UPRS sodba IV U 275/2013

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Slovenske Konjice, kot prvostopenjski upravni organ, je z izpodbijano odločbo št. 330-274/2012-22 (11215) dne 25. 1. 2013 odločila, da se odobri pravni posel sklenjen s prodajno pogodbo z dne 31. 5. 2012 med A.A. in B.B., katere predmet je kmetijsko zemljišče parc. št. 167/0 k.o. .... Prvostopenjski organ je zavrnil zahtevo za odobritev pravnega posla za navedeno parcelo med prodajalcem A.A. in kupcem C.C., D.D., E.E. ter F.F. Odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da zemljišče parc. št. 167/0 k.o. …. meji na zemljišča s parc. št. 1316/0, 166/0, 168/0, 171/0, 172/0, 175/2, vse k.o. …. ter opisal potek prodaje zemljišča parc. št. 167/0. V postopku je bila dne 5. 9. 2012 razpisana ustna obravnava, dne 9. 11. 2012 pa je upravni organ stranke seznanil, da v smislu določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) o prednostnem vrstnem redu predkupnih upravičencev oziroma ugotavljanja priznanja statusa kmeta ugotovljeno, da C.C., B.B., D.D. in E.E. izpolnjujejo pogoje po 1. in 2. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ. Glede na to, da so vsi uvrščeni na isto mesto ter da je prodajalec že sklenil pogodbo z B.B., je upravni organ le temu odobril vlogo za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem. Na prej navedeni dopis je upravni organ 21. 11. 2011 prejel odgovor D.D., ki je upravni organ seznanil, da je najemnik predmetne nepremičnine že od leta 1995, zato meni, da ima predkupno pravico. Dopisu je posredoval listino o plačilu, ki sta jo podpisala A.A. in D.D., iz katere je razvidno plačilo najemnine za predmetno zemljišče za leto 2012 v višini 100 EUR. Predlagal je tudi, da si upravni organ pridobi zgodovinske izpiske za GERK oziroma plačilne pravice, ki jih uveljavlja od leta 1998 in pričo, ki bo njegovo izjavo potrdila. Upravni organ tega dokaza ni izvedel, ker ZKZ v okviru določb o prednostnem vrstnem redu takšnih pravic, ki bi jih dajala uporaba obdelovanja GERK-ov, ne vsebuje. Ni pridobil niti odločbe o statusu kmeta, ker ta ni bil sporen, niti izpisov za plačilo prispevkov iz kmetijske dejavnosti, ker je bilo dokazilo - izpis obveznih zdravstvenih zavarovanje upravnemu organu dostavljen že 25. 9. 2012. Pojasnil je tudi, da je bil z dokazom, da je D.D. najemnik predmetnega zemljišča že od leta 1998, seznanjen že na ustni obravnavi, vendar za ta dokaz ni bila predložena najemna pogodba, niti najem ne izhaja iz zemljiške knjige, kot to določba 28. člen ZKZ. Zavrnil je tudi navedbo, da je bila pogodba med prodajalcem in kupcem B.B. sklenjena na podlagi sile, saj prodajalec tega dejstva ni navajal. Na drugačno odločitev upravnega organa niso vplivale niti druge navedbe, ki se nanašajo na status kmeta oziroma dejstvo, da mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost ter da je kmečko zavarovan, niti prihodek iz opravljanja kmetijske dejavnosti za leto 2011. Prav tako na odločitev ni vplivala navedba o dopolnilni dejavnosti na kmetiji, ki je ni mogoče šteti za kmetijsko dejavnost. Pred izdajo odločbe je upravni organ 6. 12. 2012 poslal seznanitev vsem strankam v postopku. Dopis je bil pravilno vročen vsem strankam, razen prodajalcu A.A., kjer je na podlagi določbe 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku nastopila fikcija vročitve. V izpodbijani odločbi je upravni organ pojasnil tudi svoje stališče do pripomb, ki jih je prejel od D.D. 13. 12. 2012.

2O pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa je odločalo Ministrstvo za kmetijsko in okolje, kot drugostopenjski organ. Pritožbo D.D. zoper prej navedeno odločbo je zavrnilo.

3Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Povzema določbo prvega odstavka 23. člena ZKZ in pojasnjuje, da se v primeru, ko se osebe prijavljene k nakupu kmetijskega zemljišča uvrstijo v okviru prvega odstavka na isto mesto, uporabi dodatni kriterij iz drugega odstavka 23. člena ZKZ. Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da so vsi prodajalci uvrščeni v kategorijo „drug kmet“, zato je uporabil določilo drugega odstavka 23. člena ZKZ. Vsi kupci so kmetje, ki sami obdelujejo zemljišče, vendar tožnik meni, da bi moral upravni organ dejansko stanje v tem okviru ugotoviti pravilno, saj bi moral upoštevati, da tožnik sam obdeluje v prodajo ponujeno zemljišče. Upravni organ je ugotovil, da prednostne pravice tožnik kot zakupnik po ZKZ ni uspel dokazati, vendar sam ni zatrjeval tega, ampak je želel dokazati samo, da predmetno zemljišče obdeluje in sam uporablja vse od leta 1998, za kar je sklenil ustno najemno pogodbo s F.F. Vsa predlagala dokazila so bila namenjena za to, da dokaže dejansko stalno in neprekinjeno uporabo oziroma obdelovanje predmetnega zemljišča, čemur upravni organ ni sledil.

4Oporeka tudi pravilnosti uporabe sodbe VS RS X Ips 502/2009, saj ta sodba ne obravnave materije 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ in ne 2. točke istega člena, ampak v obrazložitvi le utemeljuje in razlaga povezavo med sprejemom ponudbe po Obligacijskem zakonu in sklenitvijo in sprejemom ponudbe po ZKZ.

5Upravnemu organu določilo prvega odstavka 22. člena ZKZ samo daje navodilo o tem, kdo je dejansko aktivno legitimirana oseba, ki vloži vlogo za odobritev pravnega posla, torej mu ta določba daje pravico do meritorne odločitve, kar pa od upravnega organa zahteva preveritev celotnega dejanskega stanja o vseh dvomljivih vprašanjih in zahtevkih strank, tudi obveznost, da se o teh zahtevkih organ izreče, česar v konkretnem primeru ni storil. Če bi to storil, bi z veliko stopnjo verjetnosti lahko ugotovil, da tožnik sam obdeluje nepremičnino parc. št. 167/0 k.o. .... Prepričan je, da ima predkupno pravico tisti kmet, ki dejansko obdeluje kmetijska zemljišča v smislu kmetovanja, kot edinega vira dohodkov in hkrati tisti, ki predmetno zemljišče dejansko uporablja.

6Prav tako upravni organ ni ničesar povedal o ari, ki jo je tožnik ob sklenitvi pogodbe dal A.A., zato tudi v tem dejanskem pogledu izpodbijana odločitev ni bila pravilna. Tožnik sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani akt, oziroma podredno, da izpodbijani akt odpravi.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka vse tožbene navedbe, kot neutemeljene, iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

10Predkupno pravico pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ureja 23. člen ZKZ, ki v prvem odstavku določa, kdo lahko uveljavlja predkupno pravico pri nakupu kmetijskega zemljišča in vrstni red upravičencev. Tako lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: (1) solastnik, (2) kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, (3) zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, (4) drug kmet, (5) kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in (6) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da so bili vsi predkupni upravičenci, tudi tožnik, na podlagi prvega odstavka 23. člena ZKZ uvrščeni na isto mesto, je upravni organ pravilno uporabil določbo drugega odstavka istega člena, ki določa, da se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, določi pravico do nakupa tako, da ima prednost (1) kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, med takimi kmeti pa (2) kmet, ki zemljišče sam obdeluje. Če se več kmetov še naprej uvršča na isto mesto, pa lahko (3) prodajalec sam določi kmeta, ki mu proda kmetijsko zemljišče (razen v primeru, ko je predmet prodaje stvarno premoženje države, in mora glede na to biti izvedena javna dražba, za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre in to tudi ni sporno).

11V obravnavani zadevi torej ni sporno, da se sprejemniki ponudbe po prvem odstavku 23. člena ZKZ uvrščajo na isto mesto in da tudi ob upoštevanju kriterijev iz 1. in 2. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ med njimi ni mogoče določiti predkupnega upravičenca, ker navedena pogoja izpolnjujejo vsi enako. Iz prvostopne odločbe sicer izhaja, da je bila tožnikova predkupna pravica presojena tudi z vidika predkupne pravice, ki naj bi izvirala in najema v prodajo ponujenega zemljišča parc. št. 167/0 k.o. …, vendar le ta ni bila upoštevana, saj je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da zakup tega zemljišča ni bil izkazan v skladu z določbami ZKZ.

12Z zaključkom prvostopenjskega organa, da je bil pri sklepanju prodajne pogodbe za kmetijsko zemljišče upoštevan zakon, se strinja tudi sodišče, strinja pa se tudi s pravnimi in dejanskimi razlogi za tak zaključek. Sodišče pritrjuje tudi odločitvi prvostopenjskega organa, da je bilo treba zaradi tega, ker se vsi sprejemniki ponudbe uvrščajo na isto mesto po prvem odstavku 23. člena ZKZ, kot „drug kmet“ in da vsi sprejemniki ponudbe enako izpolnjujejo tudi kriterije iz 1. in 2. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ, upoštevati, da lahko prodajalec na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ določi kmeta, s katerim bo sklenil prodajno pogodbo.

13Sodišče iz istih razlogov, kot je to storila tožena stranka v drugostopenjski odločbi, zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na razlago 2. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Tudi po presoji sodišča se ta določba (kmet, ki zemljišče sam obdeluje), ne nanaša na zemljišče, ki je predmet nakupa kmetijskega zemljišča, ampak je razlaga te določbe vezana na kontekst celotne določbe 23. člena ZKZ in daje med kmeti, ki jim kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, prednost tistemu kmetu, ki zemljišče obdeluje sam. Takšno razlago potrjuje tudi določba 24. člena ZKZ, ki v 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ opredeljuje koga je v smislu ZKZ šteti za kmeta.

14Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ v postopku odobritve upoštevati, da je tožnik s prodajalcem že sklenil pogodbo o ari. Upravni organ je namreč v spornem postopku bil dolžan upoštevati določbe ZKZ in na njegovo presojo sklenjena pogodba o ari, po določbah Obligacijskega zakonika, ne more vplivati. Prav tako na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati zatrjevanje, da bi se tožniku v primeru izgube zemljišča porušilo razmerje med obdelovalnimi površinami in dejanskim stanjem živali v hlevu (več kot 2,4 GVŽ/ha) in bi zaradi tega utrpel posledice v smislu zmanjšanja pravic v obliki subvencij, saj tožnik s takšnim ugovorom ne more spremeniti ugotovljenega vrstnega reda predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ, niti s tem zatrjevanjem ne more spreminjati v določbi drugega odstavka istega člena določnih kriterijev za odločitev o pravici do nakupa. Tožnik oporeka tudi pravilnosti uporabe sodbe VS RS X Ips 502/2009, vendar sodišče ugotavlja, da citiranje te odločitve VS RS, na pravilnost uporabe določb ZKZ v sporni zadevi ni imela vpliva.

15Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je moralo sodišče tožbo kot neutemeljeno, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrniti.