VSL sklep PRp 104/2016

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se postopek zaradi prekrška po 1. alinei prvega odstavka 35. člena Odloka o organizaciji in načinu izvajanja mestnih linijskih prevozov potnikov zoper mladoletnika ustavi na podlagi drugega odstavka 185. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter stroški postopka bremenijo proračun.

2Proti sklepu se pritožuje predlagatelj ter uveljavlja, da je sodišče kršilo določbo tretjega odstavka 192. člena ZP-1, ker ni odločilo o premoženjski koristi, ki jo je mladoletnik s storjenim prekrškom pridobil.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami ter po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti mladoletniku ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava in pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožba uvodoma ne navede, iz katerega pritožbenega razloga podaja pritožbo, vendar smiselno uveljavlja pritožbeni razlog iz 1. točke 154. člena (da je podana bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodišče ni obrazložilo odločitve v zvezi s premoženjsko koristjo) oziroma pritožbeni razlog iz 2. točke 154. člena ZP-1, da sodišče ni upoštevalo določilo 192. člena ZP-1 v zvezi z odvzemom premoženjske koristi.

5V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati, da je postopek zoper mladoletnika povsem specifičen, saj je edino v postopku proti mladoletniku sodišču dana možnost, da v skladu z drugim odstavkom 185. člena ZP-1 odloči, da se s sklepom ustavi postopek proti mladoletniku, če med postopkom spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči sankcije. Sodišče prve stopnje je izkoristilo pooblastilo, ki mu ga daje zakon, in je svojo odločitev za ustavitev postopka v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa obrazložilo, saj je navedlo, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči (niti) vzgojnega ukrepa, ker je šele v letu 2015 dopolnil 14 let, ker je izkazal precejšnjo mero zrelosti in kritičnosti do svojega ravnanja (prekršek je priznal in obljubil, da prekrškov ne bo več ponavljal), do takrat tudi ni bil obravnavan zaradi prekrškov. Ocenilo je, da je mladoletnik tudi sicer urejen, zato posebni vzgojni ukrepi pri njem niso potrebni, nato ga je v točki 6 opozorilo na nepravilnost takega ravnanja. V točki 7 obrazložitve je nadalje navedlo, da na podlagi 187. člena ZP-1 mladoletniki ne plačajo stroškov postopka, zato ti bremenijo proračun, s čimer je posredno odločilo tudi o premoženjski koristi, pri čemer predlagatelj postopka v obdolžilnem predlogu premoženjske koristi niti ne omenja.

6Odvzem premoženjske koristi je v ZP-1 urejen v 28. členu ZP-1, pri čemer drugi odstavek 28. člena izrecno določa, da se premoženjska korist, pridobljena s prekrškom ali zaradi njega, odvzame z odločbo oziroma sodbo, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega oziroma je bil postopek ustavljen, ker je v zakonu določeno, da se storilcu ne izreče sankcija za storjeni prekršek, oziroma mu je bil izrečen vzgojni ukrep. Pod to zakonsko določbo torej ne zapade omenjeni primer, saj je sodišče ustavilo postopek proti mladoletniku zaradi ocene, da postopek ne bi bil smotrn oziroma da izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn. Gre torej za ustavitveni razlog, ki ni zajet v drugem odstavku 28. člena ZP-1, zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za izrek odvzema premoženjske koristi v navedenem primeru.

7Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbene navedbe predlagatelja niso utemeljene, zato je na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep.

8Tudi pritožbeno sodišče mladoletniku ni naložilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek, kajti na podlagi prvega odstavka 187. člena ZP-1 mladoletnik ne plača stroškov postopka o prekršku.