VSK sodba Cpg 306/2016

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.329,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, In 73/2015 z dne 24.3.2015 glede izterjave glavnice v znesku 382.837,99 EUR, izreče za nedopustno. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča strankav15-ih dneh plačati pravdne stroške tožene stranke v višini 3.298,60 EUR z zakonskimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil odvetnik tožeče stranke in v pritožbi predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi opozarja, da je v obravnavani zadevi spor v tem, da ne obstoji obveznost tožeče stranke kot zastavnega upnika po notarskem zapisu SV 482/05, ki je podlaga konkretni izvršbi. Ločiti moramo pogodbo o finančnem lizingu in obveznosti po tej pogodbi ter odškodninske obveznosti. Pogodba o lizingu je mešana pogodba, ki ima tudi sestavine in lastnosti zakupne pogodbe. Ker tožeča stranka očita toženi stranki, da je prekršila pogodbena določila in je zato odškodninsko odgovorna, pridejo v poštev določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo odškodninsko odgovornost. Ker je bila pogodba o finančnem lizingu dne 28.9.2006 enostransko razdrta, potem ni več obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe. Dejstvo je tudi, da tožeča stranka ni sodelovala v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici v zadevi Pg 101/2008, zato ta sodba za tožečo stranko ne more imeti nobenih posledic. Odškodninska obveznost ni pogodbena obveznost. Tožeča stranka je v omenjenem notarskem zapisu prevzela samo obveznost za izpolnitev pogodbenih obveznosti po pogodbi o finančnem lizingu. To izrecno izhaja iz točke 1 omenjenega notarskega zapisa. V konkretnem primeru pa je zahtevek tožene stranke odškodninski zahtevek, zato je treba upoštevati obligacijska določila, ki urejajo odškodninsko odgovornost. V notarskem zapisu je zapisano, da sta bili prilogi tega zapisa tudi overjena fotokopija pogodbe o finančnem lizingu ter pogodba o obveznosti odkupa z dne 28.6.2015. V skladu z določbo 35. in 43. člena Zakona o notariatu (ZN), to pomeni, da gre za povezane posle. V pogodbi o obveznosti odkupa pa so pogodbene stranke omejile veljavnost zastavne pravice na dobo sedmih let, šteto od dneva sklenitve pogodbe. Veljavnost zastavne pravice se lahko tudi časovno omeji. Zastavna pravica je akcesorna pravica in je vezana na obstoj glavne terjatve. Glavne terjatve, to je obveznosti, ki izhaja iz notarskega zapisa, pa ni več. Tožeča stranka ni prevzela odškodninske obveznosti po notarskem zapisu. Odškodninska obveznost bi morala biti izrecno zapisana v tem zapisu, česar pa ni. Pravdne stranke so se tudi dogovorile, da bo tožeča stranka odkupila nepremičnino pod istimi pogoji, kot je bila ta nepremičnina dana pravnemu predniku tožene stranke. Tožena stranka je s tožbo zahtevala, da se realizira povratni odkup v skladu s pogodbo o obveznosti odkupa, vendar je kasneje to tožbo umaknila. Tožena stranka bi morala izpeljati postopek povratnega odkupa, česar pa ni realizirala. Tožena stranka je sporno nepremičnino tudi prodala. Tožena stranka ne more prejeti kupnine za prodano stanovanje in še denarni znesek na osnovi istega lizinga, saj bi to predstavljalo dvokratno plačilo.

3Tožeča stranka je po odvetnici vložila tudi pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper omenjeno sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je prav tako predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je obseg odgovornosti tožeče stranke kot zastavne upnice opredeljen v točki 2 Sporazuma o ustanovitvi hipoteke z dne 29.6.2005. Tožeča stranka je torej jamčila le za izpolnitev pogodbene obveznosti, bodisi za plačilo obrokov po anuitetnem načrtu, ki je bil del lizing pogodbe, bodisi za takojšnje plačilo celotne nabavne vrednosti predmeta lizinga v primeru več kot 30-dnevne zamude. Tožena stranka je od lizing pogodbe odstopila, zato so s tem ugasnile tudi pogodbene obveznosti dolžnika na plačilo lizing obrokov po anuitetnem načrtu oziroma takojšnje plačilo nabavne vrednosti. Skladno z načelom akcesornosti je ugasnila tudi obveznost zastavnega dolžnika. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje se tudi ni moglo sklicevati na pravdni postopek Pg 101/2008, saj tožeča stranka v tem postopku ni imela možnosti sodelovanja. V omenjenem sporazumu je določeno, da lahko upnik izterja neplačani dolg v višini, kot je razviden in anuitetnega načrta na dan dospelosti v primeru, da dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti, in sicer neposredno v izvršilnem postopku. Zastavitelj je s svojo izjavo soglašal, z izterjavo preko neposrednega izvršilnega postopka, ne da bi se pravice in obveznosti presojale v pravdnem postopku. Pri tem pa je bistveno, da izjave zastavnega dolžnika nikakor ni mogoče širiti, ampak jo je treba razlagati izjemno restriktivno. Neutemeljen je tudi zaključek, da se v predmetni pravdi za občasne terjatve ne uporablja triletni zastaralni rok. Upnikova terjatev zajema tudi obresti, le-te pa ne glede na to, ali gre za judikatno terjatev ali ne, zastarajo v roku treh let.

4Pritožbi tožeče stranki nista utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarjata obravnavani pritožbi, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Če je izvršilno sodišče o ugovoru zoper sklep o izvršbi odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v 30-ih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (prvi odstavek 59. člena ZIZ). Predmet presoje nedopustnosti izvršbe pa ne morejo biti pravnomočne sodne odločbe, ki se nanašajo na identično dejansko stanje in enako pravno podlago. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev prenehanja sporne hipoteke že pravnomočno zavrnjen (sodba Okrožnega sodišča v Kopru, Pg 718/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, Cpg 79/2016).

7V Sporazumu o ustanovitvi hipoteke na vknjiženi nepremičnini po 142. členu SPZ (notarski zapis, SV 4 z dne 29.6.2005) stranke niso dogovorile časovne omejitve hipoteke za obdobje sedmih let. Prodajna pogodba in pogodba o obveznosti odkupa nista bili sestavni del omenjenega Sporazuma, marveč sta bili le prilogi v okviru omenjenega notarskega zapisa (drugi odstavek 43. člena Zakona o notariatu - ZN). Ključnega pomena je, da pogodbene stranke pogodbene določbe iz omenjenih pogodb niso vnesle v sporazum, kar pomeni, da notarska hipoteka, dogovorjena v Sporazumu, ni bila časovno omejena. Pogodba o obveznosti odkupa je bila priloga omenjenemu Sporazumu iz razloga, ker je bil pogoj za nastop pravnega učinka neposredne izvršljivosti terjatve iz Sporazuma toženčeva predhodna ponudba tožniku, da pred izvršbo odkupi predmet lizing pogodbe. Ker tožnik te opcije ni izkoristil (čeprav mu je tožena stranka z dopisom z dne 10.9.2007 ponudila možnost odkupa), pa to ne pomeni, da je prenehala sporna notarska hipoteka. Stranke so se namreč v sporazumu dogovorile, da mora lizingodajalec (v primeru, če lizingojemalec preneha s plačevanjem dogovorjenih lizing obrokov) najprej ponuditi zastavitelju predmet lizinga in šele, če zastavitelj v odkup ne privoli, kar se je zgodilo v konkretnem primeru, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko lizingodajalec vloži izvršbo v skladu z določbami notarskega zapisa. Zato tudi ni pravno pomembno, da je pozneje tožena stranka vložila zoper tožečo stranko tudi sodni zahtevek za povratni odkup, pri čemer je kasneje to tožbo umaknila.

8Napačno je stališče obravnavane pritožbe, da je treba pogodbo o finančnem lizingu podrediti pod katero od zakonskih pogodb. Pri tem lizingu gre namreč za pogodbo sui generis, pri kateri so bistvene prav specifične pogodbeno dogovorjene pogodbene klavzule, ker so tipične za lastnino na stvari, ki ekonomsko pripada jemalcu lizinga. Glavna obveznost lizingojemalca je, da redno in pravočasno plačuje lizing obroke. V konkretnem primeru je bilo v 31. členu lizing pogodbe (ki je sestavni del omenjenega Sporazuma) dogovorjeno, da lahko lizing pogodba zaradi odstopa lizingodajalca (ker jemalec lizinga ne plačuje dogovorjenih lizing obrokov) predčasno preneha, pri čemer ima lizingodajalec pravico do plačila vseh zapadlih in diskontiranih nezapadlih mesečnih obrokov (po anuitetnem načrtu po lizing pogodbi je znašala terjatev do glavnega dolžnika družbe C. d.o.o. 512.641,80 EUR, ki dospe v plačilo v 180-ih mesečnih obrokih po 2.848,01 EUR). To pa pomeni, da se pogodbena izpolnitvena obveznost glede bodočih (nezapadlih v času predčasnega prenehanja pogodbe) mesečnih lizing obrokov spremeni v odškodninsko obveznost, ki ščiti dajalca lizinga, da bo prišel v položaj, v katerem bi bil, če bi jemalec lizinga pravilno izpolnjeval svojo glavno pogodbeno obveznost. Zaradi tega je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da omenjena odškodninska (judikatna) (1) terjatev po vsebini povsem ustreza zavarovani terjatvi iz omenjenega Sporazuma. Drugačna pravna forma terjatve ne spreminja njene vsebine, saj gre v obeh primerih za terjatev na plačilo obrokov na podlagi omenjene pogodbe o finančnem lizingu. Zato tudi ne drži, da razvezana lizing pogodba nima nobenih učinkov, oziroma da je zavarovana terjatev po Sporazumu zaradi predčasne razveze lizing pogodbe prenehala veljati.

9Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile s Sporazumom zavarovane vse terjatve upnika, ki bodo dospele do 31.7.2012, pri čemer je bila pogodba o finančnem lizingu razdrta z dopisom lizingodajalca z dne 28.9.2006 (zaradi neplačevanja lizing obrokov). Z odstopom od pogodbe pa je zapadla tudi odškodninska terjatev po pogodbi, seveda v višini takrat še nezapadlih diskontiranih obrokov, kar pomeni, da je sporna terjatev zavarovana z omenjeno notarsko hipoteko. Glede na predčasno prenehanje lizing pogodbe, je celotna glavnica zapadla v plačilo naenkrat. V tej zvezi zato niti ni pravno pomembno, da tožeča stranka v sodnem postopku pred Okrožnim sodišče v Novi Gorici, Pg 101/2009 sploh ni sodelovala.

10Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da se (tudi v skladu z določbami Pogodbe o finančnem lizingu) vrednost vrnjene nepremičnine na dan prenehanja lizing pogodbe od odškodnine odbije, vendar pa tožeča stranka (2) v konkretni pravdi v tej zvezi ni podala dovolj konkretnih in jasnih navedb (in ni ponudila konkretnih dokazov). V tej zvezi se je tožeča stranka sklicevala zgolj na okoliščino, da je bil predmet lizinga prodan novemu lastniku T.V. iz V., kar po oceni pritožbenega sodišča ni dovolj, da bi zadostila svojemu procesnemu bremenu, posebej tudi iz razloga, ker je tožeča stranka to navedbo podala v jasni smeri, da je tožena stranka o tej prodaji (pogojih prodaje) ni obvestila, spričo česar je kršila pogodbeno pravico tožeče stranke do povratnega odkupa. Da je šlo v konkretnem primeru za dvakratno plačilo, pa je tudi nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11Tudi glede odločitve o ugovoru zastaranja je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka podala ugovor zastaranja prepozno (drugi in tretji odstavek 6. člena ZIZ), zlasti pa glede judikatne terjatve še ni nastopil desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena OZ). Glede glavnice in zamudnih obresti, ki so zapadle do dneva pravnomočnosti sodbe (in s tem dobile naravo judikatne terjatve) namreč velja desetletni zastaralni rok.

12Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka v višini 1.329,59 EUR spp (2375 odvetniških točk za sestavo odgovora po tar.številki 21/1 Odvetniške tarife - OT in 22 % DDV).

------------------------------------------------------

op. št. 1: Sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Pg 101/208 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, Cpg 209/2009.

op. št. 2: Enako kot lizingojemalec v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, Pg 101/2009.