VSL sklep III Ip 4137/2016

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki sama krije vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) ugodilo dolžnikovemu ugovoru, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo ter (II.) upniku naložilo plačilo dolžnikovih stroškov v znesku 799,65 EUR s pripadki.

2Upnica se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3Dolžnik je v odgovoru na pritožbo primarno predlagal zavrženje pritožbe, ponovil nosilni argument iz ugovora, v katerem je prerekal obstoj izvršilnega naslova, in odgovoril na stroškovni del pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožba je naslovljena na razpravljajoče sodišče prve stopnje in zgolj očitni pisni pomoti v nadaljevanju, ko se je pritožnici pomotoma zapisalo, da vlaga pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani (in ne Litiji) I 91/2016 oziroma nadalje P 91/2016, ne moreta imeti za posledico zavrženja pritožbe. Iz pritožbe jasno izhaja, da je vložena v obravnavani zadevi in vsebuje vse potrebne sestavine iz 335. člena ZPP. Dolžnikov predlog za zavrženje pritožbe ni utemeljen.

6Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo nedenarne terjatve pridobitev listine kreditodajalca U. banke d.d. (ki ni niti stranka niti udeleženec tega postopka niti ni stranka izvršilnega naslova), iz katere bo razvidno, da je upnica (v nadaljevanju pritožnica) prosta vseh obveznosti iz naslova kreditne pogodbe št. 000, zavarovane s hipoteko po notarskem zapisu SV 40/2011 z dne 13. 11. 2011, in pod grožnjo kršitve obveznosti določilo izvršilno sredstvo (denarno kazen v višini 1.000,00 EUR). Na ugovor dolžnika je sprejelo izpodbijano odločitev, ker je ugotovilo, da notarski zapis notarja A. A. SV 366/2014 (priloga A3) ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo zahtevane nedenarne terjatve (ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ). Postavilo se je na stališče, da izterjevana obveznost iz notarskega zapisa ne izhaja oziroma ne izhaja z učinkom neposredne izvršljivosti. Notarski zapis izkazuje le dogovor strank tega izvršilnega postopka, da dolžnik postane lastnik stanovanja, za nakup katerega sta on kot kreditojemalec in ona kot solidarni porok in zastaviteljica pri banki najela kredit, ki bo zemljiškoknjižno izveden pod pogojem, da dolžnik s predloženim originalom izkaže notarju izjavo banke, iz katere je razvidno, da je pritožnica prosta vseh obveznosti do banke iz naslova zavarovanega kredita, in ob kumulativnem pogoju, da izkaže izplačilo pritožnice v višini 5.000,00 EUR iz naslova kupnine za prodani avto. Nadalje je še navedlo, da banka ni sodelovala pri sklenitvi dogovora med strankama notarskega zapisa, po katerem naj bi dolžnik prevzel obveznost izpolnitve preostanka odplačanega kredita, prav tako pa ni dogovorjen izpolnitveni rok.

7Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče kršilo pravila postopka, ko je na ugovor upoštevalo ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ in ugovoru ugodilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Pritožnica namreč zastopa stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavreči takoj, to je še pred izdajo ugodilnega sklepa o izvršbi, oziroma bi predlog za izvršbo po ugovoru moralo zavreči in ne zavrniti.

8To pritožbeno stališče ni utemeljeno, saj sodišče ob ugovoru ponovno preizkusi utemeljenost predloga za izvršbo, tokrat upoštevajoč ugovorne razloge in razloge, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti; tudi ali zatrjevana listina predstavlja izvršilni naslov za izterjevano terjatev (glej 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 55. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje lahko ob reševanju ugovora odločitev iz sklepa o izvršbi spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne (če niso izpolnjene materialne predpostavke za izvršbo) ali zavrže (če niso izpolnjene procesne predpostavke izvršbo). Sodišče prve stopnje ima pristojnost polne jurisdikcije (primerjaj še četrti odstavek 58. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo pravilno zavrnilo, saj v tej zadevi niso podani vsebinski pogoji za dovolitev izvršbe – listina, ki jo pritožnica zatrjuje kot izvršilni naslov, ne more predstavljati izvršilnega naslova za izterjavo nedenarne terjatve do dolžnika: predložitev izjave banke, da je pritožnica prosta vseh obveznosti po dotični kreditni pogodbi. Dolžnik take obveznosti, ki bi bila neposredno izvršljiva, v notarskem zapisu ni prevzel.

9Nadalje tudi ni utemeljena pritožba, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko naj bi napačno razumelo vsebino notarskega zapisa s tem, ko je navedlo, da banka ni sodelovala pri sklenitvi dogovora in zato ne gre za neposredno izvršljivo zavezo dolžnika. Argument, ki ga je sodišče zavzelo v 8. točki izpodbijanega sklepa, ni nosilni argument njegove odločitve, zato na odločitev višjega sodišča ne more vplivati in se višje sodišče do tega dela pritožbe in izpodbijanih razlogov ne bo opredelilo.

10Nosilni razlog za odločitev sodišča je pojasnjen v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Z zavzetim materialnopravnim stališčem se višje sodišče strinja. Sodišče prve stopnje ni napačno razlagalo 13. točke notarskega zapisa, iz katere naj bi po pritožbi izhajalo, da bo dolžnik predložil notarju originalno izjavo oziroma potrdilo, iz katerega bo razvidno, da je pritožnica, ki je kreditno pogodbo, navedeno v točki 8 notarskega zapisa, podpisala kot solidarna porokinja, prosta vseh obveznosti do banke iz naslova predmetnega kredita, in nadalje, da je predložitev take izjave proti dolžniku neposredno izvršljiva. Pritožnica nadalje navaja, da gre za obveznost, ki jo je dolžnik sprejel v neposredno izvršljivem notarskem zapisu in jo lahko izpolni izključno on. Kako bo to storil oziroma kako bo tako izjavo banke dobil, je njegova stvar.

11Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ker je vsebino notarskega zapisa razlagalo tako, da je treba notarski zapis v točk 13 razlagati v smislu notarske hrambe oziroma skrbniškega notarja po 70. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). V točki 13 notarskega zapisa je dejansko med strankama notarskega zapisa (tega izvršilnega postopka) določeno, da bo notar hranil odpravek notarskega zapisa za zemljiško knjigo in bo pod pogojem, da mu bo predložena originalna izjava oziroma potrdilo banke, iz katere bo razvidno, da je pritožnica, ki je kreditno pogodbo, navedeno v zadnjem odstavku točke 8 notarskega zapisa, podpisala kot solidarna porokinja, prosta vseh obveznosti do banke iz naslova predmetnega kredita, in ob nadaljnjem pogoju, da mož (dolžnik) izplača pritožnico, kot je v tej listini dogovorjeno, izdelal odpravek za zemljiško knjigo in ga shranil evidentiranega pod opr. št. Dk 22/14, to listino pa bo notar izročil možu (dolžniku) oziroma predlagal vknjižbo lastninske pravice neposredno na njegovo ime pod pravkar navedenimi pogoji. V točki 14. notarskega zapisa je nato temu ustrezno sprejet dogovor o zaznambi vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice. Pritožnica (žena) je v smislu določbe 70. člena ZZK-1 kot imetnica pravice razpolaganja z vrstnim redom naročila podpisanemu notarju, da nemudoma vloži predmetni zemljiškoknjižni predlog za zaznambo vrstnega reda in hkrati izjavlja v smislu določbe tretjega odstavka 70. člena ZZK-1, da pravico razpolaganja z vrstnim redom prenaša na moža (dolžnika) kot novega upravičenca. Nadalje iz točke 14 notarskega zapisa izhaja, da so podane izjave pogodbenikov, da so dane izjave v smislu določbe tretjega in šestega odstavka 70. člena ZZK-1, tako da posebna zapisnika nista potrebna.

12V točkah 13 in 14 notarskega zapisa so dejansko dogovorjene listine, ki jih notar v smislu skrbniškega notarja po 70. členu ZZK-1 potrebuje, da opravi potrebno vknjižbo pridobitve lastninske pravice v korist upravičenca (dolžnika). Pravilno pa je sodišče prve stopnje navedlo, da obveznost izročitve omenjene izjave banke ni neposredno izvršljiva proti dolžniku. Je le pogoj, da se izvede vknjižba pridobitve lastninske pravice na dolžnika.

13Pritožnica navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo o izvršilnih stroških tako, da je pritožnici naložilo plačilo stroškov ugovornega postopka v znesku 799,65 EUR, čeprav Zakon o odvetniški tarifi govori o maksimalni tarifi 200 točk pri neocenljivih zadevah (tar. št. 27). Pritožba ne pojasni, zakaj naj bi šlo v tej zadevi za neocenljivo zadevo in zakaj naj bi bila določena maksimalna tarifa v višini 200 točk po 27. tar. št. Odvetniške tarife (v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife). Če ima v mislih 200 točk iz druge alineje 4. točke tar. št. 27 OT, ta določa odvetniško nagrado za zahtevo za priznanje tujega izvršilnega naslova pri neocenljivih zadevah. O tem se v tej zadevi ni odločalo.

14Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za dolžnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).