VSL Sodba I Cpg 391/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 769,97 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 69.935,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2015 in povrnitev stroškov izvršilnega postopka. Po dolžnikovem ugovoru se je postopek nadaljeval kot gospodarski spor.

2Tožeča stranka je navajala, da je sklenila Pogodbo za rekonstrukcijo LC 251110 S. - Ž. S to pogodbo se naj bi s toženo stranko dogovorila za izvedbo gradbenih del v vrednosti 133.239,36 EUR. Pri izvajanju del so se pokazale potrebe po dodatnih delih. Obveznosti tožene stranke naj bi bile določene v Aneksu k Pogodbi in Izjavi o poplačilu. Dodatna dela je opravila in je za opravljena dela zahtevala plačilo.

3Tožena stranka je sprva ugovarjala, da tožeča stranka ni imela naročila tožene stranke in da del ni opravila. Predvsem pa je ugovarjala, da naj bi bila Aneks k Pogodbi in Izjava o poplačilu nična, ker naj bi nasprotovala 17. členu ZJN-2.

4Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta stranki postopka sklenili Pogodbo za rekonstrukcijo LC 251110 S. - Ž. št. 344-27/2006 (priloga A2, v nadaljevanju: pogodba). Po pogodbi dolgovano plačilo v višini 133.239,36 EUR je tožeča stranka prejela. Tožeča stranka je še predložila Aneks k Pogodbi za rekonstrukcijo LC 251110 S. - Ž. št. 344-27/2006 (priloga A3, v nadaljevanju: aneks). Z njim sta pravdni stranki ugotovili, da so pri izvajanju del nastala več dela, ki jih je tožeča stranka izvedla v skupni ugotovljeni višini 39.971,80 EUR. Tožeča stranka je predložila še Zapisnik o finančni členitvi končnega obračuna za objekt "rekonstrukcija LC 251110 S. - Ž." dne 30. 9. 2014 (priloga A4, v nadaljevanju: zapisnik). V zapisniku je tožena stranka potrdila prevzem in izvedbo dodatnih del, in sicer: ureditev voda meteorne kanalizacije v višini 18.300,00 EUR, izdelavo projekta PID v višini 11.895,00 EUR in (ostalih) dodatnih del v višini 38.165,18 EUR. Skupaj znaša vrednost v zapisniku navedenih del 68.360,18 EUR. Tožeča stranka je končno predložila še Izjavo o poplačilu prevzema obveznosti za izvedena dela z dne 30. 9. 2014 (priloga A5, v nadaljevanju: izjava o poplačilu). Tožena stranka se je s to izjavo zavezala plačati projekt izvedenih del v višini 11.895,00 EUR in dodatna dela v višini 38.165,18 EUR.

5Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da so bila vsa dodatna dela opravljena, saj je tožeča stranka predložila gradbeni dnevnik (knjigo obračunskih izmer). Bil je natančno voden in je tudi podpisan. Vsa dodatna dela je tožena stranka naročila. Ugovor ničnosti je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker je naročnik tisti, ki bi moral paziti na pravilnost in zakonitost poslovanja. Podjemna pogodba za dodatna dela je bila sklenjena. Dodatna dela so bila določena, in tudi plačilo. Tožeča stranka utemeljeno zahteva plačilo dodatnih del. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z višino zahtevka opazilo, da je bil znesek dodatnih del v aneksu k pogodbi ugotovljen v višini 39.971,80 EUR, v zapisniku pa je (kasneje) naveden drugačen znesek, in sicer 38.165,18 EUR. Tožbeni zahtevek pa je bil v seštevku nižji od najvišjega mogočega zneska, ki bi upošteval znesek 39.971,80 EUR. Tožeča stranka je poleg tega tudi zahtevala zamudne obresti šele od kasnejšega dneva, kot bi jih sicer lahko zahtevala. Tožena stranka ni opredeljeno ugovarjala terjatvi po višini. Prvostopenjsko sodišče je zahtevkom tožeče stranke ugodilo tako, da je obdržalo sklep o izvršbi obdržalo v veljavi še v 1. in 3. odstavku izreka.

6Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da niso bile izpolnjene vse nujno potrebne predpostavke za zakonitost dogovorov o dodatnih delih (17. člen ZJN-2). Dodatna dela presegajo kar za 52 % pogodbeno vrednost, kar naj bi daleč presegalo prag v višini 10 %, ki je določen v 2. odstavku 17. člena ZJN-2. Uporaba postopka s pogajanji brez predhodne objave po 29. členu ZJN-2 naj bi bila zgolj izjema in ne pravilo. Tako je doslej že bilo odločeno v sodni praksi.

7Določbe ZJN-2 naj bi bile prisilno pravo. Prvostopenjsko sodišče naj bi ne obrazložilo, zakaj meni, da naj bi bile zavezujoče le za eno stranko. Gradbeno podjetje bi lahko na javnem naročilu namerno ponudilo najnižjo ceno zato, da bi uspelo, nato pa z županom sklenilo anekse za nekajkrat višjo ceno od pogodbene za t. i. dodatna dela. Sodišče naj bi ravnalo nepravilno, ker se je pri odločitvi oprlo na nedovoljen dokaz, to pa je bil predlog zunajsodne poravnave. Prvostopenjsko sodišče naj bi prezrlo, da vsebuje tožba kopico nezakonitih ali nedovoljenih navedb ali dokazil in je na njih celo oprlo svojo sodbo. Opustilo je tudi zaslišanje sedanjega župana N. S. in nekdanjega župana S. Ž.

8Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo je med drugim opozorila na to, da se 309.a člen ZPP nanaša izključno na postopke, ki se začnejo po vložitvi tožbe. Zaslišanje bivšega in sedanjega župana naj ne bi bilo potrebno. Sedanji župan je to postal šele potem, ko so bila vsa dela opravljena in že izstavljen račun. Vse listine je podpisoval bivši župan, vendar je dejansko stanje mogoče ugotoviti na temelju listin. Tožeča stranka je predlagala zavrnitev pritožbe.

9Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

10Tožena stranka v ničemer ne izpodbija dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Njegove ugotovitve je pritožbeno sodišče že povzelo in se nanje sklicuje.

11Tožeča stranka lahko zahteva plačilo na temelju 619. člena OZ. Podjemno pogodbo je sklenila, čeprav ustno, dela je izvršila. Dolg iz podjemne pogodbe je tožena stranka priznala z aneksom, zapisnikom in izjavo o poplačilu prevzema obveznosti.

12Očitanih kršitev procesnega prava prvostopenjsko sodišče ni storilo. Da je bil podan predlog zunajsodne poravnave, ki pa ni bil sprejet, je tožeča stranka sicer navajala, prvostopenjsko sodišče pa je to zgolj omenilo v r. št. 4 prvostopenjske sodbe. Ker pri zgolj omenjeni zunajsodni poravnavi ni šlo za postopek, ki bi se vodil na temelju 22. poglavja ZPP (305. a člen in naslednji ZPP), ni prvostopenjsko sodišče kršilo procesnega prava, ker ga je omenilo. Predloženih listin prvostopenjsko sodišče niti ni upoštevalo kot dokaz. Na okoliščino, da je bila dana poravnalna ponudba, ni oprlo svoje odločitve. Očitana kršitev torej celo v nobenem primeru ni mogla vplivati na izid postopka.

13Da lahko gradbeno podjetje na javnem naročilu namerno ponudi najnižjo ceno zato, da bi uspelo, nato pa z županom sklene anekse za nekajkrat višjo ceno od pogodbene za t. i. dodatna dela, je gola trditev tožene stranke, brez vsake povezave s to zadevo in v tej zadevi ugotovljenimi dejstvi. Ker ni z ničimer konkretiziran, ne bo nanj pritožbeno sodišče niti odgovarjalo.

14Povsem splošna je tudi graja, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo nezakonite ali nedovoljene navedbe in dokazila. Isto velja za očitke, da je na njih prvostopenjsko sodišče oprlo svojo sodbo. S tako splošnimi grajami tožena stranka ni zadostila svojemu pritožbenemu trditvenemu bremenu (3. točka 335. in 1. odstavek 339. člena ZPP).

15Da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo župana A. A. in bivšega župana B. B., ni tožena stranka grajala na zadnjem naroku za glavno obravnavo (1. odstavek 286.b člena ZPP). Takšne kršitve določb procesnega prava ne more več uveljavljati v pritožbi.

16Prvostopenjsko sodišče je tudi sicer ravnalo pravilno, ker ni zaslišalo sedanjega župana tožene stranke A. A. Njegovo zaslišanje je tožena stranka predlagala v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v odgovoru na tožbo (z dne 2. 2. 2016). Kaj bi sicer lahko sedanji župan izpovedal glede dogodkov, pri katerih sam ni bil udeležen, že iz njenih trditev ni bilo mogoče razbrati. To bi kvečjemu lahko izpovedal bivši župan B. B., ki je bil udeležen pri sklepanju pogodb. Tako sta trdili obe stranki. Tožena stranka pa bi morala prej navesti sporna dejstva, o katerih bi bil zaslišan (212. člen in 2. odstavek 229. člena ZPP). Teh pa tožena stranka ni nikoli postavila, kar velja tudi za odgovor na tožbo (gl. str. 4 odgovora na tožbo).

17Brez temelja je pritožbena trditev, da prvostopenjsko sodišče ni podalo razlogov, zakaj zavezujejo predpisi o javnem naročanju le toženo stranko. V to se bo prepričala pritožnica, ko bo prebrala obrazložitev prvostopenjske sodbe v r. št. 10 in 11.

18Tožena stranka je v pritožbi ponovno uveljavljala ugovor ničnosti. Ta ugovor je neutemeljen. Kolikor se določbe ZJN-2 nanašajo na to, v katerih primerih je dolžan naročnik dati javno naročilo, zavezujejo javnega naročnika, ne ponudnika. Tožena stranka je bila torej tista, ki so jo v tej zadevi zavezovale določbe ZJN-2, dati javno naročilo, ne tožečo stranko. Izjeme od dolžnosti, dati javno naročilo, so bile določene v 2. odstavku 17. člena in 5. odstavku 29. člena ZJN-2. Vsaka od obeh določb določa, pod katerimi predpostavkami se lahko da javno naročilo gradenj po postopku s pogajanji brez predhodne objave. Predpostavke so različne in takšne so tudi mejne vrednosti, do katerih je takšno ravnanje še dopustno. Izjeme za odločitev v tej zadevi niso pomembne.

19Če je namreč nekomu določena vrsta ravnanja zapovedana, potem je drugačno kot zapovedano ravnanje prepovedano. Če so bile na temelju 24. člena ZJN-2 in naslednjih podane predpostavke za oddajo javnega naročila, je bilo toženi stranki torej prepovedano sklepati pogodbe brez oddaje javnega naročila. Takšna prepoved sklepanja pogodb brez javnega naročila pa je veljala izključno za toženo stranko. Pravilnost takšnega mnenja potrjujejo kazenske določbe ZJN-2. V 5. točki 1. odstavka 109. člena ZJN-2 je bila predvidena kazen za pravno osebo, če odda naročilo brez izvedbe ustreznega postopka. Nasprotno pa ni predvidene kazni za ponudnika, ki sprejme takšno naročilo.

20Prvostopenjsko sodišče ni niti ugotavljalo, ali so bile predpostavke za oddajo naročila brez izvedbe ustreznega postopka podane, ali ne. S tem se mu tudi ni bilo treba ukvarjati, ker je bilo izključno toženi stranki prepovedano oddati javno naročilo brez izvedbe ustreznega postopka. Sklenjene pogodbe za izvedbo dodatnih del so zato veljavne (2. odstavek 86. člena OZ). Povsem vseeno je, ali se izjeme iz 2. odstavka 17. člena in 5. odstavka 29. člena ZJN-2 razlaga ozko ali široko. Nobena od mogočih razlag namreč nima vpliva na to, da velja prepoved le za toženo stranko in da pogodbe niso nične.

21Zahtevek na plačilo dogovorjenih zneskov je bil od samega začetka sklepčen. Glede na v prvostopenjski sodbi ugotovljene okoliščine o dogovorjeni vrednosti storitev, ki so ostale neizpodbijane tudi v pritožbi, in glede na ugotovitev, da so bila vsa dela opravljena, je zahtevek tudi utemeljen.

22Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Pač pa je do povrnitve stroškov upravičena tožeča stranka, ki je odgovorila na tožbo.

23Tožeča stranka je upravičena do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 1.375 OT in do DDV. Upravičena je do povrnitve 769,97 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.