VSC sklep I Ip 124/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžničin ugovor (I. točka izreka) ter odločilo, da dolžnica sama nosi stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje dolžnica ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navaja, da po njenem mnenju upnik več kot 10 let pri sodišču ni opravil nobenega procesnega dejanja zoper dolžnico za ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve. Vsled navedenemu meni, da je upnikova terjatev zastarala, pri tem pa določbe tretjega odstavka 369. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o ponovnem začetku teka zastaralnega roka ni mogoče uporabiti, saj do pretrganja zastaranja sploh ni prišlo. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa ter priznanje stroškov izvršilnega postopka dolžnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno izpodbijan sklep je sklep, s katerim je sodišče zavrnilo redni ugovor zoper sklep o izvršbi. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ), ki pa mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

5V obravnavani zadevi zoper dolžnico teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe P 42/1996 z dne 15. 4. 1996 ter na podlagi sklepa o izvršbi I 2537/1996 z dne 30. 9. 1996.

6Skladno s prvim odstavkom 356. člena OZ zastarajo vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok.

7Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je dolžnica ugovor zastaranja utemeljevala s trditvami, da je glede na dejstvo, da je sodba P 42/1996 z dne 15. 4. 1996 postala pravnomočna in izvršljiva dne 7. 5. 1996, sklep o izvršbi I 2537/1996 z dne 30. 9. 1996 pa dne 25. 1. 2005, predlog za izvršbo vložen po poteku 10 letnega zastaralnega roka.

8Glede na 365. člen OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Pri tem prvi odstavek 369. člena OZ določa, da začne po pretrganju zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon, tretji odstavek pa (med drugim) določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.

9Pritožbenim navedbam, da upnik več kot 10 let ni opravil nobenega dejanja pri sodišču zoper dolžnico za ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, ni mogoče pritrditi. Dokazov, ki bi izkazovala zgoraj navedene pritožbene trditve, dolžnica ne predlaga oziroma predloži, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je izvršilni postopek I 2537/1996 bil končan s sklepom z dne 18. 9. 2007, ki je postal pravnomočen dne 9. 10. 2007. Slediti je zato stališču sodišča prve stopnje, da je glede na določbo tretjega odstavka 369. člena OZ zastaralni rok začel ponovno teči dne 11. 10. 2007. Ker je v konkretni zadevi izvršilni predlog bil vložen dne 21. 9. 2016 je pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil vložen pred potekom desetletnega zastaralnega roka, ki velja za judikatne terjatve po prvem odstavku 356. člena OZ. Vsled navedenemu pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžničin ugovor zastaranja neutemeljen.

10Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo dolžnice, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti.

11Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, ni možen zaključek o neutemeljeno povzročenih pritožbenih stroških in jih ni mogoče naložiti v plačilo upniku. Zato je v zvezi s temi stroški pritožbeno sodišče odločilo, da jih dolžnica krije sama (šesti odstavek 38. člena ZIZ).