UPRS sodba IV U 74/2013

Tožba se zavrne.

1Upravna enota Velenje je tožniku izdala odločbo, s katero je odločila, da mu od 1. 1. 2013 dalje ne pripada več pravica do zdravstvenega varstva – plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev. Hkrati je odločila, da se odločba Upravne enote Velenje št. 130-5/2008 z dne 14. 1. 2008, s katero je bila tožniku priznana ta pravica, z dnem 1. 1. 2013 razveljavi. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na prvi odstavek 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki določa, da se upravičencem, vojnim veteranom, ki so bili na dan 31. 5. 2012 upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Nadalje se sklicuje še na drugi odstavek 231. člena ZUJF, ki določa, da se razveljavi odločba, priznana na podlagi Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV-UPB2), če se ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. 1. 2013 dalje ne pripada več. Na podlagi 100. člena ZUJF, ki v prvem odstavku spreminja 6. člen ZVV-UPB2 namreč ta pravica pripada vojnemu veteranu, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Sklicuje se tudi na določbo 101. člena ZUJF, ki spreminja tudi prvi odstavek 15. člena ZVV, po katerem se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Ker tožnikovi dohodki na družinskega člana presegajo osnovo za dodelitev veteranskega dodatka, je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do veteranskega dodatka, zato tožniku ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada več oziroma se mu ukine.

2Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

3Tožnik v tožbi navaja, da je pravico do navedenega subvencioniranja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja že pridobil z odločbo Upravne enote Velenje z dne 14. 1. 2008 in da je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ posegel v že pridobljeno pravico tožnika, ne da bi bili za tak poseg izpolnjeni ustavni pogoji. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je prepoved retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice tisti del vsake od pridobljenih pravic, ki ima ustavno naravo. Razlogi, zaradi katerih zakonodajalec za naprej spremeni določeno ureditev (pod katerimi pogoji vojnemu veteranu pripada plačilo dopolnilnega zavarovanja) ne morejo biti že sami po sebi ustavno dopusten razlog za poseganje tudi v že obstoječa pravna razmerja in položaj vojnih veteranov v preteklosti, to je v položaje tistih oseb, ki so pravice po prej veljavni ureditvi že pridobili. Te pravice so ustavno varovane z 155. členom Ustave RS in za poseganje v navedene ustavno varovane položaje bi zakonodajalec moral imeti posebej utemeljene ustavno dopustne razloge. V konkretnem primeru pa ne obstaja ustavno dopusten cilj za retroaktivni poseg v pridobljene pravice do plačila zdravstvenega zavarovanja. Tožnik iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost in protiustavnost izpodbijanega akta ter vzpostavi stanje, kot je bilo pred 1. 1. 2013.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah navedenih v svoji odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Sodišče je s sklepom opr. št. IV U 74/2013-7 z dne 14. 11. 2013 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF, ker je menilo, da je navedena ureditev v nasprotju s 155. členom ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo.

6Skladno s 156. členom ustave se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred ustavnim sodiščem, nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Ker je ustavno sodišče o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z zgoraj citirano odločbo, se skladno s 156. členom ustave postopek pred upravnim sodiščem v obravnavani zadevi nadaljuje. Po odločitvi Ustavnega sodišča je Upravno sodišče RS, dne 25. 2. 2014 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen zaradi postopka pred Ustavnim sodiščem z dnem 25. 2. 2014 nadaljuje.

7Tožba ni utemeljena.

8ZUJF v 100. členu določa, da se prvi odstavek 6. člena ZVV spremeni tako, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Po določbi 101. člena ZUJF, ki spreminja prvi odstavek 15. člena ZVV, pa se vojnemu veteranu zagotavlja pravica do zdravstvenega varstva, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Tožnik ne oporeka dejstvu, da ni prejemnik veteranskega dodatka, niti ne oporeka trditvi, da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev.

9ZUJF v drugem odstavku 231. člena določa, da upravne enote po uradni dolžnosti ugotavljajo, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu, in če ugotovijo, da jim ta pravica ne pripada več, razveljavijo odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona. Tožnik v tožbi oporeka skladnost navedenih določil z ustavo. Upravno sodišče se je strinjalo z navedbami tožnika v tožbi, da sta določbi prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF v nasprotju s 155. členom ustave, ker je menilo, da imata učinek za nazaj. Vendar pa ustavno sodišče navedenemu stališču ni sledilo in je z zgoraj citirano odločbo odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo.

10Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne, zato je moralo sodišče iz prej navedenih razlogov tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrniti.