VDSS Sklep Pdp 269/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, da ukaz z dne 14. 8. 2019 ni pravno veljaven in se ga razveljavi.

2Zoper navedeni sklep vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbe ZSSloV in ZObr, ki določata, da se ne predvideva drugih pravnih sredstev kot pritožbe in ugovora po 38. in 40. členu ZSSloV, saj je sodišče pri tem spregledalo določbo osmega odstavka 100.a člena ZObr. Navaja, da o ugovoru tožnika sploh ni bilo odločeno, temveč je prišel le dopis, da lahko tožnik zahteva s Pravilnikom najemniško stanovanje. Pripominja, da z družino živi na naslovu A. in da se zaradi družinskih razmer ne more seliti v najemniško stanovanje, še manj pa razume, da bi plačeval najemnino za stanovanje, če ima lastno hišo. Meni, da gre za hudo kršitev delovnopravne zakonodaje. Premestitev pa tudi ni časovno definirana, niti niso izkazane potrebe in razlogi zanjo. Meni, da takšni razlogi pomenijo kršenje ustavne pravice do svobodne izbire prebivališča, pravice do bivanja v družini, ki si jo je ustvaril, kršitev pravice do sodnega varstva, saj se vojska ne more postavljati nad z ustavo določeno pravico. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5Tožnik je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske z osebnim činom major razporejen na formacijsko dolžnost namestnika vodje enote B., .... Z ukazom z dne 14. 8. 2019 je bil razrešen te dolžnosti in z 19. 8. 2019 razporejen na formacijsko dolžnost višji častnik za operativne zadeve, ki se opravlja v nazivu major po formacijski številki ... v brigadi C.. Zoper ta ukaz o razporeditvi je tožnik sicer ugovarjal, vendar razen pravice do ugovora po službeni poti po 38. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in spremembe - ZSSloV) in pritožbe na odločitev po 40. členu ZSSloV niti ZSSloV niti Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in spremembe - ZObr), zoper ukaz ne predvidevata drugih pravnih sredstev. Tako Vrhovno sodišče RS (v zadevi opr. št. VIII Ips 83/2004 z dne 9. 11. 2004) kot Ustavno sodišče RS (opr. št. U-I-253/96 z dne 2. 4. 1998) sta v podobnih primerih zavzeli stališče, da akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 302/2002 izrecno zapisalo, da zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, tožbo tožnika v tem delu pravilno zavrglo.

6V razlogih sklepa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če z ZObr ni drugače določeno (prvi odstavek 88. člena ZObr). Pritožba se sklicuje na določbo 100.a člena ZObr, po kateri ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Po določbah 98. in 98.a člena ZObr se razporeditve pripadniku stalne sestave Slovenske vojske izvedejo z akti poveljevanja. Enako izhaja iz 56. člena. Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja¹. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v podobnem primeru, tudi na odločbo VDSS opr. št. Pdp 820/2014 z dne 9. 7. 2015, v kateri je bilo zavzeto tudi stališče, da ima tožnik po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper ukaz tudi možnost vložitve ustavne pritožbe. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi, tudi očitki o kršitvi ustavnih pravic, neutemeljene.

7Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Enako odločba VDSS Pdp 97/2014 z dne 5. 6. 2014.