VSRS Sklep I Up 63/2017

I. Pritožba se zavrže.

II. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Pred sodiščem prve stopnje se vodi upravni spor, v katerem tožnica izpodbija odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Ljubljana, št. 0610-3307/2015-28-30029 z dne 6. 10. 2015, s katero ji je bila naložena odprava nepravilnosti v roku 15 dni tako, da na zahtevo kolektivne organizacije ob koncu vsakega četrtletja sporoča podatke o vrsti in številu prodanih ali uvoženih naprav in nosilcev ter podatke o prodanih fotokopijah, ki so potrebni za izračun dolžnega nadomestila. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo S. GIZ (v nadaljevanju: pritožnik) za udeležbo v tem upravnem sporu (I. točka izreka) in njegov stroškovni zahtevek (II. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljilo, da pritožniku z izpodbijano odločbo Tržnega inšpektorata ni bila niti dana pravica niti naložena obveznost. Tožnica je samo zavezana posredovati podatke na pritožnikovo zahtevo, ta pa bo nato na podlagi pridobljenih podatkov šele opravil izračun nadomestila, katerega plačilo bo lahko nato od nje terjal. Pritožnik izkazuje kvečjemu posredni ekonomski interes za pobiranje nadomestila za avtorje, četudi to njegovo pooblastilo temelji na zakonu.

3Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožnik pritožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da odločba, katere odpravo zahteva tožnica v tem upravnem sporu, vzpostavlja materialnopravno razmerje med njim in tožnico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da pravica do obveščenosti po (tedaj veljavnem) četrtem odstavku 38. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP)¹ ne bi bila samostojno materialno upravičenje, temveč zgolj predhodna faza pri pobiranju pravičnega nadomestila za dovoljeno reproduciranje, ki ga ureja prvi odstavek 37. člena ZASP. Za obstoj pravnega interesa za udeležbo v postopku ni nujno, da bi sodba v izreku zajela tudi stranko z interesom. Zato pritožnik predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za udeležbo ugodi v celoti oziroma podredno, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni dovoljena.

6V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. Položaj strank tako tudi v tem delu celovito ureja ZUS-1, ki s tem izključuje splošno ureditev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se sicer uporablja tudi v upravnem sporu. Pravila ZPP (199. člen in nasl.) se tako uporabljajo le v zvezi s postopkom odločanja o udeležbi strank v navedenih upravnih sporih po merilih, ki jih za to določa ZUS-1.

7O tem, da je za odločitev o priznanju položaja stranke po citirani določbi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 pristojno sodišče prve stopnje, ni nobenega dvoma. Vendar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podalo napačen pravni pouk, po katerem je zoper navedeni sklep dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Tak pravni pouk pa stranki ne more dati več pravic, kot ji gredo po zakonu.

8ZUS-1 namreč v 82. členu izrecno določa, da se sklep sodišča prve stopnje lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon, torej ZUS-1.² Navedeno ustreza posebnemu položaju in organizaciji specializiranega upravnega sodstva, ki izvršuje sodni nadzor nad organi uprave, ter položaju Vrhovnega sodišča, katerega temeljna naloga je zagotavljanje precedenčnega sodnega odločanja o najpomembnejših pravnih vprašanjih, s ciljem razvoja prava in poenotenja sodne prakse. To pa tudi pomeni, da se na podlagi in v primerih, ki jih določa ZUS-1, vzpostavlja posebno redno pravno sredstvo zoper sklepe Upravnega sodišča, ki ima položaj višjega sodišča, na Vrhovno sodišče, čeprav je po splošni zakonski ureditvi ZPP (razen izjemoma) pritožba dopustna samo zoper sklepe sodišča prve stopnje na višje sodišče, ne pa tudi zoper sklepe višjega sodišča na Vrhovno sodišče (363. člen in nasl. ZPP). Tako je npr. v upravnem sporu zoper sklep, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljena posebna pritožba na Vrhovno sodišče, če ta zakon ne določa drugače (drugi odstavek 82. člena ZUS-1).

9ZUS-1 pa ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan. Prav tako pa tudi pri tem ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek, kar bi dovoljevalo pritožbo na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da bi dovoljenost pritožbe zoper navedeni sklep tudi pomenila, da bi bilo dovoljeno pravno sredstvo o manj pomembni (procesni) odločitvi, čeprav bi bilo pravno sredstvo zoper odločitev o glavni stvari omejeno ali sploh ne bi bilo dovoljeno.³

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo moralo zavreči na podlagi1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Ker s pritožbo ni uspel, nosi pritožnik v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Sedaj veljavni Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) določa enako v šestem odstavku 48. člena.
² V tem smislu tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018.
³ Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017.