80. člen KZ

Pritožbeni navedbi, da sta mladoletni B. B. in njegova mati E. B. podpisala Obvestilo na Policijski postaji C. šele po tem, ko so policisti opravili razgovor z mladoletnikom in po tem, ko so prišli z ogleda kraja, kjer jim je mladoletnik pokazal, kje se nahajajo odtujene oziroma poškodovane stvari, ni mogoče pritrditi, saj iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da je dne 16. 4. 2024 mladoletnika poučil o njegovih pravicah in od njega zbral obvestila ter da je mladoletniku še preden ga je karkoli vprašal, dal podpisati obvestilo, vpričo njegove mame E. B. Na ogled kraja je bila povabljena tudi E. B, vendar je odklonila, češ da se ne počuti dobro, bila pa je nato prisotna ob zbiranju obvestil od mladoletnega B. B. na Policijski postaji C. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni izpodbijanega sklepa, da je mladoletnik svoj zagovor v ponovljenem postopku, da mu je policist prinesel obvestilo domov šele nekaj dni kasneje, prilagodil sklepu tukajšnjega sodišča oziroma navedbam svojega zagovornika v pritožbi zoper prvotni sklep, ter da je, upoštevaje, da je mladoletnik v več mladoletniških postopkih, popolnoma možno, da je nekaj dni kasneje obvestilo podpisal za kakšen drug postopek,

Namen primarno izrečenega blažjega vzgojnega ukrepa pri mladoletnici namreč ni bil dosežen in ga tudi nima smisla nadaljevati, saj mladoletnica po lastni volji ni izkoristila ponujene ji možnosti, da v odprtem okolju pod strokovnim nadzorom ustrezno oblikuje svojo osebnostno strukturo. V tej posledici je sodišče prve stopnje na podlagi celostno ugotovljenih okoliščin utemeljeno in razumno presodilo, da so mladoletnici takoj potrebni drugačni, učinkovitejši prevzgojni ukrepi, kar v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena KZ, navkljub nasprotnemu prepričanju pritožnice, utemeljuje izrek (naj)strožjega vzgojnega ukrepa. Trenutno je to edini ukrep, ki lahko mladoletnici nudi ustrezno strukturirano okolje, podporno obravnavo in nadzor, ki bi lahko omogočili pozitiven razvoj njene osebnosti in preprečitev nadaljnje kriminalitete.

Po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo najprej glavno obravnavo, nato pa sejo senata, na kateri je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, nima (in tega tudi pritožnica ne zatrjuje) relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato v pritožbi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 478. členom ZKP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodiloma, ki v obravnavani zadevi nimata narave samostojnega ukrepa (četrti odstavek 78. člena KZ). Ta vzgojni ukrep sme resda trajati najmanj eno leto in najdalj tri leta, kar pomeni, da se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, glede njegove nadomestitve z drugim vzgojnim ukrepom pa v navedenem časovnem okviru niso predvidene nobene omejitve. Sodišče prve stopnje mora torej v postopku spremljanja izvrševanja vzgojnega ukrepa redno ugotavljati, ali mladoletnik med izvajanjem izrečenega vzgojnega ukrepa sodeluje, pridobiva delovne navade, ima uvid v lastno neustrezno vedenje in si prizadeva razviti primerne osebnostne lastnosti, ali pa se izvrševanju ukrepa izogiba,

Nadzorstvo je namenjeno spremljanju uresničevanja mladoletniku naloženih navodil oziroma ugotavljanju primernosti izrečenega ukrepa ter (ne)uspešnosti njegovega izvajanja, predvsem na področju mladoletnikove vzgoje, usmerjanja in izobraževanja. Če je sodišče izreklo zavodski vzgojni ukrep, sodišče preverja tudi učinkovitost ukrepa, ki naj bi se uresničevala v prevzgoji mladoletnika v času bivanja v instituciji. Kadar sodišče ugotovi, da mladoletnik med izvajanjem izrečenega ukrepa ne sodeluje oziroma se izvrševanju ukrepa izogiba, ga ne spoštuje ali krši pravila, in so potrebni intenzivnejši ukrepi za njegovo prevzgojo, lahko na podlagi prvega odstavka 490. člena ZKP pravnomočno izrečeni vzgojni ukrep nadomesti s strožjim ukrepom. Mladoletnikova dopolnjena polnoletnost tekom postopka spremembe izrečenega vzgojnega ukrepa ni ovira za izrek strožjega (ali milejšega) ukrepa, saj sme izrečeni vzgojni ukrep, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 94. člena KZ, trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.

Postopnost zaostrovanja kazenskih sankcij je bila pri obdolžencu izčrpana, izrečeni mladoletniški zapor nanj ni vplival, tudi ne že izrečena kazen zapora, zato se odločitev sodišča prve stopnje za izrek vzgojnega ukrepa oddaje mlajšega polnoletnega storilca v prevzgojni dom kaže kot nepravilna.

V primeru, da gre za samo eno kaznivo dejanje, delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku preprečuje nastop njene pravnomočnosti. Tek roka za zastaranje kazenskega pregona preneha šele, ko je storilcu tudi kazenska sankcija pravnomočno izrečena.

Določba 83. člena KZ resda predvideva možnost spremembe odločbe o vzgojnih ukrepih in nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z drugim ukrepom, kar pa še ne pomeni, da bi se moral mladoletniku v vsakem primeru najprej izreči vzgojni ukrep oddaje v zavod, ki bi se šele v primeru, če ne bi bil uspešen, nadomestil z ukrepom oddaje v prevzgojni dom. Glede na ugotovljene težave in potrebe mladoletnika, njegovo dosedanje življenje in osebnostne lastnosti, o čemer so podrobno izpovedale priče in sodni izvedenec, pa tudi ob dejstvu, da ob že izrečenem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva ni pokazal sodelovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se bo le z oddajo v prevzgojni dom lahko zagotovila mladoletnikova pravilna vzgoja. Ob tem se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi do možnosti drugačnega zavodskega ukrepa in obrazložilo, da oddaja v vzgojni zavod za mladoletnika ne bi bila ustrezna, saj lahko zavod kadarkoli zapusti.

Sicer drži, da je trajanje vzgojnih ukrepov nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ; oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ in oddaje v prevzgojni dom po 80. členu KZ, časovno omejeno na obdobje treh let in da zakon za vsak ukrep določa minimalno trajanje, ni pa pravilno stališče, da se trajanje vzgojnih ukrepov sešteva. Take omejitve namreč zakon ne predpisuje in gotovo je, da kolikor bi se trajanje ukrepov seštevalo in bi skupno trajanje bilo omejeno na obdobje treh let, bi ta omejitev bila v zakonu izrecno navedena.

Zaradi nemožnosti izvršitve zavodskega vzgojnega ukrepa na strani države izrečenega vzgojnega ukrepa ni mogoče nadomestiti z drugim vzgojnim ukrepom. Glede na to, da so v zakonitem enoletnem roku po pravnomočnosti nastopile nove okoliščine - mladoletnik ni opustil zlorabe drog in se držal prevzetih obveznosti v zvezi z zdravljenjem, povečalo se je mladoletnikovo neprilagojeno vedenje - je ponovno odločanje o že izrečenem, pa ne izvršenem vzgojnem ukrepu, skladno s 84. členom KZ.