VSK sklep II Kp 22204/2013

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Senat za mladoletnike pri Okrožnem sodišču v Kopru je z izpodbijanim sklepom odločil, da se vzgojni ukrep, ki je bil izrečen mlajšemu polnoletniku S.B. (v nadaljevanju: mladostnik) s sklepom istega sodišča z dne 11.3.2015, opr. št. I Km 22204/2013 in ki je postal pravnomočen 31.3.2015 spremeni tako, da se v skladu z določbo 83. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 nadomesti z vzgojnim ukrepom nadzora organa socialnega varstva po 78. členu KZ. Sklenil je še, da stroški kazenskega postopka v smislu 484. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo proračun.

2Zoper sklep se zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja oz. iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s členom 372 in 373 ZKP pritožuje višja državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je spremenilo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod v ukrep nadzora organa socialnega varstva iz razloga, ker je ugotovilo, da zavodski ukrep ni dosegel svojega namena. Čeprav je bilo mnenja, da se kaže potreba po izreku strožjega vzgojnega ukrepa, oddaje v prevzgojni dom, pa je dalje ugotovilo, da izrek tega ukrepa zaradi poteka časa ne pride več v poštev. Glede na to, da je trajanje vzgojnih ukrepov v vseh primerih omejeno na tri leta, mladoletniku pa je bil prvi ukrep nadzorstva organa socialnega varstva pravnomočno izrečen 18.10.2013 to pomeni, da se bo 18.10.2016 iztekel navedeni maksimalni triletni rok in zato ukrep oddaje v prevzgojni dom, ki se minimalno izvršuje v trajanju enega leta, ne pride več v poštev. Zato se je ponovno odločilo za milejši ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, kljub temu, da se je ta ukrep enkrat že izkazal kot neuspešen.

5Strinjati se je potrebno s pritožnico, da je navedeno stališče zgrešeno. Sicer drži, da je trajanje vzgojnih ukrepov nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ; oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ in oddaje v prevzgojni dom po 80. členu KZ, časovno omejeno na obdobje treh let in da zakon za vsak ukrep določa minimalno trajanje, ni pa pravilno stališče, da se trajanje vzgojnih ukrepov sešteva. Take omejitve namreč zakon kot pravilno navaja pritožba, ne predpisuje in gotovo je, da kolikor bi se trajanje ukrepov seštevalo in bi skupno trajanje bilo omejeno na obdobje treh let, bi ta omejitev bila v zakonu izrecno navedena. Kadar sodišče mladoletniku izreče posamezni vzgojni ukrep, mu ne določi trajanja tega ukrepa, temveč je njegovo izvrševanje odvisno od uspeha, se pa sme že med samim izvajanjem bodisi ustaviti ali nadomestiti z drugim ukrepom. V primeru spremembe ukrepa prične rok treh let teči znova, kar pa seveda ne pomeni, da smejo vsi ukrepi skupaj trajati nedogled. Po določbi tretjega odstavka 94. člena KZ namreč smejo trajati vzgojni ukrepi najdalj do tedaj, ko storilec dopolni 23. let starosti. Do te starostne meje torej obstaja dolžnost sodišča, da izvaja nadzorstvo nad izrečenimi ukrepi, oz., da odloči o njihovi ustavitvi oz. morebitni spremembi.

6Ker je sodišče prve stopnje glede na obrazloženo napravilo zmoten pravni zaključek, da izvrševanje vzgojnih ukrepov po 18.10.2016 ne pride več v poštev, je posledično tudi zmotno ravnalo, ko je izvajanje neuspešnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod nadomestilo s prav tako neuspešnim milejšim ukrepom nadzorstva organa socialnega varstva. Nobenega dvoma ni, da je že sodišče samo ocenilo, da mladostnik potrebuje trše vzgojne prijeme vendar, ker dosedanja vzgojna ukrepa pri njemu želenega učinka nista dosegla, je s pritožnico potrebno soglašati tudi v tistem delu, ko se zavzema, enako kot tudi mladostnikova zagovornica, za postavitev izvedenca psihologa. Kot izhaja iz izvedenega postopka in številnih poročil zavoda, kjer se je ukrep izvajal, je pravilen pristop do mladoletnikove prevzgoje zaradi številnih dejavnikov zelo zahteven. Ker je predstavnica Centra za socialno delo T.F. izpostavila, da mladoletnik nujno potrebuje širšo obravnavo, da bi dobil pravo diagnozo se postavitev izvedenca psihološke stroške tudi po mnenju pritožbenega sodišča izkaže kot neizogiben in nujen dokaz. Gotovo je, da je glede na mladostnikove problematične osebnostne lastnosti potrebno s strokovnega vidika ugotoviti, kateri pristop bi zanj bil najbolj smiseln in potreben ter kje in na kašen način bi se ukrep izvajal. Šele, ko bo dejansko stanje tudi v navedeni smeri dopolnjeno, pa se bo sodišče prve stopnje lahko pravilno odločilo glede nadaljnjega izvajanja vzgojnih ukrepov.

7Ker je spričo vsega obrazloženega pritožba višje državne tožilke utemeljena, ji je sodišče druge stopnje ob analogni uporabi prvega odstavka 392. člena ZKP ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem bo moralo dokazni postopek dopolniti v smeri predlagane postavitve izvedenca.