98. člen ZObr

Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti. Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano

Pravilni so dejanski zaključki sodišča prve stopnje o trajanju delovnega dne na misiji in da je tožnik v Afganistanu delo opravljal vse dni v tednu, pri čemer je bil ritem dela enak od ponedeljka do nedelje. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka tožniku na misiji ni zagotovila dnevnega počitka med dvema delovnima dnevoma v nepretrganem trajanju 11 ur, do katerega je bil tožnik upravičen, temveč zgolj v nepretrganem trajanju 9,5 ur. V skladu z drugim odstavkom 98. člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174).

Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja.

Sodišče je del zahtevka (glede katerega tožnik tožbe ni umaknil) v posledici izpolnitve pravilno zavrnilo, kar pa ne daje podlage za priznanje stroškov postopka v zvezi s tem.

Po določbi 216. člena ZPP je prosti preudarek mogoče uporabiti le tedaj, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Ali je tožena stranka tožniku v času misije zagotovila koriščenje tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur in, kolikokrat (če sploh), je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožene stranke. Ne gre le za vprašanje višine v smislu 216. člena ZPP. Tožnik je za dokazovanje svojih trditev, da mu tožena stranka tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur ni zagotovila, predlagal zaslišanje več prič. Sodišče je zaslišalo priče, predlagane s strani tožene stranke, in dve priči, predlagani s strani tožnika. Ostale priče, ki jih je predlagal tožnik, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, nato pa je protislovno razlogovalo, da odločilnih dejstev ne more z gotovostjo ugotoviti, zaradi česar je število koriščenih dni tedenskega dopusta določilo po prostem preudarku, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdn

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožnik ni upravičen do razlike v plači, ker ni šlo za začasno razporeditev na drugo formacijsko dolžnost v skladu z 98. členom ZObr, na podlagi katere bi mu pripadala tudi plača za to formacijsko dolžnost, temveč je tožnik dela opravljal v začasni delovni skupini. Pravila službe v SV za delo v začasni skupinah pa določajo, da vojaške osebe v času začasne prerazporeditve v take skupine zadržijo pravice iz svoje formacijske dolžnosti. Tožena stranka je z ukazom odločila, da tožnik ohrani pravice iz delovnega razmerja iz formacije, na katero je formalno razporejen, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega napačno zaključilo, da je bil tožnik v letu 2009 formalno razporejen na formacijsko dolžnost varnostnik - receptor s plačo za 15. plačni razred in je bil zato do te plače upravičen tudi v času opravljanja dela v začasni delovni skupini. Navedeno bi veljalo le v primeru začasnih razporeditev na nižje vrednoteno formacijsko dolžnost (kar določa tudi 98. člen Zakona o obrambi). Tožnik bi obdržal enako plačo, kot jo je imel pred razporeditvijo, v kolikor bi v primeru začasnih razporeditev bila plača nižja od plače, ki jo je pr

Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v SV, ki niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja. Sodišče je zato tožbo za odpravo odredb (o razrešitvi in imenovanju na drugo formacijsko dolžnost) pravilno zavrglo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanih odločb o določitvi plače, ki sta bili izdani na podlagi odredb (o razrešitvi in imenovanju oz. premestitvi). Navedeni odločbi, izdani na podlagi odredb tožene stranke, sta pravilni in zakoniti, ker je tožniku plača določena v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Določitev plače je vezana na odredbo o razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost, tako glede določitve plače glede citirane predpise kot glede časovne veljavnosti. Z

Tožnik je bil v spornem obdobju formalno imenovan na formacijsko dolžnost pomočnika za informatiko, ki se opravlja v nazivu stotnika oziroma formacijsko dolžnost častnika specialista za informatiko, ki se opravlja v nazivu stotnika specialista, dejansko pa je v celotnem obdobju opravljal delo na formacijski dolžnosti načelnika oddelka. Zato je tožnik upravičen do plačila razlike med plačo, ko jo je prejemal za formacijsko dolžnost pomočnika (35. plačni razred) oziroma specialista za informatiko (37. plačni razred) in plačo, ki bi jo moral prejemati glede na dejansko opravljeno delo na formacijski dolžnosti načelnika oddelka (38. plačni razred)

Po določilu 3. odstavka 22. člena ZJU so lahko posamezna vprašanja za pripadnike Slovenske vojske z zakonom drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. ZObr v določilu 100. a člena na specifičen način ureja postopek uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja. Za odločanje o teh pravnih sredstvih je pristojen minister, ki mora odločiti s pisnim aktom, ki mora imeti obrazložitev in pravni pouk. Ker zakonodajalec uporablja pojem pisni akt in ne upravna odločba, v predmetni zadevi ni pristojno upravno sodišče. Tudi specialno določilo, ki se nanaša na primer, ki ga uveljavlja v tožbi, ne določa, da se o začasni razporeditvi na drugo delo odloča z upravno odločbo. Določilo 98. člena ZObr namreč pravi, da se o začasni razporeditvi odloča z akti poveljevanja. Akti poveljevanja pa niso upravne odločbe.

V primeru razporeditve na drugo dolžnost gre v skladu s pogodbo o zaposlitvi delavcu plača na podlagi količnika in dodatkov, ki so določeni v formaciji ali z drugimi predpisi za dolžnost, na katero je razporejen.

Ker je bil tožnik kot pripadnik slovenske vojske imenovan na drugo službeno dolžnost za nedoločen čas, ni moglo iti za začasno razporeditev po službeni potrebi v smislu 98. člena ZObr, temveč je šlo za redno imenovanje tožnika na službeno dolžnost za nedoločen čas z ukazom, kot aktom vodenja in poveljevanja, zoper katerega tožnik ni mogel uveljavljati varstva pravic. Tožniku je bila zato pravilno določena obračunska osnova plače na podlagi količnika za obračun plače, predvidenega za to službeno dolžnost.

Delavec je upravičen do plače po obračunski osnovi delovnega mesta, katerega delo dejansko opravlja na podlagi odredbe delodajalca, ki jih je bil dolžan spoštovati, če višina plače za posamične primere ni posebej drugače določena

Izpodbijana odločba je v skladu z veljavno sistemizacijo, ta pa s količniki, ki jih za delovna mesta VII. zahtevnostne stopnje določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur.l. RS št. 18/94). Delovnopravna zakonodaja ne določa, da bi delavec moral obdržati plačo v enaki višini, kot jo je prejemal pred razporeditvijo, razen v izjemnih okoliščinah, ki pa v konkretnem primeru niso podane (nujne službene potrebe). Vsak delavec ima pravico do plače, kot je določena za delovno mesto, na katero je razporejen.

Tožena stranka je dokazala, da se je v mesecu juniju 1998 začela reorganizacija Slovenske vojske, zaradi česar so se akti o organiziranosti enot spremenili. Zaposleni so bili na podlagi teh sprememb trajno razporejeni na nove dolžnosti. Razporeditev tožnika na novo delovno mesto je trajne narave in ne začasna. Zato se tožnik zmotno skicuje na 98. člen ZObr, ki ureja začasno razporeditev na drugo ali nižje ovrednoteno delovno mesto za najdalj eno leto in določa, da delavec v tem primeru obdrži enako plačo kot jo je imel pred razporeditvijo, če je zanj ugodnejša. Tožnik je zoper odločbo pravočasno vložil ugovor, ki skladno s 106. členom ZDR zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, saj je v predmetni zadevi sporna odločba o določitvi višine osnovnega količnika. Zato ne gre za sklep v smislu 1. alineje 2. odstavka 106. člena ZDR (določitev plače). Odločba (in s tem določitev količnika) je postala dokončna šele z vročitvijo dokončne odločbe tožniku (s katero je bilo odločeno o tožnikovem ugovoru), zato je tožena stranka dolžna tožniku izplačati vsakomesečne razlike v plači do dokončnosti odločbe.

Ker je minimalni količnik za delovno mesto določen z zakonom, tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega.

Ker je minimalni količnik za delovno mesto določen z zakonom, tožena stranka ni smela v svojih aktih določati nižjega.

Odločba o plači je postala dokončna, saj tožnik v tožbi ni zahteval njene razveljavitve oz. spremembe. Tožnik ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi navajal, da je ta odločba sporna in da zato zoper njo zahteva sodno varstvo, čeprav odločba vsebuje pravni pouk. Zato je tožnik upravičen do plače po količniku, ki je v njej določen v dokončni odločbi, ne pa do plače na podlagi 98. čl. Zakona o obrambi.