VSK sklep PRp 65/2016

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo odgovorne osebe M.J. delno ugodilo in odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: prekrškovni organ) številka 1 z dne 25.3.2015 spremenilo tako, da se storilcu izreče globa 2.000,00 EUR, sicer pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločilo je še, da se storilcu, ker je z zahtevo za sodno varstvo delno uspel, sodna taksa ne določi.

2Pritožbo je vložil storilec po svojem zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve materialnih določb ter zaradi odločitve o sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi odgovorne osebe za sodno varstvo ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oziroma da izreče nižjo kazen. Navaja, da so bile storilcu kot odgovorni osebi kratene pravice do obrambe, zlasti pravica do zaslišanja, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka (3. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). S tem pa so bile odgovorni osebi kršene ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravica do (vsebinskega) sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), vse v povezavi s pravnimi jamstvi v kazenskem postopku (29. člen Ustave RS). Meni, da je procesno nedopustno, da storilec ni imel možnosti soočenja in postavljanja vprašanj A.V. na pisno izjavo katerega se sodišče sklicuje. Poleg tega pa je bila pisna izjava A.V. podana brez pravnega pouka in opozorila na posledice krivega pričanja in po oceni obrambe ne predstavlja dokaz, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba. Sklicuje se na zadevi Flisar proti Sloveniji in Suhadolc proti Sloveniji, v katerih je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo, da je obdolženec v prekrškovnem postopku načelno upravičen do obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede ter da ima storilec med drugim pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Navedena jamstva so bila pritožniku kršena v postopku pred sodiščem prve stopnje, prav tako v postopku pred prekrškovnim organom. V predmetni zadevi je obramba glede dejanskega stanja (izjava priče A.V.) zatrjevala, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, zato bi moralo sodišče ponoviti oziroma dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, v katerem je zaslišanje obdolženca obvezno. Odgovorna oseba je tako v izjavi o dejstvih in okoliščinah kot v zahtevi za sodno varstvo navajala, da sta kompletni strokovni del izvajanja pobotov opravljala takratni prokurist A.V. in G.C., odgovorna oseba pa je ves čas dajala jasna navodila, da morata paziti na zakonitost pri svojem delu in je torej odgovorna oseba izvajala nadzorstvo nad spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Predlagala je tudi zaslišanje vseh treh, ki ga sodišče ni izvedlo. Pritožnik trdi, da mu je bila kršena pravica do izjave v postopku tudi zato, ker mu ni bila dana možnost odgovora na zapisnik o nadzoru z dne 7.10.2014 (z obrazložitvijo, da ni bil subjekt upravnega postopka). Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov glede odločilnih dejstev, nobene dokazne podlage ni za zaključek obstoja odgovornosti storilca kot odgovorne osebe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje nadalje ni poseglo v opis prekrška, čeprav priznava kontradiktornost prekrškovne odločbe. V konkretnem opisu prekrška je namreč navedeno, da je odgovorna oseba preko sistema ePobot prijavila obveznosti, ki ne obstajajo, v obrazložitvi odločbe pa je navedeno, da je odgovorna oseba kot direktor dala navodila in naloge za opravo tega posla, izpodbijana odločba je zato kontradiktorna (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). Pritožba izpodbija tudi smiselno uporabo določbe 20. člena KZ-1 glede posrednega storilca, ker so razlogi odločbe v tem delu popolnoma nejasni in materialnopravno zgrešeni. Glede na to, da sta bila A.V. in G.C. tista, ki sta obvladala in neposredno izvajala tehnični in strokovni del prijave obveznosti v pobot, o posrednem storilstvu ni mogoče govoriti, kar je zatrjeval že v zahtevi za sodno varstvo, vendar se sodišče v izpodbijani odločbi do tega ni opredelilo. Storilcu tudi ni mogoče očitati, da naj bi s svojim dejanjem pri opravljanju dejavnosti pravne osebe storil prekršek, takšen očitek iz konkretnega opisa prekrška tudi ne izhaja, zato je sodišče napačno uporabilo določbo 15.a člena ZP-1. Pritožnik vztraja pri dejstvu, da so prijavljene obveznosti obstajale in je sodišče pri nasprotnem sklepanju obstoja prekrška zmotno uporabilo materialno pravo ZPreZ-1. Morebitna napačna označitev tipa 1 namesto tipa 2, ki izhaja iz opisa A.V., nikakor ne pomeni, da obveznost ni obstajala oziroma da je bila fiktivna. Glede izrečene sankcije pa pritožnik meni, da ni upravičenih okoliščin niti za izrek znižane globe v višini 2.000,00 EUR, saj je storilec nepredkaznovan in ni sam izvajal prijav obveznosti v pobot. Sodišče pri znižanju globe namreč ni navedlo, na katere konkretne okoliščine je oprlo svojo odločitev, zato odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. Poleg tega nikjer ni spisovno izkazano oziroma obrazloženo v izpodbijani odločbi, na kakšen način naj bi grozila konkretna škoda ali v kakšni višini. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku številka 1 z dne 25.3.2015 pravno osebo A. d.o.o. in M.J., odgovorno osebo družbe, spoznal za odgovorna prekrška po tretjem odstavku 57. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju: ZPreZP-1) v zvezi s 33. členom in četrtim odstavkom 57. člena ZPreZP-1, ker je M.J. v imenu in za račun družbe A. d.o.o. kot njen direktor dne 22.3.2013 na takratnem sedežu družbe ravnal v nasprotju s 33. členom ZPreZP-1, s tem ko je tega dne v obvezni večstranski pobot pri Agenciji RS za javnopravne evidence in storitve preko sistema ePobot prijavil obveznosti, ki ne obstajajo, saj je v večstranski pobot po ZPreZP-1 prijavil tiste obveznosti do posameznih upnikov, kjer ni šlo za kupoprodajo blaga ali storitve, temveč za finančne posle odkupa terjatve ali obveznosti. Za očitana prekrška je bila pravni osebi izrečena globa v višini 10.000,00 EUR, odgovorni osebi pa globa v višini 5.000,00 EUR ter v plačilo naložena sodna taksa.

5Vrhovno sodišče se je v številnih odločbah (1) oprlo na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe Up-319/2010, U-I-63/2010 z dne 20.1.2011 ter odločbe Up-120/1997 z dne 18.3.1999, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se določa o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnosti, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave Republike Slovenije posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Ta jamstva poštenega postopka morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je zavzelo stališče, da morajo obdolžencu v prekrškovnem postopku biti zagotovljena jamstva iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja.

6Glede na podatke v spisu je prekrškovni organ opravil nadzor nad izvajanjem postopka obveznega večstranskega pobota pri zavezancu – A. d.o.o. (v nadaljevanju: pravna oseba) in o njem dne 7.10.2014 izdala zapisnik, na podlagi katerega je bil uveden hiter prekrškovni postopek. Storilcu in pravni osebi je bilo vročeno obvestilo o prekršku in vabilo k pisni izjavi z dne 30.1.2015. Storilec je dne 16.2.2015 podal pisno izjavo. Prekrškovni organ je nato vročal obvestilo o prekršku in vabilo k pisni izjavi z dne 10.3.2015 A.V. kot odgovorni osebi, ki je pisno izjavo podal dne 18.3.2015. Dne 25.3.2015 je nato prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku zoper pravno osebo in storilca kot odgovorno osebo. Zoper tako odločbo je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijano sodbo.

7Pritožnik ima prav, ko v pritožbi trdi, da mu ni bila dana možnost izjaviti se o izjavi A.V.. Res je, na kar se v obrazložitvi sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, da je zapisnik o nadzoru z dne 7.10.2014 pritožnik prejel z obvestilom o prekršku in vabilom k pisni izjavi z dne 30.1.2015 (kar navaja prekrškovni organ tudi v odgovoru na pritožbo). Vendar je prekrškovni organ po prejemu izjave pritožnika dne 16.2.2015 k pisni izjavi z obvestilom o prekršku kot odgovorno osebo pozval tudi A.V., ki je izjavo podal, o kateri pa pritožnik ni imel možnosti, da se izjavi. V izpodbijani sodbi se je sodišče do slednjega opredelilo z obrazložitvijo, da je pritožnik pripombe na izjavo A.V.-ja podal v zahtevi za sodno varstvo, ZP-1 pa v hitrem postopku ne predpisuje obveščanja kršiteljev o izjavah, ki so jih podale priče. Pritožbeno sodišče se s tako obrazložitvijo ne strinja. V obravnavanem primeru bi se sodišče prve stopnje moralo opreti na določbo petega odstavka 65. člena ZP-1, ki predstavlja zakonsko konkretizacijo ustavne pravice do izjave (22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije) ter dolžnost sodišča, da pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveri, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti (2). Šele z vložitvijo zahteve za sodno varstvo se namreč vzpostavi polna kontradiktornost postopka, zato mora sodišče o tem obvestiti storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu mora opis posredovati, hkrati pa mora storilca seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve Pritožnik je v zahtevi za sodno varstvo argumentirano predstavil lasten pogled na očitani prekršek ter s tem v zvezi predlagal zaslišanje prič A.V. in G. C.. Pritožnik ima prav, ko opozarja, da A.V. v postopku ni bil zaslišan kot priča, temveč je podal izjavo o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška po drugem odstavku 55. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je svojo presojo zahteve za sodno varstvo oprlo na stališče, da je storilec v zahtevi podal pripombe na izjavo A.V.-ja ter po pridobitvi spisa prekrškovnega organa zaključilo, da je dejanski stan pravilno in popolno ugotovljen, zato dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati. Ob upoštevanju odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (3) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v primeru, kot je obravnavani, ko je sodišče soočeno z nasprotujočimi izjavami storilca in prekrškovnega organa (o odgovornosti za prekršek, tipu obveznosti) glede relevantnih dejstev, za pravilno ugotovljeno dejansko stanje odločilno, da sodišče sliši obe strani. Zato po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ni mogoča pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče ni spuščalo v vsebinsko utemeljenost ostalih pritožbenih navedb, jih bo pa moralo ustrezno preizkusiti sodišče prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati storilca in priče, storilcu pa bo moralo omogočiti tudi, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje in se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj.

------------------------------------------------

op. št. 1: sodba IV Ips 25/2016 z dne 21.6.2016, sodba IV Ips 45/2011 z dne 17.5.2011, sodba IV Ips 6/2012 z dne 23.2.2012

op. št. 2: primerjaj sodbo IV Ips 25/2016

op. št. 3: Suhadolc proti Sloveniji in Flisar proti Sloveniji