VSRS sklep II Ips 68/2014

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje in podrejeni predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja A. A., rojene 13. 6. 1896 ... in umrle 30. 8. 1964.

2Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi predlagateljev in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesnim sklepom odločilo, da je predlog za plačilo odškodnine, podrejeno za vrnitev premoženja po temelju utemeljen, ter da so oblika vračila premoženja (v naravi ali odškodnina) in stroški postopka predmet nadaljnjega odločanja pred sodiščem prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da je nasprotna udeleženka odločbo Okrajne zaplembne komisije na Ptuju, št. 318/45 z dne 27. 8. 1945, predložila prepozno, saj jo je predložila po prvem naroku. Ne glede na to pa sprejeto odločitev narekuje že sodna praksa (II Ips 63/2010, II Ips 486/2009, II Ips 324/2010 in Up-969/08), po kateri je treba nacionalizirano premoženje obravnavati na način, ki omogoča odpravo krivic. V vsakem posameznem primeru, ko je bilo isto premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ-a(1) in s kazensko sodbo, je treba na podlagi vse listinske dokumentacije ugotoviti, na kateri podlagi je bilo premoženje preneseno v državno last. Dejstvo je, da je v tem primeru postopek potekal dvotirno, in sicer na podlagi Odloka AVNOJ-a, na kar kažeta odločbi Okrajne zaplembne komisije na Ptuju, št. 318/45 z dne 27. 8. 1945, in Okrajne zaplembne komisije v Ljutomeru, št. 238/47 z dne 6. 8. 1946, ter kazenski postopek, v okviru katerega je bila izdana sedaj razveljavljena sodba Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani II Snč 121/45 z dne 3. 8. 1945. V odločbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradec, ki je bila podlaga za vknjižbo splošnega ljudskega premoženja, je citirana odločba Okrajne zaplembne komisije v Ljutomeru, št. 238/47 z dne 6. 8. 1946, ki pa je v spisu ni. Da predstavlja temelj zaplembe sodba II Snč 121/45 z dne 3. 8. 1945 in 28. člena Zakona o zaplembi imovine in izvrševanju zaplembe,(2) pa izhaja tudi iz odločbe VII R 93/45 z dne 16. 1. 1946. Po prepričanju sodišča je zaradi cilja „odprave krivic“ treba šteti, da je bilo pokojni E. P. premoženje odvzeto na podlagi navedene sodbe.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje nasprotna udeleženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očita, da je ravnalo arbitrarno, ker za ugotovitev, da je bila podlaga podržavljenja kazenska sodba, ni imelo podlage v listinah oziroma ni navedlo razumnih razlogov za svojo odločitev. Izpodbijanemu sklepu še očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da se sodišče do vsebine listin, ki jih je predložila nasprotna udeleženka, ni opredelilo. Da kazenska sodba ni bila podlaga za prehod premoženja v državno last, po njenem mnenju kaže zemljiškoknjižni izpisek, ki kot podlago vpisa navaja sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, št. 225/52-3 z dne 20. 10. 1952, ta sklep pa odločbo Okrajne zaplembne komisije v Ljutomeru, št. 238/47 z dne 6. 8. 1946 in odločbi Okrajnega sodišča Ljutomer Zp 150/46 z dne 20. 3. 1946 in Zp 16/47 z dne 29. 1. 1947. Nepredložitev odločbe Okrajne zaplembne komisije v Ljutomeru, št. 238/47 z dne 6. 8. 1946, ne zadostuje za sklep, da je bila podlaga za podržavljenje sodba. Na odvzem premoženja na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a kaže še odločba Okrajnega sodišča Ljutomer Zp 16/47 z dne 29. 1. 1947, ki kot podlago prenosa premoženja v državno last citira navedeno zaplembno odločbo in 30. člen Zakona o zaplembi (pravilno ZKIK). Navedeno potrjuje tudi postopek, ki je po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) tekel pred upravnim organom, v katerem so predlagatelji svoje upravičenje utemeljevali na listinah, na katere se sedaj sklicuje nasprotna udeleženka. Glede na vsebino odločbe Ustavnega sodišča Up-545/11, Up-544/11 se sodišče druge stopnje neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-969/08. Meni, da odločbe Okrajne zaplembene komisije na Ptuju 318/45 z dne 27. 8. 1945 ni predložila prepozno. V vabilu na narok ni bilo navedeno, da gre za prvi narok, niti ni bila opozorjena na posledice prekluzije navajanja dejstev in dokazov. Ker sodišče druge stopnje zaradi prekluzije navedene odločbe pri svojem odločanju ni upoštevalo, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4Predlagatelji v odgovoru na revizijo predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške postopka.

5Revizija je utemeljena.

6Revizijski očitek o arbitrarnosti v izpodbijanem sklepu vsebovanega zaključka, da je do prehoda premoženja v državno last prišlo na podlagi sodbe Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani II Snč 121/45 z dne 3. 8. 1945, ni utemeljen, saj ne drži, da sodišče druge stopnje za svojo odločitev ne bi navedlo nobenih razlogov, niti ne drži, da so ti razlogi nerazumni. Navedbe, s katerimi nasprotna udeleženka utemeljuje, da je sklepanje sodišča druge stopnje o pravni podlagi podržavljena napačno, so po svoji vsebini ugovori zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, in zato z njimi ni mogoče utemeljiti očitka arbitrarnosti.

7Utemeljeno pa nasprotna udeleženka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki izhaja iz napačne precedenčne uporabe odločbe Ustavnega sodišča Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 ter s tem v zvezi sklepov Vrhovnega sodišča II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010, II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010 in II Ips 324/2010 z dne 20. 1. 2011.

8Sodišče druge stopnje je iz navedenih sklepov Vrhovnega sodišča pravilno povzelo stališče, po katerem v primeru, ko je bilo premoženje, ob izpolnjenih pogojih iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe preneseno v državno last, kasnejša zaplemba tega premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna. Gre za to, da kljub izrečeni zaplembi s kazensko sodbo premoženje ni bilo odvzeto s tem aktom, ker ga v trenutku, ko je bila izrečena sodba pravnomočna, obsojena oseba ni več imela(3). Sodišče je zato v posameznem primeru dolžno na podlagi vse predložene listinske dokumentacije ugotoviti, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje preneseno v državno last.(4) V okviru te presoje so lahko kljub njihovi deklaratorni naravi pomembni tudi zemljiškoknjižni vpisi prehoda premoženja na državo in zaplembne odločbe.(5)

9Napačno pa se je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu oprlo na enak cilj ureditve vračanja krivično odvzetega premoženja po določbah ZDen in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS)(6). V izpodbijanem sklepu zavzeto stališče, da je že zaradi uresničitve cilja odprave krivic, ki je nedvomno skupen obema ureditvama (ZDen in ZIKS), v obravnavani zadevi kot podlago podržavljenja treba šteti navedeno sodbo II Snč 121/45 z dne 3. 8. 1945, je v nasprotju tako z deloma različno ureditvijo pogojev vračanja po obeh zakonih (npr. rok za vložitev zahteve) kot tudi z načinom, na katerega je bila izenačenost pravnega položaja upravičencev glede na cilj vračanja po ZDen in ZIKS uporabljena v odločbi Ustavnega sodišča Up-969/08, na katero se sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu izrecno sklicuje. Ustavno sodišče je v odločbi Up-545/11, Up-544/11 z dne 7. 6. 2012 opozorilo na pravilno precedenčno uporabo svojih odločb na sploh in konkretno odločbe Up-969/08. Med drugim je poudarilo, da je sodišče zlasti v primerih, ko se sklicuje na odločitev oziroma stališče, sprejeto v postopku ustavosodne presoje posamičnih aktov, tj. v postopku z ustavno pritožbo, dolžno to odločitev oziroma stališče upoštevati v celoti, tj. z upoštevanjem vseh pravnih in dejanskih okoliščin, ki so bile pomembne za presojo v konkretni ustavnopravni zadevi. Nosilno stališče iz odločbe Up-969/08 tako ne velja vselej, kadar sodišče odloča o zahtevkih, vloženih na podlagi določb ZIKS, in je sporna pravna podlaga podržavljenja oziroma pravna podlaga zahtevka za uveljavitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, temveč le tedaj, ko gre za enako dejansko in pravno situacijo. V zadevi, obravnavani v odločbi Up-969/08, je bilo odločilno, da je predlagatelj zahtevo pri sodišču vložil v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen, da je ta rok v času odločanja že potekel ter da se je pri tem lahko zanesel na zemljiškoknjižne podatke, ki so kazali na to, da gre za premoženje, odvzeto na podlagi kazenske sodbe, ki upravičuje vračanje po ZIKS. Taka dejanska situacija je upoštevaje skupen namen ureditve vračanja po obeh zakonih v tam obravnavanem primeru zaradi varstva pravic iz 33. člena Ustave RS narekovala vsebinsko obravnavo predlagateljeve zahteve, ki se je lahko uresničila tudi z odstopom zadeve upravnemu organu v nadaljnje odločanje. V obravnavani zadevi niti z vidika pravočasnosti zahteve po določbah ZDen niti z vidika vsebine zemljiškoknjižnih podatkov o podlagi prenosa premoženja v državno last (in nenazadnje niti z vidika morebitne možnosti odstopa zadeve v obravnavanje upravnemu organu) ne gre za primerljivo situacijo.

10Po povedanem je sodišče o tem, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje preneseno v državno last, dolžno odločiti na podlagi vsega zbranega dokaznega gradiva, vključno z odločbo Okrajne zaplembne komisije na Ptuju 318/45 z dne 27. 8. 1945. Pritrditi je namreč treba tudi revizijskemu ugovoru, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, po katerem zaradi prekluzije v smislu prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) navedene odločbe Okrajne zaplembne komisije ni mogoče upoštevati. Določbe ZPP se v nepravdnem postopku uporabljajo smiselno, to je v skladu s cilji in namenom tega postopka. V postopku vračanja premoženja po določbah ZIKS gre (enako kot pri denacionalizaciji na podlagi 5. člena ZDen) za predlagalni nepravdni postopek, za katerega velja razpravno načelo.(7) Za zbiranje procesnega gradiva so zato primarno zadolženi udeleženci postopka. V teh postopkih narok ni vedno obvezen (7. člen ZNP)(8). To sicer po eni strani pomeni, da mora stranka, ki na narok ne more računati, pokazati večjo skrbnost pri navajanju dejstev in dokazov. Po drugi strani pa to pomeni, da prekluzije, ki je vezana na prvi narok, ni mogoče nekritično prenesti v nepravdni postopek. Upoštevati je treba, da gre tudi v nepravdnih predlagalnih postopkih (vključno z denacionalizacijskimi) za ureditev razmerij med prizadetimi osebami, s čimer so povezane tudi manj stroge zahteve glede vsebine predloga (ki predlagatelju omogoča opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči), kot je to običajno za pravdni postopek.(9) Povedano utemeljuje sklep, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah. Po podatkih spisa pa nasprotna udeleženka tudi utemeljeno opozarja, da v vabilu na narok niti ni bila opozorjena na to, da naj bi šlo za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP.

11Sodišče druge stopnje je odločbo Okrajne zaplembne komisije na Ptuju, št. 318/45 z dne 27. 8. 1945, zaradi zmotne presoje, da je podvržena prekluziji iz prvega odstavka 286. člena ZPP, najprej izključilo iz pravno odločilnega procesnega gradiva, nato pa je materialnopravno presojo (kot to samo izrecno pove) opravilo ne glede na prej zavzeto stališče o prekluziji. Ker jo je pri tem zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča navedeno zaplembno odločbo ocenilo kot pravno nepomembno, se do nje ni vsebinsko opredelilo. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS). Preostali revizijski očitki glede na zavzeta stališča v tej zadevi niso terjali posebnega odgovora.

12Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS).

---.---

Op. št. (1): Odlok o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegi premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile, objavljen v Ur. l. DFJ, št. 2/45.

Op. št. (2): Gre za Zakon o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ, št. 40/45, v nadaljevanju ZKIK).

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 328/2003 z dne 19. 2. 2004.

Op. št. (4): Prim. tudi druge sklepe Vrhovnega sodišča II Ips 275/2002 z dne 16. 1. 2003, II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006, II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006, II Ips 177/2009 z dne 16. 4. 2009, II Ips 126/2010 z dne 23. 6. 2010.

Op. št. (5): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010.

Op. št. (6): Glede izenačenosti pravnega položaja upravičencev glede na cilj odprave krivic primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998.

Op. št. (7): Prim. sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 321/2006 z dne 11. 1. 2007 in II Ips 210/2013 z dne 30. 1. 2014.

Op. št. (8): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 469/99 z dne 3. 2. 2000.

Op. št. (9): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 122/99 z dne 25. 11. 2009.