VSK sodba in sklep I Cp 763/2014

Pritožba se zavrne in potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje najprej sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 18.12.2013 ne dopusti. Nato je s sodbo zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da toženca odstranita pot s površino 10 m², ki sta jo zgradila na skrajnem severnem vogalu njegove nepremičnine parc. št. 5406/2 k.o. B. ter ponovno zgradita kamniti zid iz peščenjaka in betonski zid, kot je natančneje opredeljeno v izreku sodbe. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 3.785,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je v II. točki izreka zavrnilo še tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženca plačata 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2010 dalje do plačila. V III. točki izreka je tožniku naložilo, da tožencema povrne stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.709,34 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v 8. točki obrazložitve zaključilo, da v konkretnem primeru ni podana odškodninska odgovornost tožencev. V 6. točki je namreč pravilno ugotovilo, da sta toženca s tem, ko sta nasilno zgradila pot preko nepremičnine tožnika, storila kaznivo dejanje samovoljnosti. Odločitev o njuni kazenski odgovornosti je pravnomočna. Predpostavka vsakega kaznivega dejanja je, da je z njim nastala prepovedana posledica. Sodišče je po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v primeru, ko tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Te določbe sodišče prve stopnje ni uporabilo in je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Če bi jo upoštevalo, bi ugotovilo, da je nastala prepovedana posledica, to je škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ravnanje tožencev res protipravno, vendar pa naj ne bi šlo za pravno priznano škodo. Mnenja je torej, da je prepovedana posledica, ki je nastala s kaznivim dejanjem, v skladu z zakonom, kar je tudi v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Res je, da je s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Kopru N 74/2000 v breme nepremičnine tožnika ter v korist nepremičnine tožencev ustanovljena nujna pot, vendar pa toženca za vzpostavitev te nujne poti v naravi nimata izvršilnega naslova. O tem se je izreklo sodišče že v sklepu In 237/2006 z dne 7.11.2006, s katerim je predlog za izvršbo zavrnilo, saj je sklep o ustanovitvi nujne poti konstitutivne narave, ne predstavlja pa izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko upravičenec do nujne poti v izvršilnem postopku predlagal njeno vzpostavitev. Pritožbo tožencev zoper ta sklep je pritožbeno sodišče zavrnilo in tudi v sodbi Cp 1178/2009 z dne 20.4.2010 zavzelo stališče, da četudi bi toženca razpolagala s sodbo, da jima mora tožnik dovoliti izgradnjo nujne poti, take poti brez izvršbe ne bi smela vzpostaviti. Toženca sta sicer vložila tožbo zaradi vzpostavitve nujne poti, še isti dan pa sporno pot nasilno vzpostavila v naravi, čeprav izvršilnega naslova nista imela. Tožnik pri tem ne more dovoliti, da na njegovi nepremičnini stoji cesta, ki je črna gradnja. Da je pridobitev ustreznega gradbenega dovoljenja glede na predpise potrebna, je tožnik ves čas vztrajal, v nasprotju s tem pa sta toženca zgradila cesto brez njega, kar je gotovo protipravno ravnanje in kot tako predstavlja škodo, saj sta toženca gradila tudi preko nepremičnine, ki je last tožnika. Ker sporna pot poteka po treh nepremičninah, to je nepremičnini tožnika, H.K. in nepremičnini tožencev, bi slednja morala pravico graditi izkazati tudi za nepremičnino H.K., ki leži med nepremičninama pravdnih strank. Toženca se zavedata, da te pravice nimata. Tožnik se strinja, da sklep o ustanovitvi nujne poti za lastnika nepremičnine, v breme katere je ustanovljena, pomeni omejitev lastninske pravice in da je tako omejitev dolžan trpeti. Ni pa dolžan trpeti tega, da je na njegovem zemljišču zgrajen objekt, ki je brez gradbenega dovoljenja in zato črna gradnja. Sodišče je tožniku s svojo sodbo odreklo pravno varstvo, s čimer je kršilo njegovi pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS. Kot zmoten opredeljuje pritožba zaključek, da naj bi bilo tožnikovo vodilo v vseh postopkih, da preprečuje vzpostavitev pravnomočno ustanovljene nujne poti v naravi. Ni razvidno, od kje sodišču tak zaključek, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Zahtevek je zavrnilo tudi zato, ker je štelo, da je nesmiselno, da bi se vzpostavljalo prejšnje stanje zgolj zato, da bi toženca ponovno pridobila pravni interes in zoper tožnika uperila novo tožbo za dopustitev vzpostavitve nujne poti. Sklep o ustanovitvi nujne poti je pravnomočen od 15.11.2005 in vse do 18.11.2008 toženca nista storila ničesar, da bi si zagotovila vzpostavitev nujne poti. To pomeni, da svoje služnostne pravice nista izvrševala več kot tri leta, to pa je razlog, da stvarna služnost preneha (223. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). V kolikor bi toženca v pravdnem postopku zahtevala vzpostavitev nujne poti, bi tožnik tak ugovor uveljavljal v pravdi, tako pa ni mogel, ker sta pot vzpostavila nasilno. Z zavrnitvijo zahtevka je sodišče tožniku preprečilo, da bi uveljavljal prenehanje služnosti, ki je nastopilo že po samem zakonu zaradi neizvrševanja.

3Tožnik izpodbija tudi sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli. Sodišču očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in navaja, da ima po njegovem mnenju tožbeni zahtevek iz vloge z dne 18.12.2013 isto dejansko in pravno podlago (vedno gre za škodo zaradi vzpostavitve poti), zato ga sodišče ne bi obravnavalo po pravilih postopka v sporu majhne vrednosti. Smiselno bi bilo, da bi sodišče prve stopnje spremembo dovolilo.

4Toženca v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje odločitvi in ugotovitvam sodišča prve stopnje ter prereka pritožbene navedbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Gre za odškodninsko pravdo. Dejstvena podlaga tožbe je bila, da sta toženca po pravnomočnosti sklepa o ustanovitvi nujne poti (1) v korist njune parcele pot v naravi samovoljno vzpostavila in pri tem na delu tožnikove nepremičnine porušila zid v zatrjevanih dimenzijah, odstranila slivovo drevo in tri ciprese, ki so tvorile živo mejo, s čimer mu je povzročena škoda. Primarno je zahteval vzpostavitev prvotnega stanja, podrejeno pa denarno odškodnino v višini 3.785,69 EUR zaradi porušenega ograjnega zidu in odstranjenega drevesa in cipres. Poleg tega je trdil, da je zaradi vzpostavitve poti zmanjšana vrednost njegove nepremičnine in na tej podlagi vtoževal 9.800,00 EUR odškodnine ter še 2.200,00 EUR zaradi nemožnosti uporabe spornega dela njegove parcele cca 10 m².

7Sodišče prve stopnje je moralo upoštevaje naravo spora in trditveno podlago strank rešiti sporno vprašanje neposlovne odškodninske odgovornosti tožencev (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), katere nujni predpostavki sta tudi protipravnost ravnanja in škoda. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ne more biti dvoma, da je bilo ravnanje tožencev protipravno, ker sta po pravnomočnosti sklepa nepravdnega sodišča o ustanovitvi nujne poti (po nepremičnini tožnika v korist njune nepremičnine) ob nasprotovanju tožnika pot v naravi na zatrjevani način vzpostavila samovoljno, brez ustreznega izvršilnega naslova (2), s čimer sta storila kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) (3), kot je bilo pravnomočno odločeno v kazenskem postopku in je bil posledično tožencema izrečen sodni opomin. Sodišče prve stopnje je določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki jo povzema tudi pritožba, upoštevalo. Določba pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstoji kaznivo dejanje in kazenska odgovornost in pravdno sodišče teh dejstev ne sme ugotoviti drugače, tako da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Iz sodbe izhaja, da je v konkretni zadevi izhajalo iz istih ugotovitev o samovoljnem ravnanju tožencev (odstranitev dela zidu, sadnega drevesa in treh cipres na trasi nujne poti) in njuni kazenski odgovornosti, na katerih temelji tudi odločba kazenskega sodišča in jih ni drugače ugotovilo. Pritožba pa iz kazensko pravne vsebine pojma prepovedane posledice v konkretni zadevi zmotno izpeljuje civilno pravni pojem škode, ki naj bi bila ugotovljena v izreku konkretne kazenske odločbe zoper toženca (gmotna škoda, kakršno uveljavlja tožnik, sicer ni znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 310. člena KZ-1, temveč je to konkretno ravnanje, način, s katerim sta toženca samovoljno uveljavila svojo pravico do nujne poti).

8Nedvomno je odškodninska odgovornost podana le, če je protipravno ravnanje v sferi tožnika povzročilo pravno priznano škodo in pritožbeno sodišče se v tem primeru strinja s sodiščem prve stopnje, da ta predpostavka ni izkazana. Gre za specifično zadevo. Tožnik pritrjuje sodbeni ugotovitvi, da je s pravnomočno odločbo o ustanovitvi nujne poti v korist nepremičnine tožencev prišlo do omejitve njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki je s potjo obremenjena, kar pomeni, da je nastala dolžnost, da tožnik dovoli pot preko svoje nepremičnine oziroma jo trpi. V konkretni zadevi v času njene ustanovitve pot v naravi ni obstajala, tožnik pa se je njeni ureditvi upiral. Dejstvo pa je, da se nujna pot ne ustanovi brezplačno, saj je za ustanovljeno nujno pot upravičenec po določbi tretjega odstavka 89. člena Stvarnopravnega zakonika dolžan plačati primerno nadomestilo. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno obrazložilo, da se morebitne negativne posledice, ki nastanejo na obremenjeni nepremičnini zaradi nujne poti, rešujejo z odmero nadomestila, o katerem se mora odločiti v nepravdnem postopku za določitev nujne poti (4) in da zato o škodi na račun odstranjenega zidu in rastlin, manjvrednosti nepremičnine ter vpliva nujne poti na njeno uporabo, ni mogoče govoriti v okviru odškodninske odgovornosti, saj gre za negativne posledice, ki bi jih lahko (oziroma jih je) tožnik uveljavljal že v nepravdnem postopku. To drži, saj je pri določanju nadomestila potrebno glede na stališče pravne teorije in sodne prakse upoštevati poleg vrednosti zemljišča, uporabljenega za nujno pot, tudi to, kakšna škoda nastane na nepremičnini zaradi same ustanovitve nujne poti, za koliko se s tem zmanjša vrednost obremenjene nepremičnine oziroma možnost njenega izkoriščanja, pri tem pa tudi način rabe in vrsto poti (5). Pritožba povzetega sodbenega stališča ni argumentirano prerekala in tudi ne ugotovitve, da je v konkretnem primeru nepravdno sodišče odločilo o nadomestilu po zgoraj omenjeni ureditvi, pri čemer je tožencema naložilo plačilo nadomestila v višini tedanjih 71.029,01 SIT na račun vpliva nujne poti na vrednost in uporabnost tožnikove nepremičnine, kar sta toženca z uporabo instituta sodnega depozita tožniku tudi že plačala. Pritožbeno sodišče se strinja tudi, da vzpostavitev poti v naravi sama po sebi ne predstavlja škode, pri čemer ni sporno, da v naravi obstoječa nujna pot po obsegu ne odstopa od poti, kot je bila ustanovljena s sklepom nepravdnega sodišča. S sklicevanjem na dejstvo, da je pot dejansko črna gradnja in da tožnik na svoji nepremičnini črne gradnje ni dolžan trpeti, odločitve pritožnik tudi ne more izpodbiti, saj v postopku na prvi stopnji ni podal navedb v smeri, da mu nastaja določena škoda zaradi same črne gradnje, prav tako pa tudi ni zatrjeval ovir, ki bi sicer ob pravilnem postopanju tožencev onemogočale dosego vzpostavitve poti v naravi. Iz zgoraj navedenih razlogov so tudi očitki o kršitvi tožnikovih ustavnih pravic neutemeljeni. Povsem nepomembno je za presojo v tej pravdi dejstvo, da je pot ne le na nepremičnini tožnika, pač pa (v nadaljevanju) poteka tudi po nepremičnini soseda pravdnih strank, H.K. in o podlagi zanjo. Sodbena navedba, da bi bilo nesmiselno vzpostavljanje prejšnjega stanja zgolj zato, da bi toženca ponovno pridobila pravni interes in zoper tožnika uperila novo tožbo, v kateri bi ponovno zahtevala, da jima dovoli vzpostavitev nujne poti, je zgolj dodaten argument, ki ob prej navedenem nima odločilne teže. Nerazumljive in nove ter zato neupoštevne pa so navedbe v zvezi z neizvrševanjem uporabe sporne nujne poti in posledicami le-tega ter možnostjo njihovega uveljavljanja.

9Še glede odločitve o spremembi tožbe: nanašala se je na zahtevek za povrnitev škode na objektu tožnika in škode zaradi nemožnosti uporabe kleti v višini 1.620,00 EUR, ki naj bi nastala tožniku zaradi zamakanja, do katerega naj bi prišlo potem, ko sta tožnika porušila sporni del zidu. Logičnega in prepričljivega argumenta sodišča prve stopnje, da je do spremembe tožbe prišlo, ko je bila sicer zadeva po tožbi že zrela za presojo in bi obravnavanje spremenjene tožbe zavleklo postopek, pritožba ne izpodbija in s svojo pritožbo sklepa, da se sprememba ne dovoli, ne more omajati.

10Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo (2. točka 365. člena in 353. člen ZPP). Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik glede na svoj neuspeh s pritožbo, toženca pa s svojim odgovorom na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve.

-------------------------------------------------

op. št. 1: Gre za sklep Okrajnega sodišča v Kopru N 74/2000 z dne 14.1.2014.

op. št. 2: Pred odločitvijo o zahtevku v tožbi, vloženi za pridobitev izvršilnega naslova za izgradnjo.

op. št. 3: To dejanje stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada.

op. št. 4: 145. člen Zakona o nepravdnem postopku

op. št. 5: Glej: Miha Juhart in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 468