UPRS sklep I U 1494/2016

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi v tej zadevi.
II. Zadeva se po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnika, s katero je ta zahteval, da se v času odsotnosti A.A., za katero je tožnik postavljen za skrbnika za poseben primer, ne zaračunava doplačilo za dodatno oskrbo, ampak se zaračuna samo standardna oskrba. Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

2Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil tožbo, s katero zahteva, da se ta odpravi in da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnik v tožbi med drugim pojasnjuje, da je želel, da se ne obračuna oskrba, ki za A.A. ni bila opravljena. Navedel je, da želi, da se obračunava zgolj standardna oskrba. Navaja, da prvostopenjski organ ni opravil dodatnih storitev, torej storitev, ki niso standardne, ampak je za njih potrebno doplačilo, in sicer v času, v katerem je bila A.A. v bolnišnici – v tem času niso bila dnevno izvajana različna opravila. Kljub temu je te storitve prvostopenjski organ zaračunal tožniku. Zaradi narave svoje odločitve sodišče podrobneje tožbe ne povzema.

3Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov, navedenih v odločbi drugostopenjskega organa.

4Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

5Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je v tem upravnem postopku odločalo o tem, ali je utemeljeno zaračunavanje doplačila za dodatno oskrbo v času odsotnosti Irme Tolič, katere skrbnik za posebni primer je tožnik. Iz 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) izhaja, da je socialno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov (5. točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1), in sicer: 1) o socialno-varstvenih dajatvah ter b) o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za področje, kot ga zajema 5. točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. S tem v zvezi želi sodišče opozoriti, da je Delovno in socialno sodišče in posledično temu Vrhovno sodišče vsebinsko večkrat odločalo v zadevah oprostitve plačila institucionalnega varstva, kar sicer ni povsem identična zadeva kot je obravnavana, gre pa za vsebinsko podobno zadevo (sodbi Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 255/2015, VIII Ips 299/2015). Glede na vse navedeno upravno sodišče meni, da je za reševanje te zadeve pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

6Ker je v predmetni zadevi sodno varstvo tožniku zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno in ne upravno sodišče, se je naslovno sodišče na podlagi 19. in 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) izreklo za stvarno nepristojno in še odločilo, da bo zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Sodišče želi dodati še to, da je v pravnem pouku drugostopenjske odločbe sicer res navedeno, da se v tej zadevi sproži upravni spor, zaradi česar je tožnik sledeč takemu pravnemu pouku tudi vložil tožbo na Upravno sodišče, vendar pa to ne more vplivati na dejstvo, da je skladno s 7. členom ZDSS-1 glede na vsebino ta zadeva v pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.