VSL Sklep I Cpg 857/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

II. Tožnici sta dolžni toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 15.251,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- ugotovilo, da je izvršba v izvršilni zadevi, ki je potekala pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 32/2015 zaradi izterjave terjatve v višini 1.306.591,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, nedopustna (1. točka izreka);

- razsodilo, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna plačati prvotožeči stranki 1.460.518,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2016 dalje do plačila (2. točka izreka), drugotožeči stranki pa 1.475,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2016 dalje do plačila (3. točka izreka);

- odločilo, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožnicama stroške pravdnega postopka v višini 20.348,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Tožena stranka je pravočasno vložila še dve dopolnitvi pritožbe.

3Tožnici sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasili sta pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnici sta kot dolžnici v izvršilnem postopku In 32/2015, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, vložili tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Hkrati sta uveljavljali tudi denarni zahtevek na podlagi pravil neupravičene obogatitve iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer je prvotožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 1.460.518,35 EUR s pripadki, drugotožeča stranka pa 1.475,06 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6Določba prvega odstavka 59. člena ZIZ predpisuje, da lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev.

7Pritožnik opozarja, da je bila obravnavana tožba vložena prepozno. Meni, da rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 59. člena ZIZ ni procesni rok, kot je to zmotno presodilo prvostopenjsko sodišče, temveč materialni prekluzivni rok, na katerega nastop sodnih počitnic ne vpliva.

8V obravnavani zadevi je torej najprej bistveno odgovoriti na vprašanje, ali je rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe procesni ali materialni rok. Materialne roke določa materialno pravo in so načeloma tisti, ki jih različni zakoni predpisujejo za vložitev zahteve za pravno varstvo.¹ Procesni roki pa so roki, ki so določeni za opravo procesnih dejanj (npr. rok za vložitev pravnega sredstva, rok za odgovor na tožbo). Vendar pa v določenih primerih razlikovanje ni povsem nesporno, predvsem pri prekluzivnih rokih za vložitev tožbe.²

9Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika, da je rok za vložitev tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe materialni prekluzivni rok, ki teče tudi v času sodnih počitnic. Po strogo formalnem kriteriju je rok materialni, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. ZIZ vsebuje tako procesne kot materialnopravne določbe. Med slednje spada tudi določba prvega odstavka 59. člena ZIZ, ki določa materialno pravico dolžnika, da z vložitvijo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe začne pravdni postopek.³

10Ob tem je sicer pravilno stališče tožnic iz odgovora na pritožbo, da za opredelitev, ali je določen rok materialni ali procesni, ni odločilno, v katerem zakonu je določen, ampak predvsem kakšna je njegova vsebina oziroma kakšna pravica se z njim daje in kakšne so posledice njegove zamude.⁴ Tudi upoštevanje tega kriterija pa pripelje do sklepa, da gre pri spornem roku za materialni rok. Nanaša se namreč na materialno pravico dolžnika, da zoper upnika v pravdnem postopku uveljavlja nedopustnost izvršbe. Takšna tožba se rodi šele s pravnomočnostjo sklepa o ugovoru. V primeru, da dolžnik tožbe v predpisanem tridesetdnevnem roku ne vloži, pravica do vložitve tožbe preneha. Zato ne drži stališče tožnic, da obravnavani rok zgolj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja. Prav tako iz večinske sodne prakse izhaja, da gre pri roku za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe za materialni prekluzivni rok.⁵ Na tek materialnih rokov pa čas sodnih počitnic (15. julij do 15. avgust; glej 83. člen Zakona o sodiščih) ne vpliva.

11Med pravdnima strankama ni sporno, da je v obravnavnem primeru rok za vložitev tožbe začel teči 21. 6. 2016. Upoštevajoč naravo roka pa je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da se je tek roka 15. 7. 2016 prekinil in tekel dalje šele 16. 8. 2016. Rok za vložitev tožbe je namreč tekel ne glede na sodne počitnice in se iztekel 21. 7. 2016. Zato je tožba, ki sta jo tožnici vložili 22. 8. 2016 priporočeno po pošti, prepozna.

12Ker niso izpolnjene vse procesne predpostavke, tožba ni dopustna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrglo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 354. členom ZPP).

13Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka.

Ker tožnici s tožbo nista uspeli, do povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka nista upravičeni. Tožene stranke pa na prvi stopnji ni zastopal pooblaščenec, zato ji priglašeni materialni stroški, katerih niti ni opredelila, in stroški poštnine, ki jih ni izkazala, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku ne gredo.

14Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato sta ji tožnici dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbeni postopek v znesku 1.721,25 EUR (3.750 točk, tar. št. 21 Odvetniške tarife; v nadaljevanju OT), pavšalni znesek za izdatke v znesku 21,80 EUR (11. člen OT), oboje povišano za 22 % DDV ter strošek sodne takse v višini 13.125,00 EUR, kar skupaj znaša 15.251,52 EUR. To obveznost sta tožnici dolžni izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

15Ker tožnici v pritožbenem postopku nista uspeli, sami krijeta svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

¹ Prim. Ude v: Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 200 in sklep VSRS II Ips 183/2013.
² Glej Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2005, str. 453 in 454; podobno Rijavec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, stran 555 in 556.
³ Prim. sodbo VSRS II Ips 250/2009.
⁴ Tožnici ob tem opozarjata na sklepe delovno-socialnega oddelka VSRS VIII Ips 98/2015, VIII Ips 58/2013 in VIII Ips 252/2006; prim. tudi sklep VSL I Cpg 300/2014.
⁵ Prim. sklep VSL III Cp 1179/2009, sklep VSM I Cp 394/2009, sklep VSL I Cp 2696/2009, sklep VSL II Cp 619/2017.