UPRS Sodba I U 907/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel z gozdnimi in kmetijskimi zemljišči za pripadajoči delež A.A., na tam naštetih parcelah, poleg tega pa je (med drugim) zavrnil odobritev pravnega posla s tem deležem na omenjenih parcelah med A.A. in tožnico ter zavrgel zahteve za odobritev pravnih poslov za tam našteta stavbna, pozidana in vodna zemljišča. Iz obrazložitve, kolikor se nanaša na tožnico, izhaja, da so trije vlagatelji pri prvostopenjskem organu vložil vloge za odobritev pravnega posla, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, tožnica pa je ob tem uveljavljala predkupno pravico, ki temelji na 32. členu njenih pravil. Organ ob tem ugotavlja, da je predmet obravnavane odobritve promet z lastninskimi deleži pri nepremičninah, ki so bile predmet vračanja Agrarni skupnosti A. (torej tožnici) po ZPAVS. Svojo odločitev opira na zakonsko ureditev, po kateri agrarno skupnost kot predkupno upravičenko opredeljuje šele Zakon o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZAgrS), po kateri je agrarna skupnost fizičnih in pravnih oseb, ki je bila kot agrarna skupnost ponovno vzpostavljena in organizirana na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPAVS) in je vpisana v Register agrarnih skupnosti iz 15. člena ZAgrS po postopku iz 16. člena ZAgrS. Tožnica še ni registrirana po ZAgrS, zato tudi ni predkupna upravičenka po 42. členu ZAgrS. Po drugi strani ZPAVS ne določa, da bi agrarne skupnosti lahko bile kupec ali celo predkupne upravičenke, zato postopek prometa z deleži članov takih agrarnih skupnosti poteka v skladu z drugimi predpisi, ne pa po ZAgrS.

2Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka za svoje stališče nima materialnopravne osnove oziroma je to stališče v nasprotju tako z ZPAVS kot z ZAgrS. Stališče sploh ni obrazloženo, kar pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka, poleg tega pa tožnica meni, da organiziranost po novem zakonu ni ovira za uporabo njegovih določb, posebej, ker kaj takega ni določeno v prehodnih določbah. Tožnica ustreza opredelitvi iz prvega odstavka 2. člena ZAgrS in je tudi vpisana v register agrarnih skupnosti, kar je toženki znano, saj vodi ta register. Toženka bi zato morala upoštevati ureditev, ki izhaja iz tožničinih pravil, ki pomenijo civilno zavezo med vsemi njenimi člani. Za tako poseganje v razmerje med člani skupnosti nima pristojnosti, predkupna pravica, ki izvira iz teh zavez pa ni v ničemer v nasprotju z Zakonom o kmetijskih zemljiščih.

4Tudi 42. člen ZAgrS se pri prometu z deleži agrarne skupnosti uporablja le smiselno, Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) pa šele, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavi svoje pravice. Glede na to bi moral ponudnik svoj delež najprej ponuditi ostalim članom toženke, namreč solastnikom in skupnim lastnikom. Poleg tega tožnica navaja še, da v zvezi s stavbnimi zemljišči in priobalnim pasom toženka nima "nobene pristojnosti izvajati postopek o tem, ali predkupni upravičenci uveljavljajo svojo predkupno pravico". Meni, da bi morala toženka zahtevo za odobritev zavreči "takoj in v celoti, ko je ugotovila, da delež v agrarni skupnosti ni sestavljen izključno iz kmetijskih in gozdnih zemljišč".

5Z zavrnilnim sklepom se toženka ni rešila vprašanja zakonitosti odločanja, odobritev samo o delu deleža v solastnini in skupni lastnini, posebej tam, kjer po stanju zemljišče knjige deleži niso določeni, pa ni možna in je nezakonita. Meni tudi, da bi toženka ne smela ugotavljati dejanskega stanja izključno po zemljiški knjigi, temveč glede na pravila agrarne skupnosti tudi po registru deležnih pravic, ki ga je izdal komisar za agrarne operacije dne 19. 7. 1919. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

6Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8Glede na tožbene navedbe je v zadevi sporno, ali toženka v postopku po ZKZ sploh lahko odloča o odobritvi posla z lastniškimi deleži na zemljiščih, ki so vključena v agrarno skupnost, in če da, ali oziroma v kakšnem obsegu lahko tožnica uveljavlja predkupno pravico na teh deležih. Pri tem med strankama ni sporno, da gre pri zemljiščih, ki so bila predmet pravnega posla oziroma njegove odobritve, za zemljišča, ki so dejansko vključena v Agrarno skupnost A.

9Po drugem odstavku 17. člena ZKZ promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami poteka po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. To pomeni, da gre pri določitvi vrstnega reda predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ za obvezno ureditev, ki je ni mogoče izključiti s pravnim poslom, temveč zgolj z drugim zakonom. Toženka je torej ravnala pravilno, ko je o prometu z lastniškimi deleži na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih odločala v postopku, kot ga predpisuje ZKZ. Pri tem ji zakon omogoča upoštevati notranja pravila oziroma medsebojna razmerja med člani agrarne skupnosti le toliko, kolikor to izhaja iz drugega zakona.

10Kot pravilno ugotavlja toženka, ZPVS česa takega ne določa, posebna pravila o predkupni pravici pri prodaji solastniškega deleža pa v 42. členu določa ZAgrS. Ta zakon torej predstavlja "drug zakon" v smislu drugega odstavka 17. člena ZKZ, po njem pa je agrarna skupnost, katere član je prodajalec, prva predkupna upravičenka pri prodaji solastniškega deleža na nepremični članov. Glede na obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe je moralo zato sodišče odgovoriti še na vprašanje, ali je tožnico mogoče šteti za agrarno skupnost v smislu ZAgrS.

11Po prvem odstavku 2. člena ZAgrS je agrarna skupnost po tem zakonu skupnost fizičnih in pravnih oseb, ki je bila kot agrarna skupnost ponovno vzpostavljena in organizirana na podlagi ZPAVS in je vpisana v register agrarnih skupnosti iz 15. člena tega zakona (torej ZAgrS). Ta določba je že na jezikovni ravni dovolj jasna in nedvoumna, da ne pušča nobenega prostora za interpretacijo, da bi bilo mogoče za agrarno skupnost v skladu z ZAgrS šteti tudi skupnost, ki ni vpisana prav v register iz 15. člena tega zakona. Ta register že očitno in na prvi pogled ni tisti, ki ga predpisuje 6. člen ZPVAS, saj z ZAgrS podrobno določa tako njegovo vsebino (15. člen) kot postopek vpisa v register (16. in 17. člen), s čimer je med drugim zagotovljeno, da je agrarna skupnost organizirana in upravljana v skladu z ZAgrS. Da je bil prav tak tudi namen zakonodajalca, izhaja iz obrazložitve k 2. in 15. členu v predlogu zakona (EDA 2013-2330-0221 z dne 28. 5. 2015).

12To pomeni, da se tožnica glede uveljavljanja predkupne pravice na nepremičninah enega od svojih članov ne more sklicevati na svojo organiziranost v skladu z ZPAVS, če še ne izpolnjuje pogojev za agrarno skupnost po prvem odstavku 2. člena ZAgrS, med katerim je tudi vpis v register iz 15. člena ZAgrS. Da tožnica v ta register še ni vpisana, med strankama niti ni sporno.

13Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s 63. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Dejanske okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločitev, namreč, da gre za promet z lastniškimi deleži člana agrarne skupnosti na nepremičninah in da tožnica še ni vpisana v register iz 15. člena ZAgrS, med strankama nista sporni, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.