VSK sodba Cpg 13/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 3.550,68 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 422.147,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2012 dalje, ter ji naložilo, da toženi stranki povrne 5.640,79 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da se je tožena stranka s Prodajnim sporazumom, z dne 1.6.2011 (priloga A3) zavezala opraviti plačilo tožeči stranki šele na podlagi cesijskih pogodb, katere pa za vtoževano terjatev niso bile podpisane, ker niso bili izpolnjeni pogoji zanje. Zato tožena stranka tudi ni kršila svoje obveznosti iz Prodajnega sporazuma in zato tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na odškodninski pravni podlagi.

2Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov. Najprej pritožba povzame besedilo Prodajnega sporazuma, ki so ga sklenile tožena stranka, kot investitor objekta, P. d.d., kot izvajalec, in tožeča stranka, kot dobavitelj armatur izvajalcu za potrebe gradbišča. Pravno naziranje prvostopenjskega sodišča, da se je s tem sporazumom tožena stranka, kot tretji, zgolj zavezala izpolniti tujo obveznost (obveznost P. d.d.), in da tožeči stranki Prodajni sporazum ne daje nikakršnih pravic, je napačno. Iz njegove vsebine nedvomno izhaja volja strank, da se tožena stranka zaveže v razmerju do tožeče stranke neposredno poravnati obveznosti iz naslova dobavljenega materiala. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil H. d.o.o. le nadzorni inženir gradnje, in da zato ni mogel sprejemati nobenih obveznosti za toženo stranko. Dobava armatur se je v celotnem obdobju izvrševala na podlagi naročila izvajalca, ki pa je moralo biti predhodno potrjeno s strani H. d.o.o. (v nadaljevanju: Inženir), ki torej ni nastopal samo kot nadzorni inženir, ampak v vlogi pooblaščenega predstavnika investitorja, ki je lahko kot tak sprejemal obveznosti v imenu tožene stranke, tj. naročati blago in potrjevati njegovo ceno, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 2. člena Prodajnega sporazuma. Namen sklenitve Prodajnega sporazuma je bil zagotovitev nadaljnje dobave za potrebe gradbišča s sprejeto obvezo tožene stranke, da bo v bodoče dobave poravnala neposredno na podlagi Prodajnega sporazuma. To je bil pogoj, da je bila tožeča stranka pripravljena še naprej dobavljati material. S podpisom Prodajnega sporazuma tožeča stranka ni pristala, da bi bilo plačilo dobav pogojevano s kumulativno izpolnitvijo dveh pogojev, tj. da je terjatev tožeče stranke zajeta na začasni situaciji P. d.d., in da ima P. d.d. terjatev do tožene stranke. To v besedilu 5. člena Prodajnega sporazuma tudi ni nikjer navedeno, zato je zaključek sodišča o obstoju tega pogoja napačen. Vse stranke morajo Prodajni sporazum izpolniti tako, kot glasi (82. člen OZ). Zato je tožena stranka, ki je poleg neposredne obveznosti, katero je prevzela do tožeče stranke, s sklenitvijo Prodajnega sporazuma v skladu s 432. členom OZ pristopila nepogojno k dolgu za terjatve, ki jih ima tožeče stranka do P. d.d. v zavezo poleg slednjega. To potrjuje tudi vsebina zadnjih cesijskih pogodb (štev. 104 in 123), iz katerih izhaja nepogojen pristop tožene stranke k dolgu. S plačilom na podlagi cesijskih pogodb je bil le dogovorjen tehnični način izvedbe plačil. Pravna razlaga Prodajnega sporazuma je povsem v nasprotju z voljo pogodbenih strank ob sklenitvi Prodajnega sporazuma in bi pomenila, da tožeča stranka ne bi pridobila nikakršne neposredne zaveze s strani tožene stranke za poplačilo njenih dobav, in nikakršnih pravic v primeru nespoštovanja sporazuma. S stališčem, da ker vtoževana terjatev tožeče stranke ni bila zajeta v 11. začasni situaciji P. d.d., niso bili izpolnjeni pogoji iz 5. člena Prodajnega sporazuma, in zato tožena stranka ni bila dolžna skleniti cesijske pogodbe, prihaja sodišče v nasprotje s svojo osnovno pravno oceno Prodajnega sporazuma, da se je tožena stranka s tem sporazumom zgolj kot tretji zavezala izpolniti tujo obveznost, in da tožeča stranka nima nikakršnih pravic, ampak samo obveznost, da izpolnitev od tožene stranke, kot od tretjega, sprejme. Da je tožena stranka s sklenitvijo Prodajnega sporazuma prevzela obligacijsko zavezo v razmerju do tožeče stranke, izhaja tudi iz 8. člena Prodajnega sporazuma, kjer je jasno določeno, da je edina obveznost tožene stranke po tem sporazumu pravočasno poplačilo terjatev dobavitelja. Da se je tožena stranka zavedala svojih obveznosti iz Prodajnega sporazuma potrjuje tudi dejstvo, da je enostransko, dne 29.3.2012, za vnaprej „preklicala“ Prodajni sporazum. Če bi ne ustvaril nikakršnih zavez zanjo, izjava o preklicu sploh ne bi bila potrebna. Da se je zavedala svojih obveznosti, potrjuje tudi e-mail sporočilo, ki ga je tožeča stranka prejela od Z.B., pooblaščenega predstavnika investitorja (iz družbe H. d.o.o.). Podredno tožeča stranka še navaja, da s tem, ko tožeča stranka (najverjetneje pravilno: tožena stranka) ni podpisala cesijske pogodbe, je kršila svoje pogodbene obveznosti in odgovarja za škodo (239. člen OZ), saj tožeča stranka ni dobila plačanih svojih terjatev, ki bi jih sicer bila dolžna plačati tožena stranka neposredno.

3Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

4O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 7. 5. 2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene kršitve pravil postopka, ne tiste, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa tudi ne tiste, ki jo očita pritožba. Tako ne drži pritožbeni očitek, da naj bi bilo nasprotje v zaključku sodišča, da tožena stranka ni bila dolžna skleniti cesijske pogodbe, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 5. člena Prodajnega sporazuma, in z oceno Prodajnega sporazuma, da se je tožena stranka zgolj kot tretji zavezala izpolniti tujo obveznost, in da tožeča stranka nima iz Prodajnega sporazuma nobenih pravic. S tako oblikovanimi trditvami je pritožba ustvarila navidezno nasprotje, ker je izvzemala posamezne povedi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne glede na celoviti pomen vsebine, v kateri so bile zapisane. V razlogih prvostopenjskega sodišča ni nasprotij, saj je sodišče svojo odločitev, da tožena stranka ni dolžna tožeči stranki neposredno plačati dobavljene armature, ker ni bil izpolnjen pogoj iz 5. člena Prodajnega sporazuma, utemeljilo z jasnimi in pregledno zapisanimi razlogi.

7Pritožbeno sodišče soglaša z navedbo iz pritožbe, da morata stranki (v skladu s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika, OZ) izpolniti obveznosti iz Prodajnega sporazuma tako, kot glasijo. V obravnavanem primeru posamezna določila Prodajnega sporazuma (ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem jasna) za stranki niso sporna, zato ne potrebujejo razlage, kajti potreba po razlagi pogodbe oziroma po ugotavljanju, kakšna je bila vsebina pogodbenega razmerja, nastane šele takrat, kadar so določila pogodbe za stranki oziroma za eno izmed strank sporna. V obravnavanem primeru je postala za tožečo stranko sporna vsebina Prodajnega sporazuma šele s takšnim tolmačenjem, ko je izpostavila zgolj tiste določbe sporazuma, ki ustrezajo interesu, katerega v pravdi zasleduje, druge določbe pa je zamolčala (1). Tako je npr. izpostavila določbo iz 1. člena Prodajnega sporazuma, da sta se stranki dogovorili, da plačuje investitor (tožena stranka) armaturo, namenjeno za gradbišče, neposredno dobavitelju (tožeči stranki), in določbo 8. člena, da je edina obveznost tožene stranke pravočasno plačilo terjatev dobavitelja. Pri tem pa je povsem zaobšla oz. zamolčala dogovor, zapisan v 5. členu Prodajnega sporazuma, kjer je določeno, da se neposredna plačila (od tožene stranke na tožečo stranko) izvedejo šele „po sklenitvi cesijskih pogodb“, s katerimi bo izvajalec del svoje terjatve do investitorja, ki bo ustrezal višini dobaviteljevega računa za dobavljeno armaturo po sporazumu, prenesel na dobavitelja. Te določbe ni mogoče šteti le kot ureditev »tehničnega načina izvedbe plačil«, kot to poskuša prikazati pritožba, ampak kot izraženo voljo strank, da neposredno plačilo tožeči stranki izvede tožena stranka šele na podlagi vsakokratne (ob izdaji gradbene situacije) sklenitve cesijske pogodbe. Če bi šlo le za določitev „načina“ izvedbe plačil, bi se stranke sporazuma dogovorile posebej tudi o tem, kako bi se neposredna plačila tožene stranke tožeči stranki (če bi bila res nepogojno dogovorjena) izvajala v primeru, ko izvajalec ne bi imel terjatve do tožene stranke. Tožena stranka je torej sprejela svojo obvezo plačila toženi stranki le takrat, ko bi sama imela do svojega pogodbenika (izvajalca) obveznost, in ko bi slednji to terjatev prenesel na dobavitelja.

8V zvezi s pritožbeno kritiko, da besedilo 5. člena Prodajnega sporazuma ne določa, da mora biti terjatev tožeče stranke zajeta v začasni situaciji P. d.d., pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz besedila drugega odstavka 5. člena izhaja, da se bo sklenitev posamezne cesijske pogodbe časovno navezovala na dan izstavitve situacije, pripravljena pa bo na podlagi dobaviteljevega računa, ki ga potrdi izvajalec in na podlagi izvajalčeve situacije, ki jo bo potrdil Inženir. Iz tega dogovora pa izhaja le takšen zaključek, kot ga je pravilno naredilo prvostopenjsko sodišče, da bi morala biti vsakokratna terjatev tožeče stranke vključena (kot podlaga) v začasno situacijo izvajalca, na podlagi česar bi se lahko sklenila cesijska pogodba. Te ugotovitve ne more omajati niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožena stranka enostransko preklicala Prodajni sporazum.

9Pritožba tudi ne more uspeti s svojim vztrajanjem pri stališču, da je tožena stranka s sklenitvijo Prodajnega sporazuma pristopila k dolgu za terjatve, ki jih ima tožeča stranka do izvajalca, tj. do P. d.d., in sicer s sprejeto obveznostjo neposrednega plačila. Najprej je potrebno ponoviti, da je pritožba v tem delu, ko izpostavlja le eno določbo iz Prodajnega sporazuma (iz 1. člena), zavajajoča. O tem, da Prodajni sporazum ne predstavlja zaveze tožene stranke, da je pristopila k dolgu P. d.d. (do tožeče stranke) se je prvostopenjsko sodišče pregledno in materialno pravno pravilno opredelilo v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, katerih pritožba tudi določno ne izpodbija. K temu pa je v zvezi z ugotavljanjem pravne narave Prodajnega sporazuma dodati še, da je bilo v konkretnem primeru to ugotavljanje tudi nepotrebno, saj se pravna narava pogodbe ugotavlja takrat, kadar je potrebno opraviti presojo medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank glede vprašanj, ki jih stranki s pogodbo sicer nista uredili. V Prodajnem sporazumu pa takih neurejenih oz. nedorečenih vprašanj ni.

10Tožeča stranka ima glede dobav armatur (izvajalcu) terjatev do tistega, s katerim je bila v obligacijskem razmerju v zvezi s temi dobavami, tj. z izvajalcem P. d.d.. Na podlagi Prodajnega sporazuma pa je imela tudi pravico do poplačila neposredno od investitorja, vendar pod pogoji iz tega sporazuma, t.j. s prenosom terjatev izvajalca dobavitelju, kar se pa pri zadnjih dveh dobavah armatur ni realiziralo, ker niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev cesijske pogodbe (pogoji iz 5. člena Prodajnega sporazuma). Iz tega razloga, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (in pritožba tega ne izpodbija), P. d.d. terjatve tožeče stranke iz te pravde ni vključilo v svoji zadnji dve gradbeni situaciji, in zato niso bili izpolnjeni pogoji za podpis cesijske pogodbe. Tako se pokaže, da je neutemeljena pritožba tudi v delu, ko ponavlja, da je tožena stranka s tem, ko ni podpisala cesijske pogodbe, kršila svojo pogodbeno obveznost in naj bi zato odgovarjala za škodo.

11Tožeča stranka šele v pritožbi prvič utemeljuje svoj tožbeni zahtevek tudi z navezovanjem na vsebino zadnjih dveh cesijskih pogodb (št. 104 in št. 123). Ker pa teh dejstev v postopku na prvi stopnji ni navajala, se pritožbeno sodišče do njih v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni opredeljevalo.

12O tem, da Inženir ni bil pooblaščenec tožene stranke za sprejemanje zavez v njenem imenu, se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v 12. in 17. točki svoje obrazložitve, česar pritožba s ponavljanjem svojega stališča, da naj bi ne imel le vloge nadzornega inženirja, ampak naj bi bil pooblaščeni predstavnik investitorja, ki bi lahko v njegovem imenu sprejemal zanj tudi obveznosti, ne more izpodbiti. Tožeča stranka namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča samo s sklicevanjem na pooblastila tega podjetja, kot nadzornega organa, in na e mail sporočilo (2) ni uspela izkazati, da bi to podjetje imelo tudi pooblastilo tožene stranke, da v njenem imenu in za njen račun sprejema obveznosti. Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) podeljuje gradbenim nadzornikom pooblastila, da preverjajo, ali se gradnja izvaja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, da nadzorujejo kvaliteto izvedbenih del, gradbenih proizvodov, drugih materialov, inštalacij ipd in ali se pri izvajanju del spoštujejo dogovorjeni roki gradnje (3). Inženirju je bila s Prodajnim sporazumom poverjena še naloga, da potrjuje vsa izvajalčeva naročila za dobavo armature, da pa bi imel tudi pooblastilo v imenu investitorja sprejemati obveznosti za plačila tretjim osebam, bi morala tožeča stranka izkazati in ne samo zatrjevati.

13Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo, saj niso bili utemeljeni pritožbeni razlogi, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala sodbo, podanih pa tudi ni bilo razlogov, na katere bi moralo paziti sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega sodišča utemeljilo na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženi stranki, ki je v pritožbenem postopku uspela, je priznalo pravico do povrnitve njenih stroškov pritožbenega postopka, katere je odmerilo na 3.550,68 EUR. Ti stroški predstavljajo izdatke tožene stranke za nagrado za pritožbeni postopek, odmerjeno na 2.910,40 EUR po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), in povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo pravice do povrnitve pavšalnega zneska za PT storitve, ker ji je bil ta izdatek že priznan v postopku na prvi stopnji.

---------------------------------------

op. št. 1: kot je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi glede očitanega nasprotja razlogov

op. št. 2: s katerim je njen predstavnik tožečo stranko obvestil, da se bodo obveznosti izvajalca poplačale »iz zadržanih sredstev«

op. št. 3: točka 8.3. drugega člena ZGO-1