98.a člen ZObr

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da od delavcev toženke ni življenjsko pričakovati, da bodo priznali, da je bil tožnik šikaniran. Ker naj bi do zatrjevanih ravnanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji tožnikovi sodelavci, zaposleni pri toženki, vendar pa so njihove izpovedi, enako kot drugi dokazi, po določbi 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča. Poleg tega so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so pred zaslišanjem izrecno opozorjene (drugi odstavek 238. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je upoštevaje, da so bile njihove izpovedi glede zatrjevanih očitkov o (ne)obstoju trpinčenja tožnika v bistvenih delih skladne, pravilno ocenilo kot verodostojne. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur, ki ga je tožnik utemeljeval z navedbami, da je ves čas trajanja delovnega razmerja na delo prišel 15 minut prej in pred odhodom z dela ponovno opravil primopredajo v trajanju 15 minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da je toženka predložila evidence delovnega časa, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravljal ves čas vtoževanega obdobja (saj je bil od

Pravno podlago glede obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega izobraževanja v primeru enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja drugi odstavek 93. člena ZObr. V njem je določeno, da mora pripadnik stalne sestave v primeru, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let, ministrstvu povrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, in sicer glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Pravne podlage tovrstnega zahtevka tako ne predstavlja določba tretjega odstavka 57. člena ZSSloV, ki se nanaša zgolj na ostale, dopolnilne oblike vojaškega izobraževanja oziroma usposabljanja, na katere je vojaška oseba skladno s prvim odstavkom 57. člena ZSSloV napotena z ukazom in pri katerih gre za možnost pridobitve dodatne izobrazbe, ki je v interesu delodajalca, niso pa pogoj za nadaljevanje opravljanja dela in njihova neoprava nima za posledico prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (prim. odločba US RS U-I-82/17, sodba VDSS Pdp 81/2021, sklepa VS RS VIII Ips 148/2018, VIII Ips 158/2016).

Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanje izrecno urejata ZObr ter ZSSloV, kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih oziroma Zakona o delovnih razmerjih. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbena odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v Slovenski vojski, ki niso akti delovno pravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja.

Toženka neutemeljeno izpostavlja, da naj bi se za izračun višine odškodnine, ki se pripadniku prisodi zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, upoštevala le osnovna plača brez dodatkov k plači. Tudi za takšno stališče ni materialno pravne podlage, sklicevanje na način izračuna višine odškodnine zaradi neizrabljenega posebnega dopusta ali plačila za poseben dopust pa ni na mestu. V primeru posebnega dopusta pripadnik dela ne opravlja in praviloma odpotuje z mednarodne misije, pri odškodnini za neizrabljene dni tedenskega počitka pa gre za odškodnino, ker je pripadnik na dneve, ko bi moral biti prost, opravljal delo. Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VIII Ips 226/2017), je ta odškodnina odškodnina za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotavljanja pravice delavca do tedenskega počitka, pri njeni višini pa je relevantna celotna plača (osnovna plača in dodatki k plači), kot je opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve, ki je sicer določena na mesečni ravni.

Z ukazom, s katerim je bil tožnik razporejen na dolžnost, ki jo je opravljal v činu nadporočnika, tožnik ni pridobil osebnega čina nadporočnika. Iz ukaza namreč izhaja, da je tožnikov osebni čin poročnik in da je v višji čin nadporočnika razporejen po določbi 98.a člena ZObr. Ta člen določa, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je poročnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka na misiji razporedila na formacijsko dolžnost poveljnika, ki se je opravljal v nazivu poročnika. Prejšnja razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu nadporočnika, ne pomeni neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika. Tožnik ni imel osebnega čina nadporočnika, niti ni dokazal, da bi formacijsko dolžnost na misiji dejansko opravljal v nazivu nadporočnika, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače utemeljeno zavrnjen.

Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz oziroma odredbo o razrešitvi in imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev, zato ni dopustno sodno varstvo zoper akte o imenovanju in razrešitvi v SV, ki niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja. Sodišče je zato tožbo za odpravo odredb (o razrešitvi in imenovanju na drugo formacijsko dolžnost) pravilno zavrglo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanih odločb o določitvi plače, ki sta bili izdani na podlagi odredb (o razrešitvi in imenovanju oz. premestitvi). Navedeni odločbi, izdani na podlagi odredb tožene stranke, sta pravilni in zakoniti, ker je tožniku plača določena v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini in z Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede. Določitev plače je vezana na odredbo o razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost, tako glede določitve plače glede citirane predpise kot glede časovne veljavnosti. Z

Pripadnika stalne sestave se lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin (drugi odstavek 98.a člena ZObr). Tožnikov osebni čin je nadporočnik, zato ni nedopustno, da ga je tožena stranka z izpodbijano odločbo razporedila na formacijsko dolžnost častnika, ki se opravlja v nazivu nadporočnika, kar je tudi tožnikov osebni čin. Tožniku je bila plača za sporno obdobje obračunana v skladu z odločbo, s katero mu je bila določena plača za formacijsko dolžnost, na katero je bil razporejen in ki jo je tudi dejansko opravljal. Tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela na drugi formacijski dolžnosti, kot pa je bil nanjo razporejen, zato tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo tožbo za razveljavitev ukaza o imenovanju tožnice na formacijsko dolžnost pomočnika za psihološko dejavnost in istočasnem imenovanju v naziv vojaški uslužbenec XIII. razreda in tožbo v zvezi z zahtevkom za izdajo ukaza o imenovanju v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda. Sklep sodišča prve stopnje o zavrženju je pravnomočen in je nanj vezano tako sodišče druge stopnje kot revizijsko sodišče. Dejstvo, da je bila tožnica z ukazom imenovana na formacijsko dolžnost pomočnika za psihologijo in hkrati na tej dolžnosti imenovana v naziv vojaški uslužbenec XIII. razreda, zato ni moglo biti več predmet presoje pritožbenega in revizijskega sodišča.

Sodišče druge stopnje je najmanj preuranjeno zaključilo, da tožnik v spornem obdobju na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni bil razporejen tudi na dolžnost pripravnika za vojaškega pilota. Pogodba o zaposlitvi res nalaga toženi stranki, da se za tako imenovanje na dolžnost izda posebna odredba ali ukaz. Z vidika pravic delavca pa bi bila lahko pomembna tudi dejanska odreditev dela na drugi dolžnosti oziroma izrecno soglasje pristojnih nadrejenih za operativno opravljanje dela na taki dolžnosti. V tožnikovem primeru bi se lahko taka odreditev dolžnosti kazala že v operativnem omogočanju uporabe sredstev, značilnih za usposabljanje pripravnika za vojaškega pilota in formalno spremljanje takšnega pripravništva s strani pristojnih nadrejenih oseb.