VSL Sklep I Cp 886/2020

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse. Sklenilo je, da mora tožnica takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.227,00 EUR plačati v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, ter napovedalo prisilno izterjavo neplačanih obrokov.

2Tožnica se je pritožila brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Nasprotuje odmerjeni višini sodne takse. Sodišče je pri izračunu uporabilo napačno osnovo, 63.097,02 EUR namesto 48.283,56 EUR, kolikor znaša v tožbi navedena vrednost spornega predmeta. Tudi tožničina hči je vložila identično tožbo, vendar je plačala za 222,00 EUR nižjo takso.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je na podlagi zbranih podatkov o tožničinem premoženjskem stanju materialnopravno pravilno zaključilo, da tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev za predlagano taksno oprostitev, ampak je upravičena le do obročnega plačila takse. Pritožnica navedeni presoji ne oporeka, izpodbija pa odmero dolgovane sodne takse, vendar neupravičeno.

5Sodne takse se po prvem odstavku 19. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv.

6Tožnica s tožbo, poleg ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in plačila 59.097,02 EUR z obrestmi, zahteva tudi ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke; vrednost te terjatve je po pozivu sodišča¹ ovrednotila z zneskom 4.000,00 EUR.²

7Sodišče prve stopnje je pri odmeri takse izhajalo iz vsote obeh navedenih vrednosti (63.097,02 EUR). Pri tem je spregledalo, da se po prvem odstavku 20. člena ZST-1 v istem postopku na isti stopnji vrednosti spornih predmetov seštevajo le, kadar zakon ne določa drugače. Tožničini zahtevki v tožbi imajo različno dejansko in pravno podlago. V takem primeru pa je po drugem odstavku 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katerega pri ugotavljanju vrednosti zahtevka izrecno napotuje drugi odstavek 19. člena ZST-1, odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. To pomeni, da je treba sodno takso, ki jo mora plačati tožnica za postopek na prvi stopnji, odmeriti od vsake navedene vrednosti posebej. Tožnica torej poleg že odmerjenega zneska v višini 1.227,00 EUR dolguje še plačilo za preostalih 4.000,00 EUR, kar po tar. št. 1111 taksne tarife znaša dodatnih 225,00 EUR.

8Po navedenem bi tožnica za postopek na prvi stopnji morala plačati skupaj 1.452,00 EUR sodne takse. S svojo pritožbo zoper izpodbijani sklep, ki ji nalaga plačilo v nižjem znesku, zato ne more uspeti.

9Pritožbeno sklicevanje na vrednost spornega predmeta, ki je bila navedena v tožbi, ni utemeljeno, saj je bila ta vrednost očitno prenizka glede na zahtevke, ki jih tožnica uveljavlja zoper toženko. Brez pomena je tudi sklicevanje na višino sodne takse, ki jo mora v identičnem sporu plačati tožničina hči. Taksna obveznost je namreč vedno individualna in odvisna od vrednosti zahtevka oziroma predmeta spora v vsakem konkretnem primeru.

10Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 1. 2020.
² Vloga tožeče stranke z dne 3. 2. 2020.