VSL sodba I Cp 290/2017

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati še 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 (skupaj torej 5.000,00 EUR),

odločitev o stroških postopka v III. točki izpodbijane sodbe pa se spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.582,22 EUR (namesto 1.130,16 EUR) pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje,

v preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba v nespremenjenem zavrnilnem delu potri.

Pritožbi stranske intervenientke se delno ugodi in se odločitev o stroških spremeni še tako, da mora tožeča stranka stranski intervenientki v 15 dneh povrniti 158,76 EUR pravdnih stroškov; v preostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 172,51 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Tožeča stranka mora stranski intervenientki v 15 dneh povrniti 39,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Tožnik je v relativno banalnem škodnem dogodku (kot voznik avtobusa je zapeljal na pokrov jaška, ki je počil, zaradi česar je avtobus s kolesom zapeljal v jašek) utrpel nateg vratnih mišic in udarnino prsno ledvenega dela hrbtenice. Ko so se težave stopnjevale, so preiskave pokazale degenerativna zoženja med vretenci in srednje veliko diskus hernijo. Pred obravnavano poškodbo je imel tožnik že več poškodb vratne hrbtenice. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki se v tem delu opira na mnenje izvedenca medicinske stroke) so glavni vzrok tožnikovih težav in bolečin degenerativne spremembe na vratni in ledveni hrbtenici kot tudi stanja po številnih poškodbah vratne hrbtenice pred škodnim dogodkom za katere tožena stranka ne odgovarja. Tega stališča (v luči izhodišč, ki jih je pritožbeno sodišče obsežno začrtalo in obrazložilo v 6., 7., 8. in 9. točki obrazložitve sklepa I Cp 675/2016 z 21. 6. 2016) pravdni stranki ne izpodbijata.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2011 in 1.130,16 EUR pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

3Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik; zoper v sodbi vsebovani sklep o stroških pa stranska intervenientka.

4Tožnik se pravočasno pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče spregledalo, da je tožnik zahtevek za odškodnino zaradi telesnih bolečin in zmanjšanja življenjske aktivnosti že postavil tako, da je upošteval vpliv preteklih poškodb. Prepričan je, da strah in nevšečnosti med zdravljenjem niti teoretično ne morejo biti posledica preteklih poškodb, zato bi mu moralo v tem delu sodišče odškodnino priznati v celoti. Poleg tega pa je odmerjena odškodnina prenizka, neobrazloženo in neutemeljeno odstopa od sodnih odločitev v podobnih primerih, kar je kršitev načela pravne države in pravice do enakosti pred zakonom.

5Stranska intervenientka v pravočasni pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da tožnikov uspeh v postopku ni bil 50 %, ampak le 45 %. Poleg tega ni sodišče navedlo nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale odločitev, da morata tožena stranka in intervenientka sami kriti vse svoje pravdne stroške.

6Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama (in intervenientki), ki odgovorov niso vložili.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

O tožnikovi pritožbi

8Pritožbeno sodišče tokrat v tej zadevi preizkuša pravilnost odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik (kot je bilo že pojasnjeno) načeloma sprejema zaključek, da je le 1/3 škodnih posledic nastala zaradi prometne nesreče, za katero odgovarja tožena stranka. To stališče izpodbija le glede odškodnine za strah ob nezgodi in (delno) glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožbeno stališče, da strah in nevšečnosti med zdravljenjem niti teoretično ne morejo biti posledica preteklih poškodb, je pravilno le v zelo majhnem delu. Na jakost strahu ob samem škodnem dogodku najbrž res niso vplivale prejšnje tožnikove poškodbe in nedvomno ne degenerativne spremembe na njegovi hrbtenici. Ni pa pravilno to stališče, kolikor se nanaša na strah za izid zdravljenja in nevšečnosti med zdravljenjem. Dolgotrajno zdravljenje, številni specialistični pregledi in preiskave, še številnejši pregledi pri osebnem zdravniku ter strah za izid zdravljenja (ob vedno izrazitejših bolečinah v vratu in križu(1)), ki je trajal kar osem mesecev, so vsi nedvomno tudi posledica predhodnih poškodb, za katere je sodišče prve stopnje (neizpodbijano) ugotovilo, da tožena stranka ne odgovarja.

9Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje tega, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je že sam tožnik uveljavljal odškodnino le za 1/3 telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče tega ni spregledalo, večkrat je to celo izpostavilo in poudarilo. Izhodišče za odmero pravične denarne odškodnine pa ni postavljeni zahtevek (razen navzgor, saj sodišče tožniku ne more prisoditi več kot ta zahteva; 1. odstavek 2. člena ZPP), ampak so izhodišče vse okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje (179. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Da bi sodišče prve stopnje konkretne okoliščine obravnavanega odškodninskega primera (katerih center je tožnik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta edinstvena) ugotovilo napak, pritožnik ne trdi.

10Trdi pa (in to utemeljeno), da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drug kriterij za določitev odškodnine - načelo objektivne pogojenosti. S tem načelom oziroma kriterijem se zasleduje razdeljevalna pravičnost oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Pritožnik še izrecno izpostavlja, da sodišče prve stopnje tega kriterija ni ustrezno obrazložilo.

11To, da sodišče prve stopnje pri uporabi načela objektivne pogojenosti ni transparentno, predstavlja obrazložitveno pomanjkljivost. Vendar vsaka obrazložitvena pomanjkljivost še ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da sodba o uporabi načela objektivne pogojenosti nima konkretnih razlogov. A ker so računalniške in knjižne baze sodne prakse javno dostopne, jo je še vedno mogoče preizkusiti(2), na kar dovolj jasno kaže tudi obravnavana pritožba. V nadaljevanju obrazložitve bo pritožnik dobil tudi pravni odgovor, ki mu pripada.

12Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je tožnik utrpel relativno lahko poškodbo, ki pa je zaradi predhodnih poškodb in z njimi povezanih degenerativnih sprememb povzročila posledice, ki so več kot lahke. Sodišče prve stopnje se je tega očitno zavedalo, saj se odškodnina, ki jo je odmerilo (7,5 povprečnih plač) umešča malo nad odškodnine za lahke poškodbe in njihove posledice. Sodišča namreč za zelo lahke poškodbe hrbtenice in reber ter njihove posledice prisojajo odškodnine v skupni višini treh do štirih povprečnih plač, za lahke poškodbe hrbtenice in reber ter njihove posledice odškodnine v skupni višini pet do največ sedem povprečnih plač in za srednje hude poškodbe hrbtenice in reber ter njihove posledice odškodnine v skupni višini devet do petindvajset povprečnih plač. Tožnikove posledice se umeščajo nekako v sredino srednje hudih primerov. Primeri, v katerih je bila prisojena odškodnina v skupni višini devet do enajst povprečnih plač(3) so blažji od obravnavanega. Škode oškodovancev v zadevah, v katerih je bilo prisojenih nad 22 povprečnih plač, pa so hujše od tožnikove(4) (osnovne poškodbe so bile bistveno hujše – šlo je za zlome, oškodovanci so imeli še dodatne poškodbe, zdravljenje je bilo tudi bolnišnično, imeli so dodatno neprijetno zdravljenje – npr. dolgotrajno mavčno oblogo, uporabljali bergle ..., imeli so še posledice na psihičnem področju ...). Po presoji pritožbenega sodišča je za škodo, ki jo je prestal in jo prestaja tožnik, po opisani umestitvi med blažje in hujše primere, pravična odškodnina v skupni višini približno 15 povprečnih plač.

13Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik šest tednov prestajal stalne hude telesne bolečine, tri mesece stalne srednje hude telesne bolečine, nato pa ves čas nadaljnjega zdravljenja in tudi po zaključku tega stalne lahke bolečine. Opravil je 26 specialističnih pregledov in kar 47 pregledov pri izbranem zdravniku ter številne neprijetne preiskave. V času zdravljenja je občasno rabil pomoč pri osebni higieni in oblačenju. Kar 14 mesecev je bil v bolniškem staležu. Glede na dolgotrajnost bolečinskega obdobja ter številnost nevšečnosti je prisojena odškodnina za pretrpljene in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem v primerjavi z odškodninami, prisojenimi za podobno hude posledice(5), prenizka. Oškodovanca v primerljivih zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 325/2008 in II Ips 537/2005 sta bila sicer oba po poškodbi hospitalizirana (in imela hujše poškodbe)(6), pa je bilo vseeno njuno zdravljenje bistveno krajše od tožnikovega, krajši je bil tudi bolniški stalež, pregledov in preiskav je imel tožnik bistveno več. Pravična odškodnina za opisane posledice bi bila približno 6 povprečnih plač; ker tožena stranka odgovarja za 1/3 posledic škodnega dogodka pa 2.000,00 EUR.

14Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik zaradi poškodbe in nesreče v srednje hudem primarnem strahu, nato so postajale bolečine v vratu in križu vedno izrazitejše, pojavili pa so se še glavoboli in občutek mravljinčenja z oslabljeno močjo v desni roki. Potrebni so bili številni pregledi pri specialistih, dodatne preiskave, tako da je bil osem mesecev (torej kar dolgo) tožnik v strahu za izid zdravljenja. Pravična odškodnina za strah je po presoji višjega sodišča 1.000,00 EUR. Pretežni del odškodnine vsekakor odpade na osemmesečni strah za izid zdravljenja, srednje hud primarni strah na višino odškodnine ne more vplivati, tako da je pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tudi tu odmerilo 1/3 odškodnine, glede na zvišanje odškodnine torej 333,00 EUR.

15Po obravnavani nesreči se je tožnikovo zdravstveno stanje izrazito poslabšalo. V predelu vratne in ledvene hrbtenice ima izrazite funkcionalne spremembe, celotna hrbtenica je občutljiva na direkten pritisk, gibljivost vratne hrbtenice je v vseh smereh močno omejena., gibljivost ledvene hrbtenice pa srednje omejena. Tožnik ima v desni roki občutek mravljinčenja. Vse neizpodbijano ugotovljene spremembe izrazito vplivajo na tožnikovo življenjsko aktivnost. Zaradi posledic poškodbe tožnik ni sposoben za fizično delo (prej je doma opravljal vsa dela pri hiši, razna popravila ...), tudi lažje delo opravlja z večjo težavo. Za delo voznika avtobusa je sedaj sposoben le s skrajšanim, štiriurnim delavnikom (prej je delal s polnim delovnim časom). Z večjo težavo in naporom hodi na nekoliko daljše razdalje, za daljšo hojo in nekoliko daljšo hojo v hrib ali navzdol pa ni sposoben. Moral je opustiti igranje nogometa. Njegove življenjske aktivnosti so torej izrazito zmanjšanje (na službenem in osebnem področju), zaradi česar trpi srednje hude duševne bolečine (ugotovitve sodišča prve stopnje o jakosti duševnih bolečin pritožnik ne izpodbija). Odškodnina, ki upošteva vse individualnosti tožnikovega primera (obseg in naravo posledic ter jakost bolečin) in se ustrezno umešča med podobne, blažje in hujše škode je približno osem povprečnih plač, upoštevaje delež, za katerega odgovarja tožena stranka, torej 2.667,00 EUR.

16Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče poleg prisojene odškodnine 2.500,00 EUR, tožniku prisodilo še 2.500,00 EUR, skupaj torej 5.000,00 EUR. Pritožbi je v tem delu ugodilo in sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo.

17Tožnik se zavzema za prisojo še višje odškodnine, skupno 12.500,00 EUR. Takšne odškodnine (upoštevaje delež, za katerega tožena stranka ne odgovarja, več kot 37 povprečnih plač) so v sodni praksi prisojene za bistveno hujše poškodbe in bistveno hujše posledice(7). Višja odškodnina bi šla torej na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, zato je pritožbeno sodišče v presežku pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi stranske intervenientke oziroma o stroških postopka

18Sodišče prve stopnje je uspeh tožeče stranke (ki se zoper stroškovno odločitev izrecno ne pritožuje) ugotavljalo po kriteriju ločenega upoštevanja temelja in višine, kar glede na to, da je bil znatni del postopka namenjen ugotavljanju temelja toženkine obveznosti, ni napačno. Do računske pomote pa je prišlo pri skupnem upoštevanju uspeha po temelju in po višini (uspeh po temelju - 30 % in uspeh po višini - 20 % je preprosto seštelo in tako prišlo do 50 % uspeha). Utemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj toženka in stranska intervenientka sami krijeta svoje stroške.

19Ker pa je tožnik s pritožbo delno uspel, je moralo višje sodišče glede na spremenjeni uspeh spremeniti odločitev o pravdnih stroških, pri tem pa odpravlja tudi napake, ki jih je pri ugotavljanju uspeha naredilo sodišče prve stopnje. Tožnik je v pravdi delno uspel (2. odstavek 154. člena ZPP). Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na vse okoliščine primera ustrezna metoda porazdelitve pravdnih stroškov takšna, da se naloži eni stranki naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Najprej je treba poudariti, da je tožena stranka trdila in dokazovala, da ni odgovorna za škodni dogodek. Tožnik je uspel dokazati, da je odgovorna v celoti. Sodišče prve stopnje je res odločilo, da tožena stranka odgovarja le za 1/3 posledic škodnega dogodka, a tožnik je to pravzaprav (razen v majhnem delu) trdil že sam. S temeljem zahtevka je torej tožnik uspel praktično v celoti, stroški v zvezi s tem pa so bili visoki (nenazadnje je bil le zaradi tega postavljen izvedenec za raziskave prometnih nezgod). Po spremembi sodbe je tožnik po višini uspel s 40 % zahtevka. Upoštevaje uspeh s temeljem zahtevka je njegov uspeh 70 %. Tožena stranka mora torej tožniku povrniti 1.582,22 EUR, tožnik pa toženi stranki 30 % njenih stroškov – torej 137,70 EUR, tako da mora po pobotu tožena stranka tožniku plačati 1.450,52 EUR. Tožnik pa mora po spremembi stranski intervenientki povrniti 30 % njenih stroškov, torej 185,76 EUR.

20Tožena stranka mora tožniku glede na pritožbeni uspeh povrniti še 25 % pritožbenih stroškov, torej 172,51 EUR.

21Stranska intervenientka je s pritožbo delno uspela (3. točka 365. člena ZPP), tako da je dosegla, da ji mora tožnik povrniti 185,76 EUR, v preostalem pa je višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Njen pritožbeni uspeh je približno polovico od tega, kar je s pritožbo uveljavljala, zato ji mora tožnik povrniti polovico stroškov sodne takse za pritožbo, torej 39,40 EUR. Materialnih stroškov, ki jih stranska intervenientka uveljavlja, ni izkazala.

-------------

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je to okoliščino v zvezi z odškodnino za strah povsem pravilno izpostavilo v 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS: VSRS sodba II Ips 195/2015 s 14. 4. 2016.

Op. št. (3): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 703/2008, II Ips 704/2008, II Ips 65/2009, II Ips 176/2009.

Op. št. (4): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 258/2008, II Ips 269/2008, II Ips 79/2009, II Ips 1052/2007

Op. št. (5): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 325/2008, II Ips 537/2005, nekoliko hujše primere v odločbah II Ips 258/2008, II Ips 269/2008, II Ips 79/2009, II Ips 1052/2007 in blažje v odločbah II Ips 703/2008, II Ips 65/2009, II Ips 704/2008, II Ips 176/2009.

Op. št. (6): Hujše so bile torej začetne nevšečnosti, blažje kot pri tožniku pa nadaljnje nevšečnosti med zdravljenjem.

Op. št. (7): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 321/2001 (pretres možganov, raztrganinske rane na obrazu, zlom telesa drugega ledvenega vretenca, okvara ledvene živčne korenine, zlom dveh zob s posledicami na telesnem in duševnem področju ...), II Ips 335/2002 (zlom s stisnjenjem in zamikom v živčni kanal hrbtenice telesca 1. ledvenega vretenca; kar 20 dnevna hospitalizacija, dva operativna posega, kontinuirano zdravljenje je trajalo tri leta in štiri mesece ...), II Ips 316/2003 ...