VSRS Sodba I Ips 45214/2013-123

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenega B. P. s sodbo z dne 11. 6. 2015 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ob posebnem pogoju, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovani I. S. znesek 5.000,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanki prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 85,55 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 5. 2016 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi, obsojenca pa oprosti plačila stroškov postopka.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 12. 8. 2016 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve niso podane ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne. Navaja, da se v zahtevi zatrjevano nasprotje ne nanaša na odločilna dejstva, saj okoliščina, ali je obsojenec oškodovanko prosil za denar ali pa mu ga je oškodovanka dala sama, ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Nestrinjanje zagovornice z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenec oškodovanki lažnivo prikazoval, da bo odprl tovarno v K., in nestrinjanje z razlago sodišča, ki je obsojenčevo „jamranje“ štelo za posredno prošnjo, da bi mu oškodovanka posodila denar, pa predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke dne 12. 8. 2016 na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njeni zagovornici, ki nanjo nista odgovorila.

B.

5Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je izrek sodbe, iz katerega izhaja, da je obsojenec oškodovanko prosil, da mu za dva meseca posodi 5.000,00 EUR, v nasprotju z izpovedbo oškodovanke, temu posledično pa so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani pravnomočni sodbi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Ob povzemanju izpovedbe oškodovanke, zagovornica kršitev utemeljuje z navedbami, da obsojenec dne 3. 8. 2012, ko mu je posodila denar, oškodovanke ni zaprosil za posojilo, temveč mu je denar oškodovanka ponudila sama. Po navedbah zagovornice je zato tudi nerazumljiv izrek izpodbijane sodbe, saj objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja niso opisani v skladu z dejanskim stanjem.

6Na vsebinsko enake pritožbene trditve je obsojenčevi zagovornici odgovorilo že pritožbeno sodišče v 5. točki razlogov izpodbijane sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče utemeljeno zaključilo, da uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Izrek sodbe tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni nerazumljiv, prav tako si razlogi sodbe ne nasprotujejo in tudi niso nejasni, kot to zatrjuje zahteva. Vrhovno sodišče zato v celoti sprejema stališče in razloge pritožbenega sodišča, ki je ob dejstvu, da je oškodovanka obsojencu izročila znesek v višini 5.000,00 EUR, ki je po njunem medsebojnem dogovoru predstavljal posojilo, obrazložilo, da okoliščina, ali je bil obsojenec tisti, ki je oškodovanko prosil za denar ali pa mu ga je ponudila sama, ko ji je navajal, da mu manjka le še nekaj denarja za uspešen začetek posla, ni bistvenega pomena, zato si razlogi sodbe ne nasprotujejo in tudi njen izrek ni v nasprotju z obrazložitvijo. Tudi sicer Vrhovno sodišče sprejema razlago prvostopenjskega sodišča, ki je ob povzemanju in interpretaciji izpovedbe oškodovanke, iz katere resda izhaja, da je obsojenec neposredno ni prosil, da mu posodi denar, njegovo tarnanje, da je trenutno v finančni stiski in da mu za odprtje tovarne v K. manjka le še majhen delež, štelo kot posredno prošnjo za izposojo denarja. Po stališču Vrhovnega sodišča je iz okoliščin konkretnega primera, ob upoštevanju zaupnega odnosa, ki se je predhodno vzpostavil med obsojencem in oškodovanko, in dejstvu, da je obsojenec vedel, da je oškodovanka ravno v tistem času prejela denar iz naslova prodaje stanovanja, nedvomno mogoče sklepati, da je obsojenec, četudi ne eksplicitno (expressis verbis), pač pa z opisovanjem finančnih težav, povezanih z domnevnim odprtjem tovarne, oškodovanki povsem nazorno izrazil željo, naj mu posodi denar,(1) kar je oškodovanka, glede na to, da mu je denar nato dejansko izročila, obsojenec pa ji je izročil tudi pisno potrdilo z rokom vračila posojenega zneska, tudi sama štela kot prošnjo za posojilo. Prvostopenjsko sodišče je glede na povedano, ob upoštevanju celotnega konteksta obravnavanega dogodka, torej utemeljeno (lahko) sklepalo, da je obsojenec na opisani način oškodovanko prosil, da mu posodi denarni znesek v višini 5.000,00 EUR.

7Zagovornica nadalje zatrjuje, da v ravnanju obsojenca ni zaslediti zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, saj „jamranje“, kot to obrazlagata nižji sodišči, ne pomeni zavajanja. Pri tem navaja, da obsojenec oškodovanke ni nikoli prosil, da mu posodi denar, marveč mu ga je slednja posodila sama, prav tako ji ni lažnivo zatrdil, da ustanavlja firmo. Po stališču zagovornice gre zato v obravnavanem primeru za navadno civilnopravno razmerje.

8Zagovornica z zgornjimi navedbami nakazuje na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki pa ni podana. O kršitvi kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP govorimo, kadar je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje, če, med drugim, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Vrhovno sodišče zato sprejema presojo sodišča druge stopnje, ki je enake pritožbene navedbe zagovornice utemeljeno zavrnilo (7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, je obsojenec očitano dejanje storil tako, da je zato, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil oškodovano I. S. v zmoto in jo zapeljal, da je v škodo svojega premoženja kaj storila, na način, da jo je prosil, da mu za dva meseca posodi 5.000,00 EUR, ji pri tem lažnivo zatrdil, da ustanavlja firmo in da ji bo denar vrnil v dveh mesecih, v ta namen pa ji izročil pisno potrdilo z rokom vračila denarja, in jo s tem zapeljal, da mu je izročila 5.000,00 EUR, denarja pa ji ni vrnil, saj takšnega namena že ob sklenitvi dogovora ni imel, pa tudi realnih zmožnosti za vračilo ne, saj je bil brez finančnih sredstev. Navedeni opis kaznivega dejanja zagovornici ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, saj iz opisa dejanja jasno in določno izhaja, med drugim tudi to, na kakšen način je obsojenec oškodovanko z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, ko ji je zatrdil, da ustanavlja firmo, ki se bo ukvarjala z bio oljem, in da ji bo denar vrnil v dveh mesecih, ter ji v ta namen izročil pisno potrdilo. Kolikor pa se zagovornica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ko navaja, da obsojenec oškodovanke ni nikoli prosil, da mu posodi denar, in da ji ni lažnivo zatrdil, da ustanavlja firmo, pa s temi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni zakonski določbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

9Zagovornica v zahtevi še navaja, da je v izpodbijani sodbi podana tudi kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče „prošnjo za posojilo“ in obsojenčev goljufivi namen moralo obrazložiti na način, da je obsojenec začel oškodovanki tožiti, da sicer ima kapital, vendar mu manjka le še majhen delež, ter ji na ta način „jamral“, da se je trenutno znašel v finančni stiski in da bi potreboval pomoč. Zagovornica te kršitve s pritožbo ni uveljavljala, pri tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, zakaj je v pritožbi ni mogla uveljavljati. Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve zaradi materialne neizčrpanosti zato ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Tudi sicer je že na prvi pogled očitno, da kršitev ni podana, saj sta opisa dejanj, vsebovana v izreku prvostopenjske sodbe in tenorju obtožnega akta, popolnoma identična.

C.

10Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, saj je brez premoženja, po podatkih sodbe sodišča druge stopnje pa prejema tudi denarno socialno pomoč (točka 14 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

----

(1) Glagol prositi po Slovarju slovenskega knjižnega jezika namreč pomeni izražati komu željo a) da kaj da, naredi: b) da kdo postane deležen česa. Gl. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC, SAZU - Portal BOS, dostopen na spletni strani http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.