VSL sodba I Cp 2847/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za odstranitev imena in priimka iz spominskega obeležja, zavrnilo pa zahtevek, da se osebno ime izkleše (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.424,61 EUR (II. točka izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrže ali zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je podala predlog, da se tožba zavrže, sodišče pa se ni opredelilo, zakaj predlogu ni sledilo. Meni, da sodba temelji na osebnih željah in na mnenju tožnikov; predpisana načela in pravila pravdnega postopka pa niso upoštevana. Tožnika si spomenika sploh nista ogledala, saj sta v začetku postopka trdila, da je sporno ime zapisano med imeni padlih domobrancev; v začetku postopka nista vedela niti tega, na katerem zemljišču spomenik stoji. Za vojni zločin gre ne glede na to, ali je X. padel po naključju med borbo, ali so ga zamenjali za pripadnika domobrancev. Tožeča stranka navaja obe verziji. Ime osebe, ki naj bi X. smrt videla, sta tožnika različno navajala (A. A., B. B., C. C.). Nesporno pa je, da so X. X. partizani pahnili v gorečo ... hišo in je tam, živ ali mrtev, skupaj z domobranci in drugimi civilisti zgorel. Tožbeno trditev, da ni nesmiselno in zgodovinsko napačno, da se ime pok. X. X. ne nahaja na spomeniku padlim domobrancem, je prvostopenjsko sodišče povzelo v trdilni obliki, s čemer je trditev nezakonito spremenilo. Tožnika nista povedala, zakaj naj bi bila spomenik in kontekst zapisa nekaj sramotnega. Za navedbe, da je bil X. star in reven bajtar, ki je izdatno pomagal partizanom in jih podpiral, tožnika nista predložila nepristranskega dokaza. To je samó mnenje tožnikov; lahko je bil tudi sodelavec belogardistov. Zaradi navedbe, da X. ni bil sposoben skrbeti zase in se preživljati, se zastavlja vprašanje, ali je bil sploh opravilno sposoben. Zapis o domobranski strojnici, ki naj bi jo X. odnesel iz hiše, je očitno plod domišljije. Dokaz z zaslišanjem strank ni v celoti ocenjen. Zaslišanju tožnikov je v prepisu zvočnega zapisa posvečeno 24 strani, zaslišanju predstavnika tožene stranke pa smo 7 strani prepisa. Ker listine, ki naj bi se prebrale, v dokaznem sklepu niso navedene, je očitno, da nobena listina ni bila prebrana. Ni obrazložena zavrnitev dokaznega predloga po knjigi Dano tisto uro, v kateri priča tedanjih dogodkov – Vinko Šega – opisuje, kar je videl, slišal ali drugače izvedel v zvezi z napadom in požigom napadalcev. Nezakonita je zavrnitev zaslišanja notranjskega zgodovinarja D. D. Gre za člana ... občinske zgodovinske komisije; preučevalca in raziskovalca medvojnih in povojnih dogodkov na ... in opisovalca partizanskega napada na ... jeseni 1943. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne pove, kateri zakon določa pravico do pietete, katere dobrine umrlega in vrednosti se varujejo. Pravica do pietete ni vsebinsko opredeljena. Osebnostna pravica je opredeljena kot spomin na osebnost, kar je kontradiktorno in nerazumljivo. Sodba o dejstvih ne reče ničesar. V ožji družinski krog ne spadajo osebe, ki so dalj časa z družino oz. povezane z družino. Ožji sorodstveni krog določa zakon po objektivnih merilih. Za trditev, da pok. X. drugih bližnjih sorodnikov nima, ni dokazov. Sodišče je očitno prezrlo tožnikovo izpoved, da ima pok. X. še živo sestro, ki živi v ... Za ugotovitev, da X. X. ni bil simpatizer domobrancev, ampak njihov nasprotnik, sodba ne navaja nepristranskega dokaza. Ta ugotovitev ni v skladu z znanimi dejstvi, da je bilo domobranstvo v Ljubljani ustanovljeno šele konec septembra 1943, v ... pa so prvi domobranci prišli šele nekaj tednov pred partizanskim napadom. X. X. jih je težko sploh kdaj videl, kaj šele spoznal in sovražil. Sodišče sprejema nedokazane in neutemeljene navedbe tožnikov, da je X. smrt posledica nesrečnega spleta okoliščin, ker so domobranci v njegovi hiši pustili orožje. Nesprejemljiva je ugotovitev, da bi pok. X., če bi bil živ, napisu nasprotoval. Če bi bil živ, napisa ne bi bilo. Neresnična je ugotovitev, da spomenik partizane prikazuje kot zločince, saj beseda partizani na spomeniku sploh zapisana ni. Dosledno so uporabljene besede komunisti in komunistično nasilje. Pri spominskih ploščah ne gre za strogo zgodovinsko poročanje, ampak za spomin. Tožena stranka je društvo z mnogimi člani in njihovimi družinami, zato je nesmiselno govoriti o strogi zasebnosti, postavitvi v strogo zasebne namene. Ne soglaša, da niti v zasebnih prostorih ni dovoljeno uporabljati imena osebe, če le-ta s tem ne soglaša. Arhivsko gradivo je na razpolago vsem. Omejitev, ki je za nekatere uvedena, ne traja večno; preneha najkasneje 50 let po smrti, X. X. pa je mrtev že čez 70 let. Osebno ime ni osebnostni podatek, ampak znak človekove identifikacije. Nobene osebne lastnosti ne vsebuje ali sporoča, ampak človeka le kulturno identificira, loči od množice drugih.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih so navedene v 6. točki obrazložitve. Gre za ugotovitev o postavitvi spominskega obeležja in zapis imena pok. X. X. na njem; o tem, da je bil ubit kot civilist in da je v evidencah žrtev druge svetovne vojne na ožjem ... navedeno, da je bil likvidiran s strani partizanov. V 7. točki obrazložitve je ugotovitev, da sta tožnika toženo stranko že pred postavitvijo spominskega obeležja pozvala, da ime njunega strica na spomenik ne zapiše. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne graja. Ugotavljanje drugih zgodovinskih dejstev v zvezi z dogodkom 23. in 24.11.1943 na ... presega potrebe tega postopka, zato zaslišanje zgodovinarja D. D. ni bilo potrebno. Dokaz z branjem izvlečka iz knjige Dano tiste ure je bil izveden. Pritožba ne pojasni, katero dejstvo naj bi se ugotavljalo z branjem te knjige oz. izvlečka iz te knjige.

6Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo, zato z njenim rezultatom – ugotovljenim dejanskim stanjem – soglaša. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP. Dejstvo, da je bil pokojni X. X. član ožje družinske skupnosti tožnikov, je ugotovljeno na podlagi zaslišanja tožnikov. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovijo o družinski povezanosti tožnikov s pok. X. X. Ker je bil pok. X. stric tožnikov, gre tudi za krvno sorodstvo in pritožba po nepotrebnem izpostavlja subjektivno izpoved tožnikov o njuni povezanosti s stricem. Dejstvo, da naj bi imel pok. X. še eno živo sestro, ni pomembno, saj ni zatrjevano, da bi bile želje svojcev glede obeležitve pokojnikovega imena na spomeniku različne. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka drugih sorodnikov pok. X. ni omenjala. Pokojnega strica imata tožnika v spominu kot nasprotnika in ne simpatizerja domobrancev. Na pritožbeno opozarjanje, da za X. nazorsko opredelitev ni nepristranskega dokaza, velja odgovoriti, da je pomembno, kako stričevo vlogo in ravnanje v času vojne doživljata tožnika. Sicer pa tožena stranka česa drugega ni niti zatrjevala niti dokazovala. Tožnika postavljeni spomenik vidita kot obeleževanje zgodovinskega dogodka, v katerem so partizani, s katerimi je pokojni X. simpatiziral in jim aktivno pomagal, prikazani kot zločinci. Beseda partizani na spomeniku res ni navedena, je pa tožena stranka v svojih vlogah X. smrt opredelila kot žrtev partizanskega napada (vloga z dne 21.3.2016 in odgovor na tožbo). Spomenik obeležuje zgodovinski dogodek; domobrance in padle civiliste beleži kot žrtve, komuniste kot napadalce in morilce ter izpostavlja njihovo nasilje. Upoštevajoč to dihotomijo, je tudi z zapisom imena pok. X. med žrtvami – civilisti, lahko prizadet spomin tožnikov na strica. Tožnika imata namreč strica v spominu kot človeka, ki z domobranci ni sodeloval in ni simpatiziral. Tožnika sklepata, da stric ne bi soglašal z omembo njegovega imena na tovrstnem spomeniku. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče odločitev utemeljuje z nerazumnim argumentom, da bi X., če bi bil živ, zapisu njegovega imena na spomenik nasprotoval. Zaradi okoliščin smrti, kakor so bile tožnikoma s strani takrat živečih vaščanov prikazane, tožnika stričeve smrti ne ocenjujeta kot zločinsko dejanje, uboj, likvidacijo; ne prištevata ga med namerno ubite žrtve; njegovo smrt ocenjujeta za nesrečen slučaj. Tožnika ocenjujeta, da ime njunega strica ne sodi na spomenik žrtvam formacije, s katero pokojni stric ni simpatiziral, jo je zavračal; ne glede na to, da je naveden kot civilna žrtev napada na domobrance. Upoštevajoč tak spomin tožnikov na strica prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledi tožnikoma, da je zaradi zapisa stričevega imena na spomeniku prizadet njun spomin na strica.

7Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je v koliziji pravice tožene stranke do svobode izražanja (39. čl. Ustave RS) in pravice tožnikov do pietete (35. čl. Ustave) pravno varstvo nudilo slednji. Pritožba sama navaja, da obravnavani spomenik ne pomeni strogega zgodovinskega poročanja o dogodku, ampak gre za obeležitev spomina na mrtve. Tožena stranka, ki sicer ima pravico obeleževati spomin na žrtve vojne (Ustava RS ji zagotavlja svobodo izražanja), je omejena z zahtevo tožnikov, da se spomin na njunega strica ne obeležuje kot spomin na žrtev komunističnega nasilja in skupaj z domobranskimi žrtvami spopada na ... S to zahtevo je bila tožena stranka seznanjena pred postavitvijo spomenika. Pri odločitvi, ali bo spomin na pok. X. obeleževal obravnavni spomenik, je treba upoštevati želje tožnikov, ki sta krvna sorodnika pokojnega X., katerega sta osebno poznala, prav tako njegove življenjske nazore in delo ter bila za časa njegovega življenja z njim povezana in naj čustveno navezana.

8Dejstvo, da sta tožnika ime sosede, ki je posredovala zgodovinske podatke, navajala z različnimi imeni (A. A., B. B., C. C.), ne jemlje verodostojnosti njuni izpovedi, da sta podatke o zgodovinskem dogodku in stričevi smrti izvedla od ljudi, ki so preživeli tragični dogodek. Ker je spomin tožnikov na strica očitno še živ, je nepomembno, koliko let je preteklo od njegove smrti.

9Dokazni sklep je jasen. Na naroku, ki je bil izveden 8.3.2016, so bili izvedeni vsi, do takrat predloženi listinski dokazi. Izvleček iz literarnega dela Matevž Hace, Komisarjevi zapiski je bil predložen po zaključku tega naroka, zato je bil ta listinski dokaz izveden na naslednjem naroku (dne 12.4.2016). Na naroku nobena od strank ni opozorila, da bi bilo branje listinskih dokazov pomanjkljivo oz. nezadostno.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo uporabljenih pravil materialnega prava, da je materialno pravo napačno uporabilo in da se ni opredelilo do pravno relevantnih dejstev. V 8. in 9. točki obrazložitve so kot materialna podlaga odločitve navedena določila: 134. čl. Obligacijskega zakonika, 35. čl. Ustave RS in 8. čl. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se na podlagi 8. čl. Ustave RS uporablja neposredno. Pojasnjena je vsebina teh določil in vsebina pravice do pietete; tudi s pomočjo sodne prakse v podobnem primeru(1).

11Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 428/96.