VSL sklep III Ip 3002/2016

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izvršilni postopek glede glavnice v znesku 0,23 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2014 dalje, ustavilo. V točki 2 je v preostalem delu predlog za izvršbo zavrnilo.

2Zoper 2. točko izreka sklepa vlaga pritožbo upnik in navaja, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar posledično vpliva na zakonitost odločbe. Če je sodišče prve stopnje menilo, da upnik ne more uživati sodnega varstva zaradi izterjave celotne terjatve do dolžnice po izvršilnem naslovu zaradi izterjave bagatelnega zneska iz naslova zlorabe njenih pravic, bi moralo predlog upnika zavrniti oziroma zavreči. S pozivom dolžnici z dne 15. 5. 2015, naj se izvršbi izogne s plačilom dolžnega zneska kot potrebnim procesnim dejanjem, pa je sodišče prve stopnje upniku priznalo pravico do sodnega varstva zaradi izterjave njegove terjatve do dolžnice. Ravno ta sodna intervencija je dosegla dokončno plačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova pred izdajo sklepa o izvršbi. Če sodišče prve stopnje z napadenim sklepom ni razveljavilo vseh izvršilnih dejanj, ki jih je opravilo, pa se vprašanje potrebnosti izvršilnih stroškov upnika sploh ne more postaviti pod vprašaj. ZIZ namreč upnikom iz pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb, izdanih v upravnem sporu, zaradi izterjave njihovih terjatev ne omogoča drugačne poti, kot je vložitev predloga za izvršbo. Če pa je tako, pa po določilu četrtega odstavka 38. člena ZIZ so nujni potrebni vsaj stroški sodne takse ter stroški pooblaščenega odvetnika. Upnik pa se s stroški izvršilnega postopka ne more okoristiti in se zato v izvršilnem postopku vprašanje bagatelnosti ne more postavljati, saj ustavno načelo pravne države dolžniku nalaga izvršitev sodne odločbe v celoti, kakor glasi. Dolžnica je v konkretnem primeru kasnila s plačilom sodnih stroškov v upravnem sporu in je s tem povzročen razkroj ustavnega načela pravne varnosti in dopušča, da dolžnica izpolni svoje obveze, kadar se ji zljubi in kolikor se ji zljubi. O bagatelnosti zneskov pri izvrševanju judikatnih terjatev pa ni dopustno razpravljati, kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Celju I Ip 631/2011. Sklep pa ni obremenjen le z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa upnici defakto odreka sodno varstvo pri izterjavi njenih judikatnih terjatev od dolžnice. Sodišče niti ne pove, kje naj bi bila sploh postavljena meja bagatelnosti, zaradi česar morajo upniki na preostanek svoje judikatne terjatve pozabiti. Takšno stališče pa na nedopusten način posega v ustavno pravico upnikov RS do sodnega varstva. Sicer pa je sodišče tudi opustilo vročitev odločbe Višjega sodišča v Ljubljani o upnikovi prvi pritožbi v tem postopku, te kršitve pa ni odpravilo niti po pozivu upnice z dne 13. 6. 2016. Na ta način je poseglo v upnikovo ustavno pravico do izjave, saj mu stališče Višjega sodišča v Ljubljani ostaja neznano in zato se posledično o njem ne more izjasniti. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijani 2. točki izreka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami). Na podlagi 4. odstavka 6. člena ZIZ je bilo o pritožbi odločeno po sodnici posameznici.

5V konkretni zadevi je upnik pri sodišču prve stopnje vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, po kateri je predlagal zoper dolžnico izterjavo zneska 0,23 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2014 dalje do plačila ter predlagal, da sodišče prizna oziroma odmeri upniku priglašene stroške v višini 114,24 EUR. Sodišče prve stopnje je z dopisom z dne 13. 5. 2015 pozvalo dolžnico, da plača navedeno terjatev v izogib izvršbi v 30. dneh od prejema dopisa. Upnik je 28. 5. 2015 podal delni umik predloga za izvršbo in navedel, da je dolžnica 27. 5. 2015 plačala 0,24 EUR, s čimer je v celoti izpolnila svojo obveznost po izvršilnem naslovu in je iz tega razloga predlagal utesnitev izvršbe. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka izvršilni postopek glede glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi ustavilo na podlagi določbe 43. člena ZIZ, v preostalem delu (točka II izreka izpodbijanega sklepa), ki pa se nanaša na povrnitev izvršilnih stroškov, pa je predlog za izvršbo zavrnilo. Kot razlog za takšno odločitev je navedlo, da je predlog za izvršbo vložen za izterjavo bagatelnega zneska in gre v konkretnem primeru za zlorabo pravice do sodnega varstva, ki jo je treba onemogočiti in zaradi katere je utemeljeno sodno varstvo potrebno odreči. Pri tem se je sklicevalo na pravno teorijo, po kateri je potrebno procesnim dejanjem, ki pomenijo zlorabo, odkloniti pravno učinkovanje oziroma mora sodišče takšno dejanje preprečiti ali onemogočiti. Zavzelo je stališče, da upnik v predlogu za izvršbo ni navedel razumnih razlogov za izterjavo tako nizke terjatve, ki je po oceni sodišča prve stopnje nesorazmerna s stroški izvršilnega predloga, ki so ob tem nastali in zato vztrajanje pri takšnem predlogu kaže na zlorabo procesnih pravic, ki je v namenu škodovati drugemu oziroma pri tem zasleduje cilj, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Zaključilo je, da gre pri tem za hoteno oziroma naklepno ali dolozno postopanje. Vložitev predloga za izvršbo za izterjavo tako zanemarljivega zneska pa je usmerjeno le v povzročanje stroškov postopka in nepotrebnega dela sodišča, ne da bi imel upnik kot gospodarska družba od tega kakšno otipljivo korist, sodišče pa medtem izgublja dragoceni čas, ki bi ga lahko namenilo reševanju drugih zadev. Sklicevalo se je na odločbi Višjega sodišča v Mariboru I Ip 171/2015 in Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1002/2009.

6Po oceni pritožbenega sodišča je takšno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, pravilno. V skladu s 23. členom Ustave RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do dostopa sodišča je opredeljena tudi v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je potrebno v primeru ugotovitve zlorabe procesnih pravic stranki sodno varstvo odreči.(1)

7O zlorabi procesnih pravic govorimo takrat, kadar so podani vsi elementi zlorabe pravice, ter ko njen nosilec prestopi meje pravno zavarovanih upravičenj tako, da s tem ogroža oziroma posega v pravico drugega. Pogoj, da je sploh mogoče govoriti o zlorabi pravice je, da pride do kolizije dveh enako močnih pravic.(2) Predvsem mora obstajati pravica osebe iz svojega lastnega upravičenja, katera mora preseči meje omenjenega upravičenja. Bistveno pa je vprašanje, ali lahko govorimo o zlorabi procesne pravice takrat, kadar nekdo krši pravico drugega s tem, ko izvršuje svojo pravico. Zloraba procesnih pravic je vedno podana v primeru, kadar gre za dolozno oziroma naklepno ravnanje stranke in mora biti izkazan sam namen stranke, da s svojim ravnanjem zlorablja neko procesno pravico oziroma ravna v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Pri tem pa se mora stranka tudi zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.(3) Za zlorabo pravice je tudi značilno, da se stranka giblje v pravno priznanih mejah svoje pravice, vendar svojo pravico uresničuje z namenom nekomu drugemu škodovati in na način, ki je za drugega manj ugoden oziroma je v nasprotju s socialno funkcijo pravice.(4) Tako je pogoj za obstoj zlorabe pravice obstoj same pravice.(5)

8Vložitev predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, po katerem dolžnica ni plačala celotno terjatev, pomeni po oceni pritožbenega sodišča procesno dejanje upnika, s katerim ta uresničuje svojo pravico zahtevati, da se izvršitev sodne odločbe kot sestavnega dela ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, izvede v postopku. Ob ugotovitvi, da obveznost v času vložitve predloga za izvršbo po upnikovih trditvah še ni bila izpolnjena v celoti, je upnikov pooblaščenec v upnikovem imenu predlagal prisilno izterjavo terjatve po izvršilnem naslovu in s tem v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja namerno škodoval dolžnici. Pravica do sodnega varstva tako ni absolutna. Cilj ravnanja pooblaščenca upnika ob vložitvi predloga za izvršbo ni zgolj uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva s prisilno izterjavo njegovih terjatev, ki izvirajo iz predhodnega postopka, temveč vztrajanje na stališču, da terjatev še ni v celoti izpolnjena zaradi njegovega prepričanja o tem, da zakonite zamudne obresti niso bile pravilno upoštevane (0,23 EUR je posledica razlike obračuna obresti od glavnice v znesku 347,70 EUR za tri dni). Upnikov cilj ob vložitvi predloga za izvršbo tako ni zgolj poplačilo terjatve v višini 0,23 EUR, temveč preseganje meje lastnega upravičenja in poseganje v pravico dolžnice. Ne glede na to pa ni mogoče prezreti, da je upnik po posredovanju sodišča prve stopnje dobil poplačano celotno terjatev in v ta namen je tudi umaknil predlog za izvršbo glede plačane glavnice in obresti. S plačilom tega zneska je bila sicer po vloženem predlogu za izvršbo plačana upnikova terjatev v celoti.

9Pripadajoča nagrada za sestavo predloga za izvršbo oziroma ostali izvršilni stroški so tako logična posledica upnikove pravice, da svojo pravico do sodnega varstva uresničuje po pooblaščencu, vendar po podatkih spisa ne s ciljem do dokončnega poplačila upnikove terjatve, temveč z namenom poplačila še nastalih stroškov. Stališču sodišča prve stopnje, da upnik zlorablja institut izvršbe z namenom poviševanja odvetniške nagrade in da torej uporablja vložitev predloga za izvršbo zgolj kot sredstvo z namenom doseči cilj, za katerega to sredstvo ni bilo zasnovano, je po presoji pritožbenega sodišča pritrditi.

10Že iz uvodnih določb ZIZ-a izhaja, da zakon določa pravila postopka, po katerem sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin, pravila za zavarovanje terjatev ter ureja službo izvršitelja. V 3. členu ZIZ je določeno, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo. Načelo sorazmernosti oziroma proporcionalnosti v izvršilnem postopku pomeni, da se pri izvajanju pravice ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev cilja zakona, pri čemer se ugotavlja: (1) ali je ukrep primeren oziroma potreben za dosego cilja, (2) ali se ga da doseči na drugačen, blažji način in (3) uravnoteženost med težo kršitve, ukrepom in ciljem. Namen izvršilnega postopka je učinkovitost pravice do sodnega varstva v izpolnitvi obveznosti. Zato mora biti izvršba učinkovita in opravljena brez zavlačevanja. ZIZ ne ureja ravnovesja položaja strank, načeloma daje prednost upniku, ustavni pomen načela enakopravnosti ter test sorazmernosti pa morata imeti v izvršilnem postopku pomen v smeri, da sodišče prepreči nastajanje postopkov ter kopičenje stroškov, kjer gre za izterjavo tako nizkih zneskov, pri katerih pa niti ne gre za edini cilj upnika po poplačilu, temveč za izigravanje zakona, ki mu sicer nudi pravno varstvo. Ukrep – vložitev predloga za izvršbo je v primeru neplačila upnikove terjatve potreben za dosego cilja, ki je v dokončnem poplačilu upnika, milejšega ukrepa pa v primeru, ko dolžnik ne plača terjatve, ni. Uravnoteženost med višino terjatve, za katero upnik vlaga predlog za izvršbo in višino nastalih stroškov, pa po oceni pritožbenega sodišča ni opravičljiva. Stroški nastanejo v trenutku vložitve predloga za izvršbo z obveznostjo plačila sodne takse, ki je po višini neodvisna od višine upnikove terjatve. Ostali stroški, ki so povezani z zastopanjem pooblaščenca, pa so odvisni od višine upnikove terjatve in so predpisani v razponu. Samostojna presoja sodišča v vsakem posameznem primeru tako ne postavlja različnih „dopustnih“ mej, temveč le preprečuje oziroma odreka sodno varstvo stranki, ki vloži predlog za izvršbo za izterjavo tako nizkega zneska, ki ne more predstavljati zasledovanja cilja v poplačilu, temveč v škodovanju nasprotni stranki. Ne gre zgolj za vprašanje „bagatelnosti“, kot to izpostavlja upnik v pritožbi, temveč za preseganje upnikove pravice z namenom škodovati nasprotni stranki.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo vročitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani upniku, kršilo njegovo pravico do izjave. V sklepu Višjega sodišča v Ljubljani je bilo upnikovi pritožbi ugodeno le iz razloga, ker je sodišče prve stopnje brez upoštevanja upnikovega delnega umika predloga za izvršbo, predlog za izvršbo v celoti zavrnilo. Višje sodišče se tako v tej odločbi ni opredeljevalo glede zavrnitve predloga za izvršbo v delu, ki se nanaša na povrnitev izvršilnih stroškov.

12Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13Upnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Komentar A. Galič in J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, stran 37 in 104.

Op. št. (2): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2925/2009.

Op. št. (3): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 90/2006.

Op. št. (4): Sodba Višjega sodišča v Mariboru Cp 459/99.

Op. št. (5): Prim. Varanelli, L., Zloraba procesnih pravic, Pravna praksa, št. 7-8, letnik 2009, GV Založba, Ljubljana, 2009.