VSL sklep Cst 358/2014

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v delu, v katerem to posebno stečajno maso bremenijo stroški v višini 2.061,85 EUR, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek glede odločitve o pritožnikovem ugovoru in o končnem načrtu razdelitve te posebne razdelitvene mase glede bremenitve posebne stečajne mase za ta znesek stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor upnika G., d.d. (PD 1864), zoper načrt razdelitve posebne mase VII. (PD 1838) in (2.) odločilo, da se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 12.12.2013 (PD 1903), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je od prejetih plačil upraviteljica odštela stroške (stroške ekologije, nadomestil in ostale stroške) v skupni višini 50.097,35 EUR. Upraviteljica sploh ni bila upravičena do izterjave odstopljene terjatve, zato teh plačil ne more bremeniti s stroški stečaja, poleg tega to maso bremenijo tudi stroški, ki sploh ne smejo bremeniti posebne mase. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora upnika, da posebno maso bremenijo neupravičeni stroški ekologije, ostali stroški pa niso specificirani. Ker ima upnik pravico do zunajsodne uveljavitve ločitvene pravice, bi morala upniku izročiti vse, kar je prejela od svojega dolžnika. Sicer gre za neupravičeno obogatitev.

3Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, da upnica svoje pravice ni uporabila, teh pravic pa niti ni izvrševala, in to vse do 28.11.2013, terjatev in ločitveno pravico pa je uveljavljala v stečajnem postopku. Ne gre za neupravičeno obogatitev. Stroški so podrobno obrazloženi že v otvoritvenem poročilu, splošna stečajna masa pa je neznatna.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožnik trdi, da ima pravico do zunajsodne uveljavitve ločitvene pravice in s tem do poplačila svoje terjatve izven stečajnega postopka. Eno osnovnih načel stečajnega postopka je načelo koncentracije – vse terjatve do stečajnega dolžnika se morajo uveljaviti s pravočasno prijavo terjatev in ločitvenih pravic in s poplačilom v stečajnem postopku, saj sicer terjatve in ločitvene pravice prenehajo, razen če zakon določa, da sme upnik svojo pravico uveljaviti zunajsodno (227. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP). Taka izjema je določena v 282. členu ZFPPIPP, ko ločitveni upnik, ki ima po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, tudi po začetku stečajnega postopka obdrži to pravico, in mu te terjatve in ločitvene pravice ni treba prijaviti v stečajnem postopku, temveč jo lahko uveljavi zunajsodno, prijaviti pa mora le nezavarovani del terjatve.

6ZFPPIPP tako takemu ločitvenemu upniku dovoljuje dva načina uveljavitve njegove ločitvene pravice – ali s prijavo v stečajnem postopku ali pa zunajsodno, pri čemer ne sodeluje v stečajnem postopku glede zavarovane terjatve. Pritožnik je v tem stečajnem postopku izbral možnost prijave terjatve v stečajnem postopku, pri tem pa v prijavi (PD 1190) niti ni navedel, da naj bi po svojem mnenju smel poplačilo uveljaviti zunajsodno. Njegova terjatev in ločitvena pravica sta bili v postopku preizkusa terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic priznani. V tem se položaj pritožnika tudi razlikuje od položaja upnika v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) III Ips 52/2011, izdanem v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 16/2011. V zadevi, ki jo je obravnavalo VSRS, na katero se sklicuje pritožnik, namreč ločitvena pravica upniku ni bila priznana in je bil napoten na vložitev tožbe, ki pa je v zakonskem roku ni vložil, zaradi česar je sodišče prve stopnje izdalo sklep, da se delnice, na katerih je upnik uveljavljal ločitveno pravico, prenesejo v splošno razdelitveno maso. Tak sklep je bil v pritožbenem postopku razveljavljen, VSRS pa je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper tak sklep; upnik namreč svoje terjatve in ločitvene pravice ni bil dolžen prijaviti v stečajnem postopku, zaradi česar zaradi nevložitve tožbe zanj niso mogle nastati posledice iz 305. člena ZFPPIPP, torej prenehanje terjatve in ločitvene pravice.

7V obravnavani zadevi je s sklepom o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 18.7.2013 (PD 1576, v nadaljevanju: sklep o preizkusu), katerega sestavni del je tudi končni seznam preizkušenih terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic (PD 1571), pravnomočno odločeno, da sta tako terjatev kot ločitvena pravica priznani, upraviteljici pa je bilo naloženo, da (med drugimi tudi to) zavarovano terjatev plača iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, torej iz poplačanih terjatev dolžnika stečajnega dolžnika – Občine Ravne na Koroškem. V tem delu, ki se nanaša na to ločitveno pravico, tudi ni bila vložena nobena pritožba, tukajšnja pritožnica pa se je pritožila le v delu, ki se nanaša na zavarovanje na terjatvah do družbe T., d.o.o., in družbe R., d.o.o. To pa pomeni, da je bilo upraviteljici naloženo, da unovči te terjatve, saj le tako lahko izvrši to, kar ji je bilo s sklepom o preizkusu naloženo – da zavarovane terjatve v priznani višini prednostno plača iz premoženja, ki je predmet ločitvenih pravic. Ta sklep sodišča veže tako upraviteljico kot tudi pritožnika, pritožnik pa ne more naknadno uveljavljati, da bo to svojo ločitveno pravico uveljavil zunajsodno. V tej fazi postopka tako ni več pomembno, ali je imel pritožnik pravico uveljaviti svojo terjatev in ločitveno pravico zunajsodno, zato pritožbene trditve v zvezi s tem za odločitev niso pomembne. V obravnavani zadevi pa po mnenju višjega sodišča tudi ni možno uporabiti 3. odstavka 370. člena ZFPPIPP, po katerem se pododdelek 5.9.4 (Razdelitev posebne razdelitvene mase) ne uporablja za razdelitev posebne razdelitvene mase, ki je predmet ločitvene pravice iz 1. odstavka 282. člena ZFPPIPP, za plačilo terjatve upnika, zavarovane s to ločitveno pravico. To določilo se lahko uporabi le v primeru, da terjatev in ločitvena pravica nista uveljavljeni s stečajnem postopku, temveč zunaj njega, ko se upnik poplača v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, in načrta poplačila zato upravitelj sploh ne pripravi oziroma se sploh ne ukvarja s poplačilom takega ločitvenega upnika. S prijavo terjatve in ločitvene pravice, ki naj bi jo sicer pritožnik po svojih zatrjevanjih lahko uveljavil zunaj stečajnega postopka, je pritožnik izkazal željo in zahtevo, da za izterjavo in poplačilo poskrbi upraviteljica, s priznanjem terjatve in ločitvene pravice je temu pritrdila upraviteljica, sodišče pa je zato s (pravnomočnim) sklepom o preizkusu tak način poplačila tudi potrdilo.

8Glede na pravnomočen sklep o preizkusu tudi ni mogoče trditi, da bi bil s plačilom Občine Ravne na Koroškem stečajni dolžnik neupravičeno obogaten. Podlaga za to plačilo je namreč zagotovo vsaj pravnomočen sklep o preizkusu (190. člen Obligacijskega zakonika; višjemu sodišču se zaradi nepomembnosti ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi pritožnik lahko svojo ločitveno pravico in poplačilo terjatve uveljavil tudi zunaj stečajnega postopka, saj se je pritožnik odločil za uveljavitev teh pravic v stečajnem postopku, zato je morda pravni temelj za poplačilo stečajnemu dolžniku tudi v splošnih pravilih iz 282. člena ZFPPIPP).

9Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za razdelitev te posebne stečajne mase, nastale s plačilom dolžnikovega dolžnika, potrebno uporabiti pododdelek 5.9.4 ZFPPIPP in s tem tudi določila 9. odstavka 370. člena ZFPPIPP. V tem delu tako pritožba ni utemeljena.

10Načrt razdelitve posebne razdelitvene mase mora vsebovati tudi skupni znesek stroškov v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase in zneske posameznih vrst teh stroškov, razčlenjenih po vrstah stroškov iz 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP (3. točka 9. odstavka 370. člena ZFPPIPP). Vrste stroškov v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase, ki jih opredeljuje 4. odstavek 226. člena ZFPPIPP, pa so: 1.) stroški ocene vrednosti premoženja, ki spada v posebno stečajno maso, 2.) davek na promet nepremičnin ali drug davek ali obvezna dajatev, ki jo je treba plačati pri prodaji, 3.) sorazmerni del nadomestila upravitelju iz 3. točke 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP, ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve posebne stečajne mase, 4.) če je predmet posebne stečajne mase onesnažena premičnina ali nepremičnina, tudi stroški predpisanega ravnanja z odpadki, ki bremenijo stečajnega dolžnika po predpisih o varstvu okolja, 5.) sorazmerni del nadomestila upravitelju za izdelavo otvoritvenega poročila, drugih stroškov v zvezi z izdelavo računovodskih izkazov iz 291. člena ZFPPIPP in če je splošna stečajna masa neznatne vrednosti, tudi stroškov arhiviranja in drugih stroškov v zvezi s končanjem stečajnega postopka, ter 6.) stroški izvedbe prodaje premoženja, ki spada v posebno stečajno maso, in stroški, nastali z upravljanjem tega premoženja, zmanjšani za morebitne prejete najemnine v zvezi s predmetnim premoženjem. Iz navedenega je razvidno, da posebno stečajno maso bremenijo določeni stroški sorazmerno (3. in 5. točka 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP), glede ostalih stroškov pa le tisti stroški, ki se nanašajo na konkretno posebno stečajno maso.

11Ko se upraviteljica sklicuje na predračun stroškov in povzema skupni znesek stroškov, sodišče pa tak načrt določi kot sestavni del sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase, pri tem pa so v predračunu stroškov ti stroški navedeni, je to povsem dovolj, da je mogoče preizkusiti pravilnost izpodbijanega sklepa, ki v celoti sprejema tak upraviteljičin obračun stroškov. Pritožnik je tako imel vse možnosti, da bi se o primernosti upoštevanih stroškov specificirano oziroma substancirano izjasnil. Imel je tako tudi dolžnost, da že v ugovoru navede, s katerimi konkretno upoštevanimi stroški se ne strinja. V ugovoru (PD1864) je konkretno izpostavil le stroške ekologije in arhiviranja ter ostale stroške končanja stečajnega postopka, izpostavljene „druge stroške stečajnega postopka“ oziroma „ostale stroške“ pa ni mogoče opredeliti kot substancirane ugovorne navedbe. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do stroškov ekologije in arhiviranja ter ostalih stroškov končanja stečajnega postopka konkretno opredeliti, česar pa ni storilo. V tem delu tako sklep ni obrazložen, saj sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, zakaj tudi ti stroški, vsebovani v točki 8 občasnih stroškov stečajnega postopka – predračun stroškov stečajnega postopka (PD 1137) spadajo med stroške, ki v deležu bremenijo to posebno stečajno maso, s čimer se ni opredelilo do substanciranih ugovornih navedb.

12Izpodbijanega sklepa se torej glede višine stroškov stečajnega postopka v ugovoru substanciranem delu (stroški arhiviranja, ekologije in končanja stečajnega postopka) ne da preizkusiti. Pri tem te kršitve višje sodišče samo ne more odpraviti, saj stroški arhiviranja, ekologije in drugi stroški končanja stečajnega postopka med seboj niti niso razmejeni. Ob tem pritožniku pojasnjuje, da med stroški ekologije niso nujno le stroški onesnažene nepremičnine, ki po predpisih o varstvu okolja bremenijo stečajnega dolžnika, torej stroški iz 4. točke 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP, pri tem pa gre v tem primeru le za stroške določene onesnažene (premičnine ali) nepremičnine, ki je v lasti stečajnega dolžnika in se unovči v stečajnem postopku, taki stroški pa nato bremenijo le ločitvenega upnika, katerega terjatev je bila zavarovana s to (premičnino ali) nepremičnino. Iz predračuna stroškov stečajnega postopka je tudi razvidno, da je bila takrat na posameznih gradbiščih še vedno oprema stečajnega dolžnika, ki jo bo potrebno pospraviti in odpeljati odpadni material, to pa pomeni le odvoz premoženja stečajnega dolžnika (oprema), glede odpadnega materiala pa lahko gre za stroške iz 4. točke 4. odstavka 226. člena ZFPPIPP. Zaradi nespecificiranosti tega dela in nerazmejitve med posameznimi stroški iz 8. točke občasnih stroškov stečajnega postopka, vsebovane v predračunu stroškov stečajnega postopka, se zaenkrat o tem tudi še ni mogoče izreči, saj ni mogoče preveriti, ali ti stroški bremenijo celotno stečajno maso ali pa le njen določen del.

13Višino teh spornih stroškov v skupni upoštevani višini stroškov 43.869,20 EUR je višje sodišče ugotovilo glede na navedbe v načrtu razdelitve. Glede na celotno stečajno maso (22.379.747,00 EUR) znašajo celotni stroški stečajnega postopka 6.595.313,00 EUR oziroma 6.529.359,87 EUR, torej stroški postopka predstavljajo 29,17 % ocenjene stečajne mase, kar ni bilo prerekano. Unovčena posebna stečajna masa znaša 150.391,50 EUR, 29,17 % (delež stroškov glede na vrednost stečajne mase) od tega zneska pa predstavlja 43.869,20 EUR, kolikor je upraviteljica tudi upoštevala v svojem načrtu. Znesek stroškov iz postavke pod točko 8 oddelka B znaša 310.000,00 EUR, predvideni stroški brez stroškov prisilne poravnave pa 6.595.313,00 EUR, kar pomeni, da je delež stroškov iz te točke v celotnih stroških stečajnega postopka (brez stroškov prisilne poravnave) 4,7 %. Glede na stroške stečajnega postopka, ki bremenijo to posebno maso (43.869,20 EUR), predstavljajo tako ti sporni stroški znesek 2.061,85 EUR (4,7 % od 43.869,20 EUR). To so torej tisti sporni stroški, ki niso bili dovolj obrazloženi v izpodbijanem sklepu.

14Glede na navedeno je višje sodišče v v ugovoru substanciranem delu, torej glede stroškov, vsebovanih v 8. točki oddelka B predračuna stroškov stečajnega postopka, pritožbi moralo ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP in 3. točka 365. člena ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP). Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo tudi pravilno ugotoviti dejansko stanje glede razmejitve med višino posameznih stroškov iz 8. točke oddelka B (občasni stroški stečajnega postopka), vsebovane v predračunu stroškov stečajnega postopka, glede „stroškov ekologije“ pa tudi razmejiti stroške morebiti onesnaženih premičnin in nepremičnin s stroški odvoza opreme stečajnega dolžnika oziroma s stroški, ki morda bremenijo vso stečajno maso. Vse to bo najprej morala podrobno pojasniti upraviteljica, pred izdelavo končnega načrta razdelitve te posebne razdelitvene mase in izdajo sklepa o tej razdelitvi pa bo potrebno to vlogo upraviteljice objaviti, da se bo o njej lahko izrekel tudi pritožnik. Ob tem višje sodišče tudi ugotavlja, da pritožnik ni izpodbijal dejstva, da je splošna stečajna masa neznatne vrednosti.

15Glede ostalih upoštevanih stroškov pa ugovor kljub temu, da bi moral biti substanciran in bi to tudi lahko bil, kot je že zgoraj obrazložilo višje sodišče, pritožnik ni uspel izkazati utemeljenosti pritožbe, zato jo je moralo višje sodišče zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).