VSRS Sklep I Kp 13751/2009-64

Pritožbi obdolženčeve zagovornice se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v obsodilnem delu razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo z dne 2. 10. 2013 obdolženega S. Š. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) (dejanji, opisani pod točkama 1 in 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je okrožna državna tožilka vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12. 5. 2014 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka, na novo odločilo in obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo sodno takso; v ostalem pa pritožbo okrožne državne tožilke (glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2 izreka) zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Obdolženčeva zagovornica je zoper obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje pravočasno, dne 1. 7. 2014, vložila pritožbo, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljavi ali pa spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3Izvod pritožbe je bil dne 3. 7. 2014 vročen Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili (376. člen ZKP), ki na pritožbo ni odgovorilo.

B-I.

4Glede na navedbe zagovornice v pritožbi Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje:

- da je sojenje na tretji stopnji (pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljeno ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP, to je, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1); če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločbo (točka 2); in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3);

- da je pritožba pred sodiščem tretje stopnje popolno pravno sredstvo, saj jo je dovoljeno vložiti iz vseh razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP. Določba 3. točke 398. člena ZKP zagotavlja dvostopenjsko sojenje in preprečuje, da bi bil obdolženec spoznan za krivega le na eni stopnji, in to v pritožbenem postopku, kjer je kontradiktornost omejena; omogoča torej celovito preverjanje pravilnosti in zakonitosti dveh, po vsebini nasprotujočih si sodb (sprememba oprostilne v obsodilno sodbo);

- da je v primeru iz 2. in 3. točke prvega odstavka 398. člena ZKP predmet preizkusa pred sodiščem tretje stopnje samo sodba sodišča druge stopnje, ne pa tudi sodba sodišča prve stopnje;

- da sodišče tretje stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje na seji senata po določbah, ki veljajo za pritožbeni postopek na drugi stopnji.

B-2.

5Obtožba je v postopku pred sodiščem prve stopnje obdolžencu (pod točko 1 opisa) očitala storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena KZ, ki naj bi ga storil s tem, da je kot uradna oseba z namenom, da bi drugemu pridobil nepremoženjsko korist, prestopil mejo uradnih pravic s tem, da je 23. 8. 2008 v Radencih kot inšpektor Sektorja uniformirane policije Policijske postaje ..., ki je vodil skupino za poostren nadzor nad psihofizičnim stanjem voznikov, med 2.35 in 3.00 policistu V. S., potem ko je ta odredil pridržanje mladoletnega kolesarja I. T. (ki je imel 1,31mg/l alkohola v izdihanem zraku in bi skladno s prvim odstavkom 238.a člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) moral biti pridržan ne manj kot šest ur in največ 12 ur) odredil, da se za T. ne izvede pridržanje in U. T. naročil, naj pride po sina in ga odpelje domov,s čimer je I. T. pridobil nepremoženjsko korist, saj slednji ni bil pridržan, za kar mu je tudi šlo.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi na glavni obravnavi izvedenega obširnega dokaznega postopka in ocene zagovora, izpovedb zaslišanih prič (policistov V. S. in A. K., ki sta kritične noči obravnavala mladoletnega kolesarja; policistov M. Z., J. L., B. V., L. Š., M. S. in prič I. in U. T.) ter listinske dokumentacije presodilo, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana ter ga je oprostilo obtožbe. Iz razlogov sodbe izhaja, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da so se kritične noči, ko je potekala policijska akcija „Promil“, v zvezi s pridržanji kršiteljev pojavljale težave, saj ni bilo (v času, ko sta bila obravnavana mladoletni kolesar T. in voznik G.) v prostorih za pridržanje na območju PU Murska Sobota dovolj prostora za vse kršitelje. Ob 2.45 so bili vsi razpoložljivi prostori za pridržanje na območju PU Murska Sobota zasedeni, kar je bil razlog, da mladoletni kolesar ni bil pridržan, temveč izročen materi. Zagovor obdolženca glede teh okoliščin potrjujejo izpovedbe zaslišanih prič (policistov OKC PU MS) ter listinska dokumentacija o poteku dogodkov kritične noči, za katero sodišče tudi ugotavlja, da ni popolna, saj je komunikacija med policisti na terenu in OKC PU MS (glede na v dokumentaciji dogodkov nezabeleženega postopka z voznikom G.) očitno potekala tudi preko mobilnih telefonov in ne le preko (snemanih) radijskih zvez, izpoved policista V. S. je (glede na spreminjanje njegove izpovedi) ocenilo kot neprepričljivo in tudi v nasprotju z izpovedjo priče A. K., ki v svoji izpovedbi ni potrdil, da bi obdolženec Š. odredil, da se za mladoletnega kolesarja pridržanje ne izvede.

7Višje sodišče je (kot to izhaja iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe) dne 22. 4. 2014 opravilo pritožbeno sejo senata (zapisnika o tej seji senata v spisu ni) in ob preizkusu utemeljenosti pritožbenih navedb podvomilo v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ter sklenilo, da je potrebno ponoviti že izvedene dokaze (zaslišati obdolženca in policista V. S. ter A. K.) in v zadevi ponovno odločiti. Dne 12. 5. 2014 je v navzočnosti višje državne tožilke, obdolženca in njegove zagovornice opravilo obravnavo. Na obravnavo je vabilo priči policista S. in K., slednji je svoj izostanek opravičil. Na obravnavi je zaslišalo obdolženca in došlo pričo, po tako izvedenem dokaznem postopku pa je navzoča državna tožilka opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja na obravnavi spremenila. Spremenjeni obtožbeni očitek obdolžencu ni več očital, da je „odredil, da se za T. ne izvede pridržanje in je U. T. naročil, naj pride po sina in ga odpelje domov...“, temveč da je „preprečil, da se za T. izvede pridržanje s tem, da je materi U. T. naročil, naj pride po sina in ga odpelje domov...“. Po na obravnavi izvedenem dokaznem postopku je višje sodišče delno ugodilo pritožbi državne tožilke, ki je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP) v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede dejanja, opisanega pod točko 1 izreka, in obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 261. člena KZ po opisu na obravnavi pred sodiščem druge stopnje spremenjene obtožbe.

8Sodišče druge stopnje je z izpodbijano (oprostilno) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 261. člena KZ, ker je kot uradna oseba z namenom, da bi drugemu pridobil nepremoženjsko korist, prestopil mejo uradnih pravic s tem, da je kritične noči, potem ko je policist S. (zaradi vožnje pod vplivom alkohola) odredil pridržanje mladoletnemu kolesarju, preprečil, da se za mladoletnega kolesarja izvede pridržanje s tem, da je njegovi materi naročil, da pride po sina in ga odpelje domov. V obrazložitvi sodbe pa jasnih razlogov za takšno svojo odločitev sodišče ni navedlo in svoje odločitve tudi ni obrazložilo skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Zato pritožnica utemeljeno v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ki je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju). Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo zagovor obdolženca o pomanjkanju prostorov za pridržanje kritične noči, kot razlogu da mladoletni kolesar ni bil pridržan, izpovedbe prič J. L., B. V., M. Z. in L. Š., ki so zagovor obdolženca o pomanjkanju prostorov za pridržanje kritične noči potrjevale, pa ocenilo kot „netočne“. V razlogih sodbe, iz katerih niti ni jasno, kaj so pritožbene navedbe državne tožilke in kaj so dokazni zaključki sodišča o protipravnem ravnanju obdolženca, sodišče svoje dokazne zaključke o krivdi obdolženca opira na izpoved priče S. in (del) listinske dokumentacije (izpiske pogovorov med policisti in OKC v času od 02.50:43 dalje, ne pa tudi pred tem), in neupoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje, da vsi dogodki v dnevniku dogodkov OKC PU MS te noči niso bili zabeleženi. Zaključki sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženec policistu S. odredil, da se pridržanje ne izvede (točka 5 in 8 sodbe) oziroma da je pridržanje kršitelju nezakonito odpravil (točka 14), pa presegajo na obravnavi pred sodiščem druge stopnje spremenjen obtožbeni očitek, opore za takšno dokazno oceno pa izpoved priče V. S. ne omogoča. Iz izpovedi te priče na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (list 256 do 258) izhaja, da obdolženec ni vedel, da priča (policist S.) piše sklep o pridržanju mladoletnega kolesarja, da mu obdolženec ni rekel, da naj ne odredi pridržanja za mladoletnega kolesarja in da se priča ni spominjala, ali je obdolženec vedel, da je odredil pridržanje za mladoletnega kolesarja, niti da je bil od OKC PU Murska Sobota seznanjen, da ni prostora za pridržanje. Zato zaključek sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da pridržanje mladoletnega kolesarja ni bilo izvedeno zaradi obdolženčevega posredovanja, ni prepričljiv, zaključka, da je to obdolženec storil na prigovarjanje svojega sina, pa sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni obrazložilo.

9Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica v pritožbi utemeljeno uveljavlja ne le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem delu in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.