VSC sodba PRp 32/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 225,00 (dvestopetindvajset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženko za odgovorno storitve prekrška po določbi 5. točke petega odstavka člena 46 ZPrCP in ji na podlagi tega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.000,00 EUR in pa stransko sankcijo 9 (devet) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Odločilo je, da je obdolženka dolžna poravnati še preostanek izrečene in neplačane globe v višini 500,00 EUR, medtem ko jo je stroškov postopka o prekršku oprostilo.

2S tako odločitvijo se obdolženka ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb zakona (1. in 2. točka člena 154 ZP-1) in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da pritožbeno sodišče odpravi ugotovljene kršitve in da se napadena sodba razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) ni pokazal, da bi se sodišču prve stopnje pripetila katera izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1 in da so na škodo obdolženke bile prekršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5V zvezi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka o prekršku pritožba navaja, da je prvo sodišče s sklepom opr. št. ZSV 535/2016 z dne 20. 7. 2016 odpravilo plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa št. ... z dne 17. 4. 2016, s katerim je obdolženki poleg globe 1.000,00 EUR bilo izrečenih še 9 KT. Ta sklep obdolženki tudi ni bil vročen, zoper njega pa ni imela možnosti vložiti pravnega sredstva, zato s to sodbo izpodbija tudi zakonitost navedenega sklepa, kajti odprava PN, ki ga izda prekrškovni organ je možna samo v tistih primerih, ki jih izrecno in taksativno določa člen 171a ZP-1. Citirani sklep pa ne pojasnjuje, na kateri razlog je sodišče oprlo svojo odločitev v tem primeru, kajti policijska postaja je prekrškovni organ in pristojna za izdajanje PN. Dejstvo, da pa poslujoči policist, ki je PN izdal, ni opazil, da je obdolženka v času storitve prekrška bila voznica začetnica, pa pomeni, da je bil ta policist v zmoti, zmota pa ni eden izmed taksativno naštetih razlogov po členu 171a ZP-1, ki bi dovoljeval odpravo ali spremembo pravnomočnega PN. Ker je sodišče to kljub temu storilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku člena 155 ZP-1. Prezrlo pa je tudi, da se v novem odločanju ne sme izdati odločba, ki bi bila v primerjavi z odpravljeno ali spremenjeno odločbo v škodo kršitelja (določba tretjega odstavka člena 171a ZP-1), kajti z izpodbijano sodbo je bila obdolženki odvzeta možnost polovičnega plačila globe (500,00 EUR je že plačala). Bistveno pa se je spremenil tudi njen položaj, kajti 9 KT pomeni izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Take pritožbene navedbe niso utemeljene.

6Pravilno sicer povzema pritožba postopek odločanja v predmetni prekrškovni zadevi, v kateri je bil najprej obdolženki na kraju samem 17. 4. 2016 izdan PN, s katerim ji je bila izrečena globa 1.000,00 EUR in pa stranska sankcija 9 KT, saj je poslujoči policist spregledal, da je v konkretnem primeru izdaja PN nedopustna, saj hitri postopek ni dovoljen (določba 6. alineje drugega odstavka člena 52 ZP-1) iz razloga, ker je bila obdolženka v času storitve prekrška še voznica začetnica. Zaradi navedenega je v nadaljevanju prekrškovni organ, ki je v konkretnem primeru odločal kot stvarno nepristojni organ in izdal obdolženki PN posloval pravilno, ko je na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka člena 171a ZP-1 sodišču predlagal odpravo izdanega PN z dne 17. 4. 2016. Drži sicer, da je v konkretnem primeru šlo za zmoto poslujočega policista glede statusa obdolženke, vendar pa ne drži, da prekrškovni organ ni ravnal pravilno, ko je predlagal odpravo tako izdanega PN in nato vložil obdolžilni predlog, saj ni nobenega dvoma o tem, da je prvotno izdani PN izdal nepristojni prekrškovni organ. Slednje mu nalaga tudi določba prvega odstavka člena 171č ZP-1, iz katere izhaja, da v primeru, če je odločba odpravljena iz razloga po 1. točki prvega odstavka člena 171. a ZP-1, prekrškovni organ po odpravi odločbe pošlje predlog pristojnemu prekrškovnemu organu oziroma vloži obdolžilni predlog pri pristojnem sodišču, kar je prekrškovni organ v obravnavanem primeru tudi storil. Odprava prvotno izdanega PN, ki ga je izdal stvarno nepristojni organ, pa pomeni, da se je celotna prekrškovna zadeva vrnila v fazo, v kateri je mogoče ukrepanje za to pristojnega prekrškovnega organa, kar se je nedvomno izrazilo nato v vložitvi obdolžilnega predloga z dne 28. 9. 2016. Zato tudi pritožbeni očitek o tem, da je citirani sklep prvega sodišča o odpravi navedenega PN nezakonit, ni utemeljen.

7V nadaljevanju pritožnik izpostavlja, da je obdolženka z izdajo izpodbijane sodbe v slabšem položaju, saj ji na ta način ni onemogočeno plačilo polovičnega zneska globe (člen 57 c ZP-1), vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Drži sicer, da se v novem odločanju (določba tretjega odstavka člena 71č ZP-1) ne sme izdati odločba, ki bi bila v primerjavi z odpravljeno ali spremenjeno odločbo v škodo kršitelja, vendar pa pritožba pri tem spregleda, da to velja samo v primeru pravne opredelitve kršitve oziroma sankcije za prekršek. Primerjava pravne opredelitve prekrška po navedenem PN z dne 17. 4. 2016 in izpodbijane sodbe pokaže, da se v obeh primerih obdolženki očita storitev prekrška po 5. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, identičen pa je tudi izrek sankcije (globa 1.000,00 EUR in 9 KT). Res je sicer, da bi v primeru veljavnega PN obdolženka imela možnost plačila polovičke globe, vendar pa takšna pravica kršitelja ni absolutna, temveč je vezana na pogoje iz določb člena 57. c ZP-1, kjer je izrecno predpisan način plačila izrečene globe in stroškov postopka v hitrem postopku o prekršku. Po povedanem torej po prepričanju pritožbenega sodišča z izdajo izpodbijane sodbe obdolženka ni v slabšem položaju (tudi v tem postopku je vložila pravno sredstvo), prav tako pa ni poslabšan položaj obdolženke tudi zaradi izreka stranske sankcije 9 KT, kajti izrek 9 (devet) KT se ne glede na to, kateri organ to stransko sankcijo KT izreče, vpiše v skupno evidenco EKT za voznike motornih vozil pri MPRS in v vsakem primeru bi na podlagi obvestila MPRS sodišče v nadaljevanju obdolženki izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V takem postopku pa ima obdolženka v skladu s členom 202 d ZP-1 možnost vložiti predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (člen 202 d ZP-1) ne glede na dejstvo, ali je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja bilo izrečena na podlagi KT, ki so bile izrečene s sodbo oziroma z odločbo (PN) prekrškovnega organa. Po povedanem torej pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku in kršitvah materialnih določb ZP-1 ni utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno tako pritožbo obdolženke, ki je v celoti neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-19 v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1).

8Obdolženka s pritožbo ni uspela, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 morala plačati pritožbene stroške - sodno takso. Prvostopno sodišče je sicer obdolženko oprostilo plačila sodne takse, česar ustrezno niti ni pojasnilo, v razlogih izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa glede na vloženo pritožbo obdolženke v ta del sodbe ne sme poseči. Spisovno gradivo pa izkazuje, da obdolženka nikoli doslej v tem postopku ni predlagala oprostitev plačila sodne takse (je zaposlena in prejema plačo 750,00 EUR), nima pa izkazanih obveznosti do preživljanja tretji oseb), niti ni tega storila v pritožbenem postopku. Pred prvostopnim sodiščem ob podaji zagovora pa je predlagala le obročno plačilo globe. Zato je pritožbeno sodišče obdolženki odmerilo sodno takso ob upoštevanju določb Zakon sodnih taksah (ZST-1) in sicer tar. št. 8111 in 8114 (10 % od izrečene globe 100 EUR in 50,00 EUR za izrek stranske sankcije KT) ob upoštevanju tar. št. 8132 (faktor 1,5), pa skupaj odmerjena sodna taksa torej znaša 225,00 EUR, k plačilu le-te pa bo obdolženka pozvana po prvostopnem sodišču v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.