VSL sodba I Cp 532/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. ... , obe k. o. X. Glede pravnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 2.038,70 EUR.

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo tožbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na javnost v zemljiški knjigi vpisanih podatkov in kogentno zakonsko določilo o zemljiškoknjižnem vpisu pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Trdi, da je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik ves čas zavedal, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik spornih nepremičnin. To izhaja iz dejstva, da je tožnikova žena v notarsko pisarno prinesla pogodbo zaradi njene zemljiškoknjižne realizacije. To je bilo gotovo pred 16.9.2009. Najkasneje takrat je tožnik vedel, da ni lastnik spornih nepremičnin. To pa je bilo pred iztekom desetletne priposestvovalne dobe. Za neresnično se je pokazala trditev, naj bi tožnik po podpisu kupoprodajne pogodbe v notarski pisarni naročil njeno zemljiškoknjižno realizacijo in trditev o tožnikovem prepričanju, da je lastnik. Iz izpovedi notarke je razvidno, da je govoril neresnico. Obdolžil je notarko, da ni izvedla plačanega naročila. Da storitve ni naročil, sta izpovedali notarka in notarska namestnica. Original pogodbe je tožnik imel doma in ga je leta 2009 njegova žena prinesla v notarsko pisarno. Ta dejstva zanikajo tožnikovo dobrovernost. Dobroverno lastniško posest bi tožnik lahko imel od sklenitve kupoprodajne pogodbe, vendar se je najkasneje 16.9.2009, ko je bila v notarski pisarni pripravljena pogodba o priznanju lastninske pravice, zavedal, da ni lastnik. S tem je bila prekinjena priposestvovalna doba. Zakonski pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja niso podani, ker je tožnik vseskozi, od sklenitve pogodbe dalje, vedel, da ni lastnik spornih nepremičnin. Tožnik, ki ni poskrbel za vpis, nosi škodljive posledice opustitve. Vse posle v zvezi z nakupom nepremičnin je urejal tožnik, kar je izpovedala njegova žena. Graja zaključek, da je tožnik dobil plačan tudi tretji del kupnine v višini 11,563.399,00 EUR oz. 115.000,00 DEM. Zapis v zadnjem odstavku 2. čl. kupoprodajne pogodbe tega ne potrjuje. Dogovorjeno je bilo, da bo zadnji obrok kupnine plačan na dan podpisa pogodbe, kar ne pomeni, da je bil plačan ob podpisu pogodbe. Sodišče plačilo zgrešeno utemeljuje s tem zapisom. Ugotovitev o plačilu protispisno utemeljuje z izpovedbama prič A. A. in B. B.. B. je potrdila samo svojo prisotnost pri izročitvi are. Na plačilo celotne kupnine je le sklepala. Pri tem pa je treba upoštevati, da gre za tožencu nenaklonjeno pričo, njegovo bivšo ženo. Tudi tožnikova žena glede plačila kupnine ni vedela povedati nič konkretnega. Tudi na osnovi njene izpovedi na plačilo kupnine ni mogoče sklepati; posebno, ker je zaradi razmerja s tožnikom zainteresirana za izid pravde. Tožnik se je v svoji izpovedi pri opisovanju plačil zapletal. Ni vedel izpovedati o sestavi potrdil o plačilu. Ker potrdil ni, pogodba pa plačila zadnjega obroka ne potrjuje, plačilo ni izkazano.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da tožnikovo posest sporne nepremičnine v času sklepanja pogodbe izkazujejo podatki kupoprodajne pogodbe o pogodbenih strankah. Zanika, da bi tožnik vedel, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Če priposestvovalna doba začne teči v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), izteče pa se v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(1), je razmerje treba presojati po določilih SPZ. Drugi odstavek 269. čl. SPZ dobroverno in zakonito posest, predpisano z ZTLR(2), izenačuje z dobroverno lastniško posestjo, predpisano za priposestvovanje po uveljaviti SPZ(3). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik táko posest na spornih nepremičninah pridobil s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe ? dne 11.10.1999. Nepremičnini je v posest pridobil že leta 1998, s sklenitvijo kupoprodajne pogodba pa je njegova posest postala zakonita oz. lastniška in dobroverna posest. Obdobje desetletne zakonite oz. lastniške posesti se je izteklo deset let po sklenitvi kupoprodajne pogodbe.

6Dobroverna posest je z drugim odstavkom 72. čl. ZTLR definirana kot posest, pri kateri posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Tudi po SPZ je pogoj za priposestvovanje dobroverna posest(4). V primeru, kot je obravnavni, ko je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na drugo osebo (toženca), je dobroverni lastniški posestnik lahko le tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik nepremičnine; ki torej ne ve oz. ne more vedeti, da ni lastnik. Gre za subjektivno prepričanje posameznika, ki mora imeti neko otipljivo podlago, razlago oz. opravičilo za nepoznavanje zemljiškoknjižnega vpisa.

7Po tožniku zatrjevani in po sodišču ugotovljeni dobroverni posesti pritožnik oporeka s trditvijo, da se je tožnik vseskozi zavedal, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik spornih nepremičnin, vsekakor pa se je tega zavedal 16.9.2009 (pred iztekom priposestvovalne dobe), ko je dal notarki sestaviti Pogodbo o priznanju lastninske pravice. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je tožnik že pred iztekom priposestvovalne dobe s pomočjo pogodbe o priznanju lastninske pravice želel urediti zemljiškoknjižno stanje. Takó je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, saj sprejema notarkino izpoved, da je bila Pogodba o priznanju lastninske pravice sestavljena dvakrat ? prvič v letu 2009, drugič v letu 2010 (13. točka obrazložitve). Dne 16.9.2009, ko je bila sestavljena Pogodba o priznanju lastninske pravice (dokaz B3), je tožnik zagotovo vedel, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik spornih nepremičnin; da bi se tega zavedal tudi pred tem, pa ni izkazano. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožniku, ki je trdil, da je notarki naročil prepis lastninske pravice, kar pa ne izključuje, da je kljub temu živel v prepričanju, da je pravni posel nakupa speljan do konca; torej, da je pogodba tudi zemljiškoknjižno realizirana. Prepričljiva je tožnikova izpoved, da je za neurejeno zemljiškoknjižno stanje izvedel od soseda, ki se je zaradi urejanja svojih zadev seznanil tudi z zemljiškoknjižnimi podatki sosednjih nepremičnin. Iz tožnikove izpovedi, da se je po tem lotil urejanja zemljiškoknjižnega in iz dejstva, da je bila pogodba o priznanju lastninske pravice sestavljena 16.9.2009, je mogoče sklepati, da se je tožnik z zemljiškoknjižnimi podatki seznanil manj kot mesec dni pred iztekom desetletne priposestvovalne dobe (iztekla se je 11.10.2009). Glede na to, da je tožnik pred tem že skoraj deset let nemoteno užival kupljene nepremičnine kot lastnik in da prodajalec (prvi toženec) ter B. B. nanj vsa ta leta nista naslavljala kakršnihkoli zahtev, je sprejemljiv zaključek, da seznanitev z zemljiškoknjižnimi podatki tožnikovega prepričanja o njegovem lastništvu sporne nepremičnine ni omajala. Prvostopenjsko sodišče zato na tožnikovo dobrovernosti upravičeno sklepa na podlagi dejstev: da je tožnik sklenil pravno-veljavno kupoprodajno pogodbo z vsebovanim razpolagalnim poslom; razpolagal z originalom pogodbe; plačal celotno kupnino; imel nepremičnino v mirni in nemoteni posesti. Zaradi teh okoliščin razlogov za dvom v tožnikovo izpoved o prepričanju, da je lastnik nepremičnine, ni. Ni mogoče soglašati s pritožbo, ki odločilno težo daje zemljiškoknjižnemu stanju in dejstvu, da tožnik kot kupec ni poskrbel za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice. Tožena stranka bi tožnikovo dobrovernost pri izvrševanju posesti lahko ovrgla, če bi izkazala tožnikovo zavedanje o pomenu vknjižbe v zemljiški knjigi. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi bil tožnik pravni strokovnjak, ki bi mu bilo znano, da je pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo) z zakonom predpisan pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožena stranka ni uspela ovreči tožnikove dobroverne posesti (9. čl. SPZ). Iz tožnikove izpovedi je razbrati, da je na pravnem področju laik in da je prepričanje o svojem lastništvu gradil na sklenjeni pogodbi ter plačilu kupnine. Ker več kot desetletje nihče ni oporekal njegovi nemoteni posesti ali nanj naslavljal kakršnihkoli zahtev, je sprejemljiv zaključek, da je več kot deset let živel v prepričanju, da je s sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine postal lastnik spornih nepremičnin.

8Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da je toženec kupnino v celoti plačal. V drugi točki pogodbe vsebovanega določila, da bo ostanek kupnine v tolarski protivrednosti 115.000,00 DEM kupec plačal na dan podpisa pogodbe, res ni mogoče interpretirati kot potrdila o plačilu kupnine. Neutemeljen pa je očitek, da je prvostopenjsko sodišče pogodbo tako interpretiralo. Zaključek prvostopenjskega sodišča o plačilu celotne kupnine temelji na številnih dokazih. Navedeno pogodbeno določilo je zgolj eden od dokazov, ki čas plačila povezujejo s podpisom in overitvijo pogodbe. Da je bil ostanek kupnine plačan na dan podpisa pogodbe, je prepričljivo izpovedal tožnik, ostali dokazi pa so z njegovo izpovedjo skladni; verodostojnost njegove izpovedi potrjujejo. Priči B. B. in A. A. pri plačilu zadnjega obroka sicer nista bili prisotni, vendar iz okoliščin sklepata, da je bila kupnina v celoti plačana. Obe priči sta v takem razmerju s strankama, da je pri presoji njune izpovedi potrebna previdnost.(5) Ker pa sta njuni izpovedi skladni med seboj in plačilo potrjujejo (poleg tožnikove izpovedi) tudi druge okoliščine, ni nobenih pomislekov v verodostojnost njune izpovedi. Gre za takó velik denarni znesek, da je neverjetno, da ga toženec ne bi terjal (po trditvah toženca naj bi mu tožnik dolgoval celoten zadnji obrok v tolarski protivrednosti 115.000,00 DEM). To velja še toliko bolj, ker je B. (dejanska solastnica prodajanih nepremičnin) svoj polovični delež kupnine od tožnika dobila. Toženec je v svoji izpovedbi potrdil le to, da je tožniku verjel, da je solastnici denar plačal. Logično bi bilo, da bi toženec zahteval delitev rizika neplačane kupnine, saj se je ob izplačilu kupnine dejansko delilo tudi skupno premoženje. Notarka in pri njej zaposlena C. C. sta izpovedali, da ob zahtevi, da podpiše pogodbo o priznanju lastninske pravice, toženec neplačanega dela kupnine ni omenil in razumnega razloga za odklanjanje ureditve zemljiškoknjižnega stanja skladno s kupoprodajno pogodbo, ni navedel. Opravičeval je le prepis (darilo) solastninskega deleža spornih nepremičnin na hčerko in to z razlogi, ki niso povezani s plačilom kupnine. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko oceno toženčeve izpovedi kot nedoločne in neprepričljive ? tako glede vloge, ki sta jo pri prodaji imela s solastnico, kot glede razmerja s kupcem (tožnikom). Vprašan o terjanju kupnine, je urgiranje plačila kupnine zgolj potrdil. Nobenih podatkov oz. okoliščin v zvezi z urgiranjem plačila ni podal. Znesek, ki naj bi ga tožnik še dolgoval, iz toženčeve nedoločne izpovedi ni ugotovljiv. Tudi neprepričljiva toženčeva izpoved je torej tista, ki utrjuje pravilnost zaključka oz. prepričanje, da je tožnik kupnino plačal v celoti.

9Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožba zavrnjena. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uveljavljen je bil 1.1.2003.

Op. št. (2): Drugi odstavek 28. čl. ZTLR je določal: Dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let.

Op. št. (3): Drugi odstavek 43. čl. SPZ določa: Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let.

Op. št. (4): Prvi odstavek 27. čl. SPZ določa: Lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova.

Op. št. (5): Z B. je bi toženec v zakonski zvezi, ki je razvezana; A. A. je tožnikova žena.