VSRS Sodba XI Ips 48365/2016-887

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega M. N. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pripor zoper navedenega obdolženca podaljšal s sklepom X Ks 48365/2016 z dne 14. 12. 2016 za dva meseca, to je do dne 15. 2. 2017. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 48365/2016 z dne 16. 1. 2017 ugodilo pritožbam zagovornikov in ta sklep razveljavilo, med drugim tudi glede obdolženega M. N., ter priporno zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom X Ks 48365/2016 z dne 17. 1. 2017 obdolžencem, med njimi tudi obdolženemu M. N., pripor podaljšal za dva meseca, to je do dne 15. 2. 2017. Vrhovno sodišče je na predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora s sklepom II Kr 48365/2016 z dne 14. 2. 2017 pripor zoper obdolžence, med drugim tudi zoper obdolženega M. N., iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo za tri mesece, to je do dne 15. 5. 2017.

2Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 14. 2. 2017 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obdolženega M. N. zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev obdolženčevih ustavnih pravic po 14., 20. in 22. členu Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da odrejen pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev priporne zadeve v ponovno odločanje Vrhovnemu sodišču.

3Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, saj zagovornik s polemiziranjem o obstoju subjektivnih okoliščin na strani obdolženca uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako pa zaključek Vrhovnega sodišča o neogibni potrebi pripora vsebuje tudi ugotovitev, zakaj v konkretnem primeru ni primernejša odreditev katerega izmed milejših ukrepov. Po njegovem mnenju tudi ni podana kršitev 14. člena Ustave RS, saj se utemeljenost odreditve in podaljšanja pripora ocenjuje pri vsakem obdolžencu individualno in je sodišče ob različno ugotovljenih dejstvih pri več obdolžencih dolžno različno oziroma drugače odločiti. Vrhovni državni tožilec zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita, vendar izjave na odgovor nista podala.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

6Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora nima konkretnih razlogov o tem, katera je tista subjektivna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Po zagovornikovem mnenju namreč vztrajnost in odločnost, ki ju je Vrhovno sodišče ugotovilo pri obdolžencu, ne predstavljata subjektivnih okoliščin, temveč objektivne, saj se z njima manifestira način izvršitve kaznivega dejanja, posledično pa tudi njegova teža. Vrhovno sodišče takšno zagovornikovo stališče šteje za napačno, ker gre pri vprašanju obdolženčeve vztrajnosti in odločnosti za notranje odločitve in predstave obdolženca o kaznivem dejanju in s tem za dejstva, ki izhajajo iz sfere obdolženčevih osebnostnih lastnosti. Omenjeni subjektivni okoliščini nista upoštevani pri ugotavljanju stopnje obdolženčeve kazenske odgovornosti, sta pa pomemben izraz njegovega notranjega dojemanja kaznivega dejanja (in odločitve, kolikokrat naj bi kazniva dejanja ponovil oziroma koliko časa naj bi vzdrževal protipravno stanje) in motivov, ki ga ženejo pri tem (npr. koristoljubje). Omenjeni okoliščini zato ne moreta predstavljati načina storitve kaznivega dejanja, za kar se zavzema zagovornik, saj gre pri načinu storitve kaznivega dejanja za različna navzven razvidna ravnanja obdolženca, ki predstavljajo objektivne zakonske znake kaznivega dejanja. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik poudarja obdolženčevo nekaznovanost, njegovo urejeno družinsko življenje in zaposlitev, s čimer pa z drugačnim vrednotenjem dokazov in podatkov, ki so bili podlaga za ugotovitev subjektivnih okoliščin, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik očita Vrhovnemu sodišču tudi kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, a pri navedbah ostaja zgolj na splošni ravni, da odločitev Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora ne omogoča naknadnega preizkusa razlogov, pri tem pa niti ne navede, preizkus katerih razlogov ni mogoč, če pa se ta očitek nanaša na razloge o subjektivnih okoliščinah, pa tudi pod videzom navedene ustavne kršitve zagovornik po vsebini izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora. Prav tako iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bilo spoštovano načelo kontradiktornosti pripornega postopka in je imela obramba vsakič, tako ob odreditvi pripora, kot tudi ob njegovem vsakokratnem podaljšanju, možnost, da se izjasni o tožilčevem predlogu, da izjavlja o dejstvih in okoliščinah odrejenega oziroma podaljšanega pripora in pri tem navaja dejstva in predlaga dokaze v korist obdolženca. Te pravice je obramba koristila in zato tudi iz tega vidika kršitve enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS ni mogoče ugotoviti.

7Zagovornik navaja, da je bilo z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora kršeno tudi načelo sorazmernosti iz 20. člena Ustave RS, vendar Vrhovno sodišče ocenjuje te navedbe za neutemeljene. Pri odločanju o odreditvi pripora (enako pa tudi pri njegovem podaljšanju), mora sodišče presoditi, ali so podani naslednji pogoji: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz prvega odstavka 201. člena ZKP in c) neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena Ustave RS). Pri presoji tretjega od navedenih pogojev, torej neogibnosti pripora za potek postopka ali varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: i) ali je poseg primeren za dosego cilja (ta korak je mogoče izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec)(1) , ii) ali je poseg nujen, ker cilja ni mogoče doseči z milejšim ukrepom, in iii) ali je teža posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.(2) Sodišče mora torej pri odreditvi in podaljšanju pripora ne le ugotoviti, ali so za to podani pogoji, ki jih določa zakon, ampak tudi utemeljiti neogibnost tega ukrepa. Utemeljitev neogibnosti pripora pa sama po sebi vsebuje odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. To pomeni, da se sodišče, ob ugotovljeni neogibni potrebnosti pripora, ni dolžno posebej opredeljevati in utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.(3) Vrhovno sodišče je na podlagi vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin ugotovilo, da cilja (zagotovitve varnosti ljudi) ni mogoče drugače doseči kot z odreditvijo pripora, ki se, upoštevajoč težo in naravo očitanih kaznivih dejanj, kot omejevalen ukrep države v obdolženčevo osebno svobodo izkaže za sorazmeren ukrep v ožjem pomenu besede, s takšno presojo pa je bilo v celoti upoštevano načelo sorazmernosti iz 20. člena Ustave RS.

8V povezavi s predhodno zapisanim načelom sorazmernosti zagovornik tudi graja ugotovitev Vrhovnega sodišča o neogibni potrebnosti z vidika okoliščin na strani obdolženca, ki po njegovem mnenju utemeljujejo odreditev hišnega pripora. Zagovornik izpostavlja, da obdolženec še nikoli ni bil v kazenskem postopku in posledično nikoli ni zlorabil zaupanja pravosodnih organov, zato so razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju in je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s takšnimi navedbami pod videzom omenjene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj drugače presoja dejanske okoliščine na strani obdolženca, kakor jih je presodilo Vrhovno sodišče in zaradi katerih je ugotovilo neogibno potrebnost podaljšanega pripora. Pri tem je potrebno upoštevati, da odreditev in podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni nujno pogojena s predhodno ugotovitvijo obdolženčeve predkaznovanosti in njegovo zlorabo zaupanja pravosodnih organov, pač pa s prognozo sodišča, da bo obdolženec, kljub odrejenemu ali podaljšanemu hišnemu priporu, kazniva dejanja ponavljal. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je utemeljen sum očitanih kaznivih dejanj še vedno podan, pri tem pa navedlo bistvene dokaze, podatke in predhodne sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora ter sklep o uvedbi preiskave, iz katerih izhaja utemeljenost suma. Na podlagi celotne spisovne dokumentacije je upoštevalo dejstvo, da naj bi bil obdolženec član širše, dobro organizirane hudodelske združbe, njegova vloga v njej pa ni zahtevala njegovega fizičnega sodelovanja, temveč je zadeve urejal preko telefona, takšen modus operandi obdolženega M. N. pa odrejeni ali podaljšani hišni pripor ne bi mogel učinkovito preprečiti. Stališče Vrhovnega sodišča o neogibni potrebnosti pripora je zato razumna, njegova obrazložitev izpodbijanega sklepa pa brez medsebojnega vsebinskega neskladja, zato je zagovornikovo grajanje očitka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno.

9Zagovornik neutemeljeno graja tudi kršitev načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in kršitev enakega varstva obdolženčevih pravic po 22. členu Ustave RS. Te kršitve zagovornik utemeljuje z dejstvom, da je bil zoper soobdolženega G. O. odrejen hišni pripor, čeprav je bil, z razliko od soobdolženega M. N., že kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje in tako niti tožilstvo niti sodišče v nobenem sklepu nista obrazložili takšnega protiustavnega razlikovanja. Uvodoma je potrebno odgovoriti, da lahko zagovornik z obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora, uveljavlja samo tiste kršitve, ki so nastale pri odločanju tega organa o podaljšanju pripora, ne pa tudi kršitev, ki so bile storjene ob izdaji sklepa o odreditvi pripora oziroma (predhodnem) podaljšanju pripora. Pri odločanju o podaljšanju pripora nad tremi meseci Vrhovno sodišče namreč presoja obstoj formalnih in materialnih pogojev za pripor, ki jih določa ZKP, ne pa domnevnih napak v prejšnjih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora ali sklepih o zavrnitvi pritožb zoper tak sklep.(4) Ker je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora razumno presodilo, da je pripor še vedno neogibno potreben zaradi varnosti ljudi in to svojo odločitev tudi obrazložilo, ni možno sprejeti zagovornikovih navedb, da naj bi bil izpodbijani sklep o podaljšanju pripora protiustaven v posledici protiustavnosti predhodnih sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora. Kar pa se tiče zagovornikovih poudarkov o odrejenem hišnem priporu zoper soobdolženca, ki je bil, z razliko od njegove stranke, že kaznovan za istovrstno dejanje, pa je potrebno poudariti, da je odločanje o odreditvi in podaljšanju pripora vedno individualizirano in mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca (oziroma posameznih soobdolžencev). Primerjava soobdolžencev zgolj z vidika njihove (pred)kaznovanosti, brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in vloge soobdolžencev v njem ter celote subjektivnih okoliščin vsakega posameznega soobdolženca, ne zadostuje za zaključek, da se jih mora pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora enako oziroma podobno obravnavati. Zagovornik torej ni določno opredelil okoliščin, ki bi predstavljale uveljavljano kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, kot že zapisano, pa s sklicevanjem zgolj na predkaznovanost drugega soobdolženca standarda ugotovitve protiustavnosti izpodbijanega sklepa ne izpolni. Iz vsebine zagovornikovih navedb je tako razvidno, da s primerjavo dejanskih okoliščin med soobdolženci utemeljuje odreditev hišnega pripora za soobdolženega M. N., s čimer pod videzom kršitve ustavnih pravic po 14. in 22. členu Ustave RS uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena pretežno iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-74/95 z dne 7. 7. 1995.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI 47951/2014-116 z dne 22. 1. 2015.

(3) Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 37014/2015-89 z dne 9. 11. 2015 in druge.

(4) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 226/2004 z dne 16. 9. 2004.