VSL sklep II Cp 3256/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 32354/2015 z dne 24. 3. 2015 za znesek 313,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2014 dalje do plačila, ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 130,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2015 dalje. Tožencu je naložilo povračilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 662,72 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in opozarja na protispisnost navedb, da naj bi toženec zatrjeval izročilo 300,00 EUR zavarovalnemu zastopniku tožnice za zavarovanje vozila po pogodbi z dne 26. 4. 2013 in po drugi zavarovalni pogodbi z dne 30. 12. 2013. Poudarja, da je ves čas zatrjeval le izročitev 300,00 EUR za zavarovanje vozila po pogodbi z dne 26. 4. 2013. O zavarovalni polici z dne 30. 12. 2013 ni vedel ničesar, podpis na pogodbi sploh ni njegov. Zato je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi zavarovalnega zastopnika pooblastil za sklenitev druge zavarovalne pogodbe z dne 30. 12. 2013. Opozarja, da je tožničin zavarovalni zastopnik pozabil položiti na račun zavarovalnice znesek, ki mu ga je izročil. Izpostavlja določbo 930. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in poudarja, da za ravnanje zavarovalnega zastopnika odgovarja zavarovalnica kot za svoja lastna ravnanja, saj dela v imenu in na račun zavarovalnice. Pritožnik poudarja, da ni bil obveščen o razdrtju zavarovalnih pogodb in da je zavarovalno premijo za avtomobilsko zavarovanje po pogodbi z dne 26. 4. 2013 v celoti plačal. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. A., je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in tožencu odvzelo pravico do izjave. Z zaslišanjem zavarovalnega zastopnika bi se lahko dodatno razjasnile okoliščine primera. Priča bi lahko izpovedala tudi o tem, ali je toženec za sklenitev druge pogodbe z dne 30. 12. 2013 sploh vedel. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče enkrat navede, da je zavarovalni zastopnik v drugo zavarovalno polico - očitno zaradi razdrtja prve pogodbe in strahu pred tožencem - napisal napačen naslov toženca, po drugi strani pa zaključuje, da naj bi toženec zavarovalnega agenta pooblastil oz. mu dal ustno pooblastilo za sklenitev zavarovanja. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, ki pa se nanjo ni odzvala.

4Pritožba je utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in racionalizirajo ter reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V pritožbi pa ni dopustno izpodbijati dejanskega stanja, oz. je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

6Pritožba pravilno opozarja na protistpisnost navedbe sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve, da je toženec tožničinemu zavarovalnemu zastopniku izročil 300,00 EUR za sklenitev zavarovanja, in sicer najprej po zavarovalni polici z dne 26. 4. 2013, nato pa še po zavarovalni polici z dne 30. 12. 2013. Takšne trditvene podlage toženec ni podal, zato je pritožbeni ugovor v celoti utemeljen. Enako velja glede navedbe prvega sodišča, da je toženec zavarovalnega zastopnika pooblastil za sklenitev zavarovalne pogodbe z dne 30. 12. 2013. V zvezi s to navedbo pritožba pravilno izpostavlja, da toženec ni nikoli zatrjeval, da je dal zavarovalnemu zastopniku ustno pooblastilo za sklenitev zavarovalne pogodbe z dne 30. 12. 2013. Ker izpostavljeno predstavljajo odločilna dejstva, v njih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in trditveni podlagi toženca, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7Pritrditi je moč tudi pritožbenemu razlogovanju, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, saj sodišče enkrat navede, da je zavarovalni zastopnik na drugo zavarovalno polico zaradi razdrtja prve pogodbe in strahu pred tožencem napisal napačen toženčev naslov, po drugi strani pa sodišče zaključuje, da naj bi toženec zavarovalnega agenta pooblastil oz. mu dal ustno pooblastilo za sklenitev zavarovalne pogodbe z dne 30. 12. 2013. Tovrstne kršitve pa narekujejo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Takšno odločitev utemeljuje tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. A., ki predstavlja v obravnavani zadevi ključno pričo. Zavrnitve dokaza sodišče prve stopnje ni pojasnilo, čeprav je v zapisniku o glavni obravnavi z dne 22. 9. 2016 navedlo, da bo odločitev o zavrnitvi obrazložilo v sodbi. Oprlo se je sicer na pričino pisno izjavo, kar pa je še ne odvezuje, da odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno obrazloži. Toženec je namreč zahteval, da se dokaz z zaslišanjem izvede in je pravočasno podal ugovor bistvene kršitve pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganega dokaza. V skladu z določbo 236.a člena ZPP pa mora sodišče zaslišanje priče izvesti, če tako zahteva katera od strank.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju pritožbe, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno oz. napačno ugotovljeno. Skladno z Zakonom o zavarovalništvu (ZZavar-1) zavarovalnica odgovarja za dejanja zavarovalnega zastopnika in zavarovalno zastopniške družbe v skladu z določili zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Premije in druga plačila, povezana z zavarovalno pogodbo, štejejo za plačana zavarovalnici, ko so plačana zavarovalnemu zastopniku ali zavarovalno zastopniški družbi (546. člen ZZavar-1). To pomeni, da zavarovalni zastopnik dela v imenu in na račun zavarovalnice (tožnice). Vsa pravna dejanja, ki jih je opravil zavarovalni zastopnik, neposredno učinkujejo za zastopano zavarovalnico. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, neposredno zavezuje zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ). To pomeni, da bi toženčeva izročitev zneska v višini 300,00 EUR zavarovalnemu zastopniku predstavljala plačilo premije zavarovalnici.

9Ker pa sodišče prej izpostavljene materialnopravne podlage ni upoštevalo, je nepopolno oz. zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar skupaj z izpostavljenimi bistvenimi kršitvami določb postopka narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).