VSL sklep II Ip 3546/2016

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog upnice z dne 14. 4. 2015 (za določitev sodnih penalov) zavrne (I. točka izreka), da mora upnica dolžnici povrniti 171,35 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar dolžnica zahteva več pa zavrnilo (II. točka izreka) in sklenilo, da upnik nosi sam svoje stroške vlog z dne 14. 4. 2015 in 5. 10. 2015 (III. točka izreka).

2Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnica ter predlaga spremembo sklepa ali vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da so sodišča pri svojem odločanju vezana na zakon in morajo odločati na podlagi zakona. Bistveno je to, da sodišče ni upoštevalo njene zahteve, ki temelji na določbi četrtega odstavka 38. člena Zakona o medijih, ki določa, da mora odgovorni urednik pri objavi popravka navesti, da gre za objavo popravka na podlagi sodbe in citirati njen izrek. Ker torej zakon določa, kaj bi dolžnica morala storiti, pa tega ni storila, bi sodišče moralo ugoditi upničinemu predlogu. Upnik namreč pri oblikovanju tožbenega zahtevka ne more navesti opravilne številke sodbve in datuma odločbe. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5Sodišče prve stopnje je predlog upnice za določitev sodnih penalov zavrnilo, ker je ob vpogledu v dokazilo dolžnice (objavljen popravek članka v reviji S. v prilogi B3) ugotovilo, da je dolžnica izpolnila obveznost iz pravnomočne in izvršljive sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cp 562/2015, ker je izvršilno sodišče vezano na načelo formalne legalitete, pa ni pristojno posegati v pravnomočno sodbo in od dolžnice zahtevati, da izpolni več, kot ji je naloženo s pravnomočno sodbo.

6Upnica v danem primeru ne prereka, da je dolžnica izpolnila obveznost, kot je dolžnici naložena v sodbi, meni pa, da bi dolžnica morala upoštevati tudi določbe Zakona o medijih in v popravku navesti, da gre za popravek na podlagi sodbe oziroma da bi sodišče moralo ugoditi upničinemu predlogu, ker tega ob objavi popravka ni storila. Temu stališču ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na načelo stroge formalne legalitete (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2006), da se lahko dolžniku nedenarne obveznosti naloži plačilo sodnih penalov le zaradi neizpolnitve obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, pa je določeno tudi v prvem odstavku 212. člena ZIZ. Prav tako tudi Obligacijski zakonik v prvem odstavku 269. člena govori o neizpolnitvi nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo. Upnica v danem primeru od dolžnice tako ne more zahtevati več, kot ji je bilo priznano s pravnomočno sodbo, zato dolžnici ni mogoče določiti dodatnega roka za izpolnitev obveznosti tako, da pri objavi popravka navede, da gre za popravek na podlagi sodbe, in ji za primer neizpolnitve naložiti plačila sodnih penalov. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je namreč dolžnica svojo obveznost v celoti izpolnila.

7Pritožba tako ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Ker pritožba upnice ni utemeljena, ta sama krije svoje pritožbene stroške, saj ne gre za potrebne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ).