na terjatvi prvo tožene stranke do družbe D., d.d. Glede na to, da je bil sklep o zavarovanju izdan 29.3.2011, stečajni postopek nad prvo toženo stranko pa se je začel 4.4.2011, pri čemer je rok za ugovor zoper izdano predhodno odredbo 8 dni, sklep z dne 29.3.2011 sploh ni mogel postati pravnomočen do začetka stečajnega postopka, saj je bil postopek zavarovanja prekinjen z dnem začetka stečajnega postopka po samem zakonu (1. odstavek 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Tu ni pomembno, da sodišče v zadevi Z 122/2011 ni ustavilo postopka in razveljavilo opravljenih dejanj glede zavarovanja s predhodno odredbo na terjatvi prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi nikakor ni poseglo v pravnomočno odločitev sodišča v zadevi Z 122/2011, saj ni dokazano, da bi obstajala kakšna pravnomočna odločitev v zvezi s tem. Pri tem višje sodišče še poudarja, da postane pravnomočen le izrek sodne odločbe. Dejstvo, da tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi tak pravnomočen izrek obstajal glede tega dela sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo, pa dokazuje, da takega pravnomočnega izreka sklepa sploh ni (in ga niti ne more biti).

8Novejša sodna praksa je dokaj enotna glede stališča, da je predhodna odredba zgolj začasni ukrep zavarovanja, ki ustvarja časovno omejeno zastavno pravico. Prevladujoča sodna praksa sicer potrjuje stališče tožeče stranke, da se s predhodno odredbo sicer pridobi zastavno pravico, vendar pa je ta (v nasprotju s stališčem tožeče stranke) le pogojna (npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1042/2013, I Cpg 285/2012, I Cpg 1387/2012, odločbi Višjega sodišča v Kopru Cpg 71/2013 in II Ip 388/2013). Zastavna pravica obstaja le pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba (2. odstavek 263. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), in pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (2. odstavek 264. člena ZIZ). Z začetkom stečajnega postopka postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnil, saj po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi (1. odstavek 131. člena ZFPPIPP), s tem pa se razvezni pogoj uresniči. Tako stališče potrjuje tudi kasnejša sprememba 132. člena ZFPPIPP (sprememba ZFPPIPP-F, primerjaj sedaj veljavno 4. točko 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP). Do dneva začetka stečajnega postopka pa tožeča stranka ni niti izpolnila pogojev za dovolitev izvršbe na denarni terjatvi prvo tožene stranke, saj takega predloga za izvršbo do takrat ni niti vložila, z začetkom stečajnega postopka pa je postalo gotovo, da ga tudi v bodočnosti ne bo mogla.

9Zato se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ni pridobila ločitvene pravice na terjatvi prvo tožene stranke do dolžnika D., d.d. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi glede predhodne odredbe v zvezi z nepremičninami. Predznamovana pravica se namreč pridobi samo v obsegu, v katerem je predznamba te pravice opravičena (2. odstavek 48. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Ker se predznamba hipoteke, dovoljene na podlagi predhodne odredbe, po 3. odstavku 52. člena ZZK-1 lahko opraviči samo tako, da se na podlagi sklepa o izvršbi vknjiži hipoteka v vrstnem redu predznamovane hipoteke, po začetku stečajnega postopka predznamovane hipoteke, dovoljene na podlagi predhodne odredbe, ni mogoče več opravičiti. To pa pomeni, da tudi ta ločitvena pravica ob začetku stečajnega postopka še ni bila pridobljena.

10Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, stroškov četrto tožene stranke pa ni mogoče opredeliti kot potrebne stroške.