VSL sodba I Cpg 1424/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 50.785.348,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožil stranski intervenient. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3Odgovora na to pritožbo ni vložila nobena pravdna stranka.

4Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka in obrazložitev sodišča prve stopnje

5Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji jo s kršitvijo posojilne pogodbe povzročila tožena stranka (banka). Navajala je, da sta pravdni stranki sklenili ustno posojilno pogodbo, vendar z drugačno vsebino, kot to izhaja iz kasneje sklenjenih štirih pisnih kreditnih pogodb. Pojasnila je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba za financiranje celotnega projekta izgradnje bioplinarne s posojilom s 15 letnim rokom vračila. Nato je prišlo do podpisa pogodbe le za 1. fazo. Ko je bilo treba zagotoviti sredstva še za 2. fazo projekta, pa naj bi tožena stranka izkoristila stisko in ekonomsko odvisnost tožeče stranke ter zahtevala sklenitev nove kreditne pogodbe tako, da se je rok vrnitve posojila skrajšal iz 15 na 6 let. Na takšni podlagi je utemeljevala poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, 1) da sama sklenitev in vsebina štirih pisnih kreditnih pogodb med pravdnima strankama ni bila sporna, 2) da pa je tožeča stranka celoten odškodninski zahtevek temeljila na kršitvi ustno sklenjene posojilne pogodbene. Iz dokaznega postopka izhaja, da je priča A. A. (predstavnik tožene stranke) zanikal obstoj kakršnegakoli ustnega dogovora. Zaslišane priče, predlagane s strani tožeče stranke, pa so izpovedale, da jim je A. A. zatrdil, da bo tožena stranka financirala celoten projekt. Zgolj to pa po oceni sodišča prve stopnje ne zadošča za sklenitev ustne posojilne pogodbe, za katero tožeča stranka ni niti jasno navedla, kakšno vsebino naj bi imela. Ob tem je sodišče prve stopnje pripomnilo, da je jasno, da banka ne sklepa ustnih pogodb, še posebej ne pri tako velikih in večmilijonskih projektih. Po presoji sodišča prve stopnje ni podana niti zatrjevana škoda zaradi nepoštenih poganjanj, prav tako pa niso podani elementi oderuške pogodbe. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v celoti zavrnilo.

Materialnopravna podlaga

7V 1065. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je določeno, da se s kreditno pogodbo banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Vsebinsko se bančna kreditna pogodba ne razlikuje od splošne posojilne pogodbe, toda za kreditno pogodbo je določena predpisana oblika.(1) Tožeča stranka je zatrjevala obstoj ustne posojilne pogodbe, pri kateri pa gre v bistvu za kreditno pogodbo upoštevaje, da je pogodbena stranka, ki se je zavezala dati na voljo določen znesek denarnih sredstev, banka. To velja ne glede na to, da je šlo za projektno financiranje izgradnje bioplinarne, na kar opozarja pritožnik.

8Prvi odstavek 1066. člena ZOR predpisuje, da mora biti kreditna pogodba sklenjena v pisni obliki. Pomanjkanje pisne oblike pa ne vpliva na veljavnost pogodbe. Pisnost kreditne pogodbe je namreč predpisana predvsem v interesu kreditojemalca kot načeloma šibkejše stranke. Zato neupoštevanje obličnosti kreditojemalcu ne more biti v škodo, kadar se sam zavzema za veljavnost ustno sklenjene pogodbe. V takšnem primeru pa nosi dokazno breme glede njenega obstoja in vsebine.(2)

Odgovor na pritožbene navedbe

9Pritožbeni očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da iz navedb tožeče stranke ne izhaja „povsem natančna vsebina te ustne posojilne pogodbe“, da pa je tožeča stranka trdila, da se je s toženo stranko, natančneje z A. A., dogovorila, da bo tožena stranka financirala celoten projekt izgradnje bioplinske elektrarne, torej tudi 2. faze, pod enakimi pogoji, kot je bila sklenjena kreditna pogodba za 1. fazo. Iz opisanega ne izhaja, da so si navedeni razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kaj je tožeča stranka zatrjevala, ter pravilno opozorilo, da to ne predstavlja natančno konkretizirane vsebine kreditne pogodbe.

10Vsebina kreditne pogodbe je natančno predpisana (prim. drugi odstavek 1066. člena ZOR). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v obravnavanem sporu ni podala konkretiziranih trditev glede vseh bistvenih elementov kreditne pogodbe, to je glede natančne višine kredita, obresti, časa in načina vračila denarja. Prav tako zaslišane priče o teh pogodbenih elementih niso natančno izpovedale; če bi, pa to ne bi bilo upoštevano. Z izvajanjem dokazov namreč manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti (prim. 7. in 212. člen ZPP). Že zato tožbeni zahtevek ni utemeljen. Obsežno ponavljanje prvostopenjskih trditev v pritožbi in povzemanje izpovedi prič pa ne predstavlja uveljavljanja pritožbenih razlogov.

11Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni postavila nobenih trditev v smeri ustno sklenjene pogodbe, priče pa o vsebini te pogodbe niso znale nič povedati. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da zgolj izpovedi prič, ki so potrdile navedbe tožene stranke o zatrjevanju A. A., da bo tožena stranka financirala celoten projekt, ne zadoščajo za dokaz o sklenitvi veljavne ustne posojilne oziroma kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče s tem stališčem soglaša.

12Postopek pridobitve kredita pri bankah je formaliziran, kot je že v postopku na prvi stopnji poudarila tožena stranka. Pisne kreditne pogodbe so se pri toženi stranki redno sklepale šele po odobritvi pristojnega organa banke. Na tak način je tožena stranka v postopkih sklepanja kreditnih pogodb pravno veljavno izrazila svojo voljo. To je tudi logično in življenjsko pričakovano, saj je šlo v konkretnem primeru za velik, večmilijonski projekt. A. A. za sklenitev kreditne pogodbe torej ni imel pooblastila. Tožena stranka bi tudi mogla in morala vedeti, da v okoliščinah konkretnega primera morebitnih ustnih zagotovil predstavnika tožene stranke mimo pristojnega organa banke ni mogoče šteti za pravno veljavno izjavo volje tožene stranke za sklenitev pogodbe o kreditu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni zadostila ne trditvenemu niti dokaznemu bremenu glede ustne sklenitve sporne kreditne pogodbe.

13Nazadnje ni utemeljen niti pritožbeni očitek po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na navedbe o odgovornosti tožene stranke zaradi nespoštovanja potrjene prisilne poravnave. Tožeča stranka je podala obširne trditve o „odgovornosti tožene stranke za prevzem in nezakonito vodenje poslov“, med drugim je očitala tudi kršitev 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Sodišče prve stopnje je na te navedbe odgovorilo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pojasnilo je, da je tožena stranka ravnala skladno s pogodbenimi dogovori, saj je bila izterjane zneske upravičena zadržati kot varščino vse do popolnega poplačila svojih terjatev do tožeče stranke. K temu nima pritožbeno sodišče kaj dodati.

Sklepno

14Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

15Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prim. sklep VSRS II Ips 903/2008.

Op. št. (2): Prim. sodbo VSRS III Ips 16/2015 ter Ilovar Gradišar v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), Bančni posli (ZOR, ZPlaP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 1168.