UPRS Sodba I U 288/2020-6

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter za sestavo in vložitev tožbe v upravnem sporu zoper sklep Finančne uprave RS o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4933-35604/2019-7 z dne 4. 6. 2019 (v nadaljevanju sklep Finančne uprave RS) v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT-498-2-128/2019-8 z dne 19. 12. 2019 ter kot oprostitev plačila sodnih taks.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Organ za BPP navaja, da je potrebno pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj ni namen, da se odobri BPP v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Organ za BPP ugotavlja, da se je zoper tožnika s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... začel postopek osebnega stečaja, pri čemer je bil sklep o odpustu obveznosti izdan dne 24. 1. 2017, pravnomočen pa je postal dne 17. 3. 2017. Organ za BPP navaja, da je tožnik v pritožbi zoper sklep Finančne uprave RS podal ugovor zastaranja ter navajal, da zastaranje z vložitvijo predloga za izvršbo ni bilo pretrgano. Nadalje je ugovarjal obsegu odpuščenih obveznosti oziroma retroaktivni uporabi 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Organ za BPP ugotavlja, da sta tako Finančna uprava RS, kot tudi Ministrstvo za finance, v zvezi s tožnikovimi ugovori, podala obsežna pojasnila, ki imajo podlago v veljavni zakonodaji in sodni praksi, tožnik pa v zvezi z danimi pojasnili v prošnji za dodelitev BPP ni podal nobenih nasprotnih navedb. Po povedanem ugotavlja, da tožnik s tožbo zoper izpodbijani sklep že na prvi pogled nima verjetnega izgleda za uspeh. Tožnikova prošnja je bila zato zavrnjena kot neutemeljena zaradi neizpolnjevanja objektivnega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se prošnja za dodelitev BPP v skladu s 24. členom ZBPP lahko zavrne, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, pri čemer mora biti ta okoliščina očitna, saj bi sicer lahko prišlo do neupravičenega posega v pravico do sodnega varstva. Po mnenju tožnika je organ za BPP v obravnavanem primeru prekoračil svoja pooblastila, ki mu nalagajo, da odloči na podlagi pravnega standarda verjetnosti uspeha v sodnem postopku. Organ za BPP je namreč v izpodbijani odločbi zgolj povzemal ter se skliceval na obrazložitev, kot je izhajala iz sklepa Finančne uprave RS in odločbe Ministrstva za finance z dne 19. 12. 2019. Organ za BPP se je v obravnavanem primeru postavil v vlogo sodišča z oceno, da sta tako Finančna uprava RS, kot tudi Ministrstvo za finance jasno obrazložila razloge za izdajo sklepa Finančne uprave RS oziroma za zavrnitev pritožbe zoper navedeni sklep. Organ za BPP v obravnavanem primeru po mnenju tožnika ni izhajal iz verjetnosti izgleda za uspeh, temveč je odločitev vezal na stopnjo gotovosti.

4Tožnik se med drugim sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča I U 1030/2007 ter Vrhovnega sodišča RS X Ips 404/2012 in navaja, da presoja ali ima zadeva verjetni izgled za uspeh ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Organ za BPP standardu očitnosti neuspeha ni zadostil, saj se je v izpodbijani odločbi skliceval le na obrazložitev sklepa Finančne uprave RS in odločbe Ministrstva za finance z dne 19. 12. 2019, kar pa ne pomeni, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh. Po oceni tožnika v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP. Navaja, da je upravičeno ugovarjal zastaranje terjatve iz naslova protipravno pridobljene premoženjske koristi ter uporabo napačnega Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ZFPPIPP, kot tudi z Ustavo RS določenih pravic in svoboščin oziroma konkretno 155. člena Ustave RS. V izpodbijani odločbi ni bilo upoštevano določilo 1. člena ZBPP. Poleg navedenega ugovarja kršitev pravice do enakopravnosti oziroma enakega varstva pravic iz 22. in 15. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu za BPP v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka ter prosi za oprostitev plačila sodne takse za vložitev predmetne tožbe.

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8Tožena stranka je v predmetni zadevi odločila na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je po presoji sodišča tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.

9Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

10Po presoji sodišča je tožena stranka glede na okoliščine obravnavanega primera pravilno presodila, da tožnik z vložitvijo tožbe zoper sklep Finančne uprave RS nima verjetnih izgledov za uspeh. Kot je bilo tožniku pojasnjeno že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tožnik tudi po presoji sodišča ne bi uspel s tožbenimi ugovori, da je terjatev iz naslova odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi zastarala, oziroma da mu je bila odpuščena, niti ne bi uspel z ugovori v zvezi z retroaktivno uporabo ZDavP-2 in ZFPPIPP.

11Sodišče ugotavlja, da predstavljata izvršilna naslova v obravnavani zadevi sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 39647/2010 z dne 12. 12. 2011 v zvezi s terjatvenim listom Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 39647/2010 z dne 17. 9. 2012, pravnomočna dne 9. 8. 2012 in izvršljiva dne 28. 9. 2012 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 34288/2017 z dne 29. 1. 2018 v zvezi s terjatvenim listom Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 34288/2017 z dne 16. 8. 2018, izvršljiv dne 11. 9. 2018. Zoper tožnika se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... začel postopek osebnega stečaja, pri čemer je bil dne 24. 1. 2017 izdan sklep o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen dne 17. 3. 2017 in v skladu s katerim odpust obveznosti učinkuje na vse navadne in podrejene terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 30. 10. 2012, razen tistih, ki jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP.

12Sodišče ugotavlja, da je v času izdaje sklepa o odpustu obveznosti dne 24. 1. 2017 že veljal peti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja zadržanje zastaranja za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe ter določilo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, ki določa, da odpust obveznosti ne učinkuje na terjatve iz naslova odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenim v kazenskem postopku. Ker se po prvem odstavku 407. člena ZFPPIPP dolžniku odpustijo obveznosti šele z izdajo sklepa o odpustu obveznosti in ne z izdajo sklepa, s katerim se postopek odpusta obveznosti začne, je organ za BPP tudi po presoji sodišča pravilno ugotovil, da v obravnavanem primeru ne gre za nedovoljeno retroaktivno uporabo zakona, zaradi zadržanega zastaranja pa tudi ni mogoče govoriti o zastaranju terjatev po sklepu Finančne uprave RS.

13Sodišče po povedanem ugotavlja, da je organ za BPP pravilno zaključil, da tožnik s tožbo zoper sklep Finančne uprave RS nima verjetnega izgleda za uspeh, saj terjatev iz navedenega sklepa še ni zastarala, niti ni prenehala s sklepom o odpustu obveznosti z dne 24. 1. 2017.

14Sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, da je organ za BPP v obravnavanem primeru s sklicevanjem na upravna akta prve in druge stopnje prekoračil svoja pooblastila, ki mu nalagajo, da odloči na podlagi pravnega standarda verjetnosti uspeha v sodnem postopku. Sodišče namreč ugotavlja, da je v primeru kot je obravnavani, za presojo pravnega standarda verjetnosti uspeha potrebno preveriti vsebino tožbenih argumentov tako z vidika dejanskega stanja kot tudi z vidika mogočih pravnih podlag, za kar je po presoji sodišča potrebno opraviti vsaj v omejenem obsegu tudi vsebinski preizkus zadeve.

15Sodišče po povedanem zavrača tudi tožnikove ugovore o posegu v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in v prepoved povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS. Prav tako z izpodbijano odločbo po presoji sodišča ni prišlo do kršitve 1. člena ZBPP, niti do posega v pravice iz 15. in 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Po presoji sodišča namreč pavšalnega zatrjevanja o kršitvi enakega varstva pravic, ker se tožnik ne strinja z odločitvijo organa za BPP, ni mogoče opredeliti kot kršitve 22. člena Ustave RS. Kršitve enakega varstva pravic sodišče tudi v samem postopku dodelitve BPP ni našlo.

16Glede na navedeno je organ za BPP v predmetni zadevi ravnal pravilno, ko je v skladu z določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo za BPP zavrnil, saj je zadeva, v kateri tožnik prosi za BPP, očitno nerazumna oziroma tožnik v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Za dodelitev BPP pa mora biti navedeni pogoj izpolnjen, ne glede na finančne okoliščine, saj morata biti izpolnjena oba navedena pogoja kumulativno.

17Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.

19Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

20V zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks pa sodišče pojasnjuje, da se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1), zato posebno odločanje o oprostitvi plačila sodne takse ni potrebno.