VSC sodba Cpg 63/2017

I. Pritožba tožene stranke zoper izpodbijano II. točko izreka se zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zavrne se tudi nadaljnja pritožba tožene stranke zoper izpodbijano III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ugodi pa se pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano III. točko izreka ter se ta spremeni tako, da se znesek 14.551,86 EUR nadomesti z zneskom 22.006,06 EUR.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 4.548,20 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 587.880,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi […] (I. točka izreka). Odločilo je, da ne obstoji pobotni ugovor tožene stranke v višini 587.880,47 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka 14.551,86 EUR v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi […] (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je nesporno, da je tožena stranka kupovala delnice za tožečo stranko na podlagi 8. alineje (prvega odstavka) 247. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) v zvezi z 251. členom ZGD-1. Takšen dogovor, s katerim se je tožeča stranka zavezala povrniti kupnino za nakup lastnih delnic toženi stranki, je na podlagi 248. člena ZGD-1 ničen. Zakonsko določbo je potrebno razlagati široko. Na takšnem temelju tožena stranka ne more uspeti s pobotnim ugovorom. Zato terjatev tožene stranke iz pobotnega ugovora ne obstoji in je neutemeljen ugovor sočasne izpolnitve obveznosti tožene stranke po 101. členu Obligacijskega zakonika.

O pritožbi tožene stranke:

2Zoper (smiselno)(1) II. in posledično III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se postavlja predvsem pravno vprašanje, ali je ob pravilni uporabi materialnega prava mogoča oziroma pravno gledano dopustna in pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da je pravni posel, kot ga zatrjuje in dokazuje tožena stranka, na podlagi katerega mora tožeča stranka povrniti toženi stranki vse stroške v zvezi z nakupom lastnih delnic, ki jih je tožena stranka kupila za tožečo stranko, ničen na podlagi 248. člena ZGD-1. Takšna pravna razlaga sodišča prve stopnje je zmotna. Sodišče je ugotovilo obstoj pravnega posla med tožečo in toženko, po katerem je bila tožena stranka upravičena pridobivati delnice tožeče stranke za račun tožeče stranke. Ugotovitve jasno izkazujejo, da so bili izpolnjeni pogoji za nakup lastnih delnic tožeče stranke z 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Nedvomno je, da tožena stranka ni pridobila delnic tožeče stranke v nasprotju z 247. členom ZGD-1, ampak v skladu z 247. členom ZGD-1, kar po tretjem odstavku 248. člena ZGD-1 pojmovno izključuje ničnost pravnega posla med tožečo in toženo stranko, po katerem je bila tožena stranka upravičena pridobivati delnice tožeče stranke za račun tožeče stranke. Namen 248. člena ZGD-1 je preprečiti, da bi se prepoved pridobivanja lastnih delnic izigrala s pravnimi posli, ki imajo za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi lastne delnice pridobila sama. Namen prepovedi finančne asistence je preprečiti, da bi družba prek pravnih poslov, ki so po svojih ekonomskih učinkih primerljivi, obšla načelo prepovedi pridobivanja lastnih delnic. S tem se želi zaščititi premoženje družbe, kar je pomembno z vidika varstva upnikov, poleg tega pa tudi onemogočiti upravi, da bi se vmešavala v strukturo delničarjev in pri tem uporabljala premoženje družbe. Če pri pridobivanju lastnih delnic ni nasprotja z 247. členom ZGD-1 in sodišče prve stopnje ugotavlja, da tega nasprotja ni oziroma so bili izpolnjeni pogoji iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1, je izključeno, da bi bil ničen bodisi pravni posel med tožečo in toženo stranko, po katerem je bila tožena stranka upravičena pridobivati delnice tožeče stranke za račun tožeče stranka, ali pa pravni posel, na podlagi katerega mora tožeča stranka povrniti toženi stranki vse stroške v zvezi z nakupom lastnih delnic, ki jih je tožena stranka pridobivala za tožečo stranko. Če gre za situacijo, ko lahko družba pridobi delnice v skladu z 247. členom ZGD-1 in je to družbi dovoljeno, ne more biti prizadeto načelo ohranjanja kapitala. To pomeni, da je dovoljena tudi finančna asistenca družbe za pridobivanje teh delnic, saj bi jih lahko družba kupila sama. V danem primeru ni šlo za finančno asistenco tožeče stranke pri pridobivanju lastnih delnic tožeče stranke prek tožene stranke in zahtevka tožene stranke, ki je predmet pobotnega ugovora, ni mogoče subsumirati pod 248. člen ZGD-1. Ne gre za pravni posel v smislu predujma, posojila ali drug posel s primerljivim učinkom in ne gre za finančno pomoč tožeče stranke, ki je bila zagotovljena bodisi pred pridobitvijo delnic ali po pridobitvi.

3Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je prvi odstavek 248. člena ZGD indeferenten glede izpolnjenosti pogojev po prvem odstavku 247. člena ZGD-1. Z vidika veljavnosti poslov financiranja v smislu prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je vseeno, ali so pogoji po prvem odstavku 247. člena ZGD-1 izpolnjeni ali niso. Prvi in tretji odstavek 248. člena ZGD-1 se glede zakonskega dejanskega stanja ničnosti ne dopolnjujeta, pač pa določata alternativne razloge ničnosti in urejata ničnost različnih pravnih poslov. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče pod 31. točko obrazložitve sodbe, je potrebno prvi odstavek 248. člena ZGD-1 razlagati široko tako, da obsega vse posle financiranja, ne glede na vprašanje, ali ima tretji, ki ga izdajatelj financira pri pridobivanju njegovih delnic, mandat, da pridobiva delnice za izdajatelja.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka na prvi in drugi strani obrazložitve pritožbe povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: (-) o obstoju pravnega posla med tožečo in toženo stranko, po katerem je bila tožena stranka upravičena pridobivati delnice tožeče stranke za račun tožeče stranke, (-) da so bili izpolnjeni pogoji za nakup lastnih delnic tožeče stranke iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1, (-) o časovnem zamiku pri sprejemu skupščinskega sklepa tožeče stranke z dne 18. 7. 2007 v povezavi s sklepom skupščine tožene stranke z dne 23. 5. 2007, kar je razumelo kot povezani dejanji, (-) da je šlo za pravni posel, na podlagi katerega mora tožeča stranka povrniti toženi stranki vse stroške v zvezi z nakupom lastnih delnic, ki jih je tožena stranka kupila za tožečo stranko (31. točka obrazložitve). Teh ugotovitev obrazloženo ne izpodbija. Nato na tretji strani obrazložitve pritožbe navaja, da ni šlo za finančno asistenco tožeče stranke pri pridobivanju lastnih delnic tožeče stranke prek tožene stranke, da ne gre za pravni posel v smislu predujma, posojila ali drug posel s primerljivim učinkom in ne za finančno pomoč tožeče stranke, ki bi bila zagotovljena pred ali po pridobitvi delnic, vendar teh navedb konkretno ne obrazloži. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da sta stranki sklenili takšen pravni posel, s katerim se je tožeča stranka zavezala toženi stranki povrniti vse stroške oziroma kupnino za nakup lastnih delnic (31. točka obrazložitve).

6Tako je bistvo pritožbe materialnopravno vprašanje, ki ga ponuja tožena stranka: ali je takšen pravni posel res ničen glede na prvi odstavek 248. člena ZGD-1, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Po stališču tožene stranke v pritožbi ni ničen, ker je v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 247. člena ZGD-1 ter tretjim odstavkom 248. člena ZGD-1 in ker ni nasprotja, ni obida načela prepovedi pridobivanja lastnih delnic. Vendar po stališču pritožbenega sodišča to ne drži. Prvi odstavek 248. člena ZGD-1 določa, da je pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, ničen. Namen 248. člena ZGD-1 ni omejen na varovanje pred obidom (zlasti tretji odstavek), ampak vsebuje neodvisno varovanje kapitala ali premoženja, kar se kaže v tem, da prvi odstavek 248. člena ZGD-1 učinkuje neodvisno od tega, če bi družba smela sama pridobiti delnice po 247. členu ZGD-1. Določba je kogentna, kar ustreza njenemu značaju zaščite kapitala.(2) Prepoved finančne asistence je v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 urejena brezpogojno. Po prevladujočem mnenju doktrine besedilo zakona ne omogoča nobene izjeme od prepovedi finančne asistence v primerih, ko bi smela družba neposredno pridobivati lastne delnice po 247. členu ZGD-1. Zato ne pride v poštev analogija z 247. členom ZGD-1. Posebej stroga prepoved v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je zaradi specifičnih nevarnosti finančne asistence, predvsem povečane netransparentnosti in s tem spremljajočega vpliva na družbo.(3) Tožena stranka pritrjuje sodišču prve stopnje, da je kupovala delnice tožeče stranke za tožečo stranko - družbo. Vse stroške oziroma kupnino pa naj bi po spornem dogovoru (na skupščini tožene stranke z dne 15. 5. 2012) toženi stranki povrnila ravno tožeča stranka. Torej bi v končni fazi ona financirala nakup lastnih delnic. Takšen posel je družba sklenila z namenom pridobitve delnic družbe.(4) Med poslom financiranja in pridobitvijo delnic je tesna časovna in vsebinska povezava.(5) Vseeno je tudi ali je bil posel financiranja sklenjen pred ali po pridobitvi delnic.(6) Zato je pravno neodločilno sklicevanje tožene stranke na Pravno mnenje iz marca 2015, ki ga je pridobila in predložila v spis, saj se ukvarja s pravico tožene stranke zahtevati od družbe - tožeče stranke odkup delnic, kar ni primer v tej zadevi.

7V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano II. točko izreka in se v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožeče stranke:

8Zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (sklep o stroških) vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je v celoti uspela v pravdi in ji gredo tudi stroški odgovora na pritožbo ter pavšal za poštne storitve na pritožbeni stopnji, povečano za DDV. Upravičena je tudi do nove nagrade na narok 2.610,00 EUR, povečano za DDV, v ponovljenem postopku, kar izhaja iz drugega odstavka 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), 19. člena ZOdvT in tretjega dela Tarife ZOdvT, ki določa izjemo v postopku na prvi stopnji le glede nagrade za postopek v ponovljenem sojenju, v katero se všteva nagrada za postopek iz prvega sojenja, sodne prakse (sklep VSL II Cp 2105/2012 in sodba VSL II Cp 87/2014).

9Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po pooblaščeni odvetniški pisarni s pozivom, odgovora ni vložila.

10Pritožba je utemeljena.

11Glede na celotni uspeh tožeče stranke v pravdi ta v pritožbi utemeljeno navaja, da ji po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP pripadajo tudi stroški odgovora na pritožbo in pavšal za poštne storitve na pritožbeni stopnji z DDV v prejšnjem postopku pred sodiščem druge stopnje Cpg 93/2016. Upravičena je do stroškov za narok v ponovljenem sojenju po tar. št. 3102 ZOdvT v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZOdvT, 19. členom ZOdvT7. Neprisojeni stroški tožeče stranke znašajo 7.454,20 EUR. Poleg že priznanih, znašajo skupaj 22.006,06 EUR. Sodišče prve stopnje je glede pravdnih stroškov pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi nadaljnjo pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano III. točko izreka ter jo spremenilo tako, da je znesek 14.551,86 EUR nadomestilo z zneskom 22.006,06 EUR.

O stroških tega pritožbenega postopka:

12Tožena stranka ni uspela v tem pritožbenem postopku, zato sama krije svoje stroške zanj (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13Nasprotno je tožeča stranka uspela s svojo pritožbo zoper sklep o stroških in upravičena je tudi do stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke. Pripada nji nagrada za pritožbo 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT (ne v presežku do zahtevanih 427,20 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, ker ni šlo za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, temveč zoper drugo odločbo), sodno takso za pritožbo 205,00 EUR, pavšal za poštne storitve 10,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT (ne v presežku do zahtevanih 20,00 EUR), 22 % DDV. Skupaj znašajo ti stroški 278,20 EUR. Stroški odgovora na pritožbo tožene stranke predstavljajo nagrado za postopek 3.480,00 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, pavšal na poštne storitve 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV, skupaj 4.270,00 EUR. Celotni stroški tega pritožbenega postopka tožeče stranke znašajo 4.548,20 EUR. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006.

-----

Op. št. (1): Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti, vendar z ničemer ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje pod I. točko izreka, da je dolžna plačati tožeči stranki 587.880,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, o čemer je obrazložitev v 13. točki sodbe.

Op. št. (2): Hüffer, U., Aktiengesetz, 11. Auflage 2014, C. H. Beck, stran 418.

Op. št. (3): Grigoleit, H. C., Aktiengesetz, Kommentar, 2013, C. H. Beck, stran 507.

Op. št. (4): Prvi odstavek 25. člena Direktive 2012/30/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 25. 10. 2012 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v pomenu drugega odstavka člena 54 Pogodbe o delovanju Evropske unije, glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti; Drnovšek, G., Naknadna finančna pomoč pri pridobitvi novih delnic, Pravna praksa 2014, št. 1, stran 12 in nasl..

Op. št. (5): Spindler, G., Stilz, E., Kommentar zum Aktiengesetz, Band 1, 3. Auflage 2015, C. H. Beck, stran 955; Drnovšek, G., prav tam.

Op. št. (6): Hüffer, prav tam, str. 419; Prostor, J., Ali pravilo o prepovedi finančne asistence velja tudi za d.o.o., Podjetje in delo 2016, št. 5, stran 809 in nasl..

op. št. (7): Tako tudi v sodni praksi, ki jo navaja v pritožbi.